Jedro

Pritožba zoper akte ni bila vložena, zato niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zoper te akte, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

Drugostopenjski organ je pritožbi v delu, ki se nanaša na ta dva sklepa, ugodila in ta dva sklepa razveljavila. Ker ta dva sklepa ne veljata več in ker je drugostopenjski organ tožniku opravičil izostanek v dneh, na katere se nanašata ta dva sklepa, sodišče ocenjuje, da tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje teh dveh sklepov.

Deloma zavržena tožba predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Iz navedenega razloga je sodišče v tem delu zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepov ravnatelja tožene stranke št. 60321-3/2021/1 z dne 3.9.2021, št. 60321-3/2021/2 z dne 6. 9. 2021, št. 60321-3/2021/3 z dne 7. 9. 2021, št. 60321-3/2021/4 z dne 8. 9. 2021, št. 60321-3/2021/6 z dne 9. 9. 2021, št. 60321-3/2021/10 z dne 16. 9. 2021 in št. 60321-3/2021/11 z dne 17. 9. 2021, zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepov tožene stranke pod tč. I izreka tega sklepa, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v zvezi z izpodbijanjem sklepov tožene stranke pod tč. I izreka tega sklepa.

IV. Zahteva za izdajo začasne odredbe se v preostalem delu zahtevka zavrne.

V. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pod tč. IV izreka tega sklepa si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper 25 sklepov prvostopenjskega organa, s katerimi mu je le-ta prepovedal prisotnost pri pouku za vsak posamezni dan do konca šolskih obveznosti tistega dne, ker ni nosil zaščitne maske. Tožnik navaja, da vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zato, ker je po Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju upravni spor možen samo zoper odločitev sveta šole o zahtevi za varstvo pravic v zvezi s pridobitvijo oziroma izgubo statusa dijaka, torej drugo sodno varstvo ni zagotovljeno in je tako tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer v pravico do izobraževanja tožnika.

2. Tožnik zahteva, da se izpodbijani sklepi odpravijo, da se ugotovi, da je tožena stranka z njimi posegla v pravico do izobraževanja tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku opravičiti izostanke, da naj se ji prepove izdajati sklepe o prepovedi prisotnosti pri pouku tožnika, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, s katero predlaga, naj sodišče do odločitve Upravnega sodišča RS v predmetni zadevi zadrži izvajanje izpodbijanih sklepov in naj toženi stranki prepove izdajati sklepe o prepovedi prisotnosti pri pouku tožnika iz razloga, ker ne želi uporabljati zaščitne maske, zahteva pa tudi povrnitev strokov v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4. Pri utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da mu z izvrševanjem izpodbijanih sklepov nastaja težko popravljiva škoda, saj bi izvrševanje sklepov imelo za posledico neupravičene izostanke in izrekanje nadaljnjih vzgojnih ukrepov do izreka o izključitvi tožnika. Nacionalni institut za javno zdravje nošenje zaščitnih mask zgolj priporoča in navaja, kakšen je pravilen način nošenja, pri čemer ne gre za edini preventivni ukrep. Strokovna mnenja pri nošenju zaščitnih mask pa so še vedno deljena in tudi mnenje Svetovne zdravstvene organizacije je, da odsvetuje splošno uporabo zaščitnih mask v pandemiji Covida 19 razen pri okuženih oziroma obolelih, saj ni dokazov, da nošenje zaščitne maske koristi, prinaša pa dodatno tveganje, da si ljudje narobe snamejo masko in se pri tem okužijo oziroma maske ne uporabljajo skladno z navodili.

5. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje. Tožnik vztraja pri obiskovanju pouka brez uporabe zaščitne maske, kar pa v skladu z veljavnimi odloki ni dovoljeno. Ima pa možnost vsak dan vrniti se v šolo ob uporabi zaščitne maske kot vsi ostali dijaki, ki jo uporabljajo, s čimer ne bo nastala nenadomestljiva škoda. Šola bo za tožnika pripravila osebni izobraževalni načrt, s pomočjo katerega bo lahko nadomestil manjkajoče znanje in imel možnost opraviti šolske obveznosti za 2. letnik, če bo le hotel. K točki I izreka:

6. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na sklepe ravnatelja tožene stranke zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Zoper sklepe prvostopenjskega organa, ki so bili izdani 3. 9. 2021, 6. 9. 2021, 7. 9. 2021, 8. 9. 2021 in 9. 9. 2021 ni bila vložena pritožba, kar tudi tožnik sam navaja v tožbi. ZUS-1 v 7. točki prvega odstavku 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Ker pritožba zoper navedene akte ni bila vložena, niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zoper te akte, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

8. Tožbo pa je sodišče zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na sklepa, ki sta bila izdana dne 16. 9. 2021 in 17. 9. 2021. Drugostopenjski organ, to je pritožbena komisija Gimnazije in srednje šole, je namreč pritožbi v delu, ki se nanaša na ta dva sklepa, ugodila in je s sklepom z dne 6. 10. 2021 ta dva sklepa razveljavila. Ker ta dva sklepa ne veljata več in ker je drugostopenjski organ tožniku opravičil izostanek v dneh, na katere se nanašata ta dva sklepa, sodišče ocenjuje, da tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje teh dveh sklepov in tako navedena sklepa očitno ne posegata v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, zaradi česar je sodišče tožbo v tem delu zavrglo iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

9. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepov tožene stranke pod tč. I izreka tega sklepa zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno tudi vsebinsko obravnavati predloga za izdajo začasne odredbe. Deloma zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Iz navedenega razloga je sodišče v tem delu zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki III izreka:

11. Ker je sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepov tožene stranke pod tč. I izreka tega sklepa, zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v tem delu vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnik sicer navaja, da ima v primerih, ko je bilo pritožbi ugodeno, pravico do povračilo stroškov zagovornika, vendar sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da to niso stroški sodnega, ampak stroški upravnega postopka, zato to niso stroški tega upravnega spora.

K točki IV izreka:

12. V preostalem delu je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, o tožbi v preostalem delu oziroma zoper preostale sklepe pa bo odločalo kasneje. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je v preostalem zavrnilo iz naslednjih razlogov:

13. Tožnik se v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na določilo 32. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

14. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

15. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da ima izvrševanje izpodbijanih sklepov za posledico neopravičene izostanke in izrekanje nadaljnjih vzgojnih ukrepov do izreka o izključitvi tožnika. Po mnenju sodišča tožnik s tem težko popravljive škode ni izkazal, saj se lahko izostankom izogne s tem, da v šoli nosi masko. Tožnik pa v zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi v primeru nošenja maske ni izkazal težko popravljive škode, saj s tem v zvezi navaja le to, da so strokovna mnenja pri nošenju zaščitnih mask deljena in da ni dokazov, da nošenje maske prinaša koristi, temveč prinaša dodatno tveganje, da se pri snemanju maske posameznik okuži. Na ta način pa je tožnik zgolj hipotetično zatrjeval možnost nastanka škode, torej možnost okužbe ob morebitni nepravilni uporabi maske. Na ta način pa težko popravljive škode ni izkazal, saj mora biti škoda konkretno izkazana in zgolj hipotetično navajanje morebitnih škodljivih posledic ne zadostuje. Ker torej tožnik težko popravljive škode ni konkretiziral, ampak jo je navajal le hipotetično, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe in je sodišče v tem delu zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

16. Iz istih razlogov kot je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa sodišče tudi ni izdalo začasne odredbe po uradni dolžnosti, kot mu omogoča tretji odstavek 66. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru iz drugega odstavka 66. člena ZUS-1 lahko izda začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1, ker težko popravljiva škoda ni izkazana. Sodišče še pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ne more odločiti brez odlašanja, ker je presodilo, da pravna problematika, na katero tožnik opozarja v tožbi, ni tako preprosta, da bi bilo možno o zadevi takoj odločiti. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da se izpodbijani sklepi nanašajo na vladne odloke, ki po tožnikovem mnenju nimajo podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), konkretno v 39. členu ZNB, saj ne gre za ukrep prepovedi oziroma omejitve gibanja, ampak zgolj za nalaganje obveznosti, ki jih morajo določene osebe izpolnjevati na javnih krajih. Tožnik med drugim v tožbi tudi predlaga, naj upravno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakonske in podzakonske podlage za odločanje o izpodbijanih sklepih. Torej v pravnem smislu zadeva ni tako enostavna, da bi jo bilo mogoče rešiti brez odlašanja, hkrati pa je ugotovilo, da z izvrševanjem izpodbijanih sklepov tožniku ne nastaja težko popravljiva škoda in tako niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti iz tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. 17. Sodišče v navedeni zadevi pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni razpisalo glavne obravnave, ampak je odločilo na nejavni seji, ker v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne izvaja dokazov, ampak svojo odločitev opre na že predložene dokaze.

K točki V izreka:

18. Tožnik v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe priglaša tudi stroške postopka. Vsi stroški, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora in o tem, kdo bo nosil stroške tega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče v enem delu zavrnilo, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.