Jedro

Sodišče lahko pri odmeri kazni upošteva tudi pravnomočne sodbe za kasneje storjena kazniva dejanja v okviru presoje obnašanja storilca po storjenem kaznivem dejanju kot določa drugi odstavek 49. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Za vsako od njih mu je določilo 1 leto in 1 mesec zapora ter izreklo enotno kazen dveh let zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v plačilo pa mu je naložilo potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družbe. Stroške zagovornice po uradni dolžnosti je naložilo v breme proračuna. Obtožencu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe B. d.o.o. v znesku 643,80 EUR, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, “sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in sankcijo zapora zniža“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče se ne strinja s pritožničinim zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo zaporno kazen, saj je pravilno in pravično upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.

5. Pritožnica neutemeljeno graja upoštevanje obtoženčeve predkaznovanosti kot obteževalne okoliščine v izpodbijani sodbi. Kazniva dejanja, za katera je bil obtoženec že pravnomočno obsojen, so bila res izvršena po obravnavanih kaznivih dejanjih ropa in tako ob izvršitvi ropov obtoženec še ni bil predkaznovan, vendar je zmotno pritožbeno stališče, da pri odmeri kazni ni dopustno upoštevati kasnejše kaznovanosti. Sodišče lahko pri odmeri kazni upošteva tudi pravnomočne sodbe za kasneje storjena kazniva dejanja v okviru presoje obnašanja storilca po storjenem kaznivem dejanju kot določa drugi odstavek 49. člena KZ-1, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo kot tehtno obteževalno okoliščino, saj je obtoženec v času od storitve obravnavanih kaznivih dejanj storil še dve kaznivi dejanji tatvine ter eno kaznivo dejanje zatajitve.

6. Sodišče prve stopnje je na strani olajševalnih okoliščin tudi ustrezno upoštevalo pritožbeno poudarjeno časovno oddaljenost obravnavanih kaznivih dejanj ropa, ki jih je obtoženec storil v letu 2015 oziroma 2016 in ob podani obtoženčevi predkaznovanosti in vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj ropa zoper istega oškodovanca, ustrezno določilo kazen zapora 1 leta in 1 meseca za vsako od kaznivih dejanj ropa, ki je blizu posebnega zakonskega minimuma razpona kazni za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ter izreklo ustrezno in pravično kazen 2 let zapora kot enotno kazen.

7. Sodišče druge stopnje presoja, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bil obtoženec ob storitvi dejanj odvisnik, ni relevantna okoliščina, ki bi vplivala na višino kazni. Prav tako na kazensko sankcijo ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da obtoženec v mirnem življenjskem ritmu živi pri starših, in prispeva za stroške od prejete denarne socialne pomoči, saj gre za okoliščine, ki ne zmanjšujejo teže kaznivega dejanja in ne predstavljajo spremembe v obtoženčevem načinu življenja, ki bi narekovala izrek nižje kazenske sankcije.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Pritožbeno sodišče je obtoženca oprostilo plačila sodne takse, saj prejema denarno socialno pomoč in bi bilo njegovo preživljanje s plačilom sodne takse ogroženo.