Jedro

Sodišče prve stopnje je pri oceni toženčeve preživninske zmožnosti pravilno upoštevalo tudi dnevnice oziroma pravilneje njihov del, saj je splošno znano, da so te del plače in da se jih ne porabi v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan od 1.6.2009 za mladoletno hčer plačevati preživnino v višini 210,00 EUR mesečno, v presežku (tj. za 70,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Strankama je tudi naložilo, da vsaka nosi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev v ugodilnem delu se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge določene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR oziroma podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo potrebe mladoletne hčerke na 340,00 oziroma 370,00 EUR mesečno. Stroški bivanja namreč ne morejo odpasti na mladoletno hčerko v enakem deležu kot na tožnico in njeno mamo, sodišče prve stopnje pa kljub opozarjanju toženca tudi ni pojasnilo, zakaj so stroški porazdeljeni med tri sostanovalce enako. Nadalje je pretirana tudi ocena sodišča prve stopnje v zvezi s stroški za obleko in obutev mladoletne, ki na letni ravni znese kar 1.200,00 EUR (100 EUR mesečno), teh stroškov pa tožnica niti ni z ničemer izkazala. Glede hrane je sodišče prve stopnje za obdobje od februarja 2010 štelo, da odpade na mladoletno 80 EUR, tj. obdobje, ko je tožnica mladoletno še dojila in dejansko ni bilo potrebno druge prehrane oziroma le v manjšem obsegu, po februarju 2010 pa 70,00 EUR, tj. obdobje, ko mladoletna v varstvu in tam dobi zajtrk, malico in kosilo in mora tožnica poskrbeti le za večerjo in med vikendi. Toženec nadalje opozarja, da je potrebno živeti v skladu z zmožnostmi in skromno in da je sodišče prve stopnje, s tem ko je skoraj v vsem sledilo tožnici, stroške za mladoletno ocenilo previsoko tudi glede na povprečne stroške v Sloveniji za tako majhnega otroka. Toženec sodišču prve stopnje tudi očita, da je napačno ocenilo zmožnosti staršev. Dohodka tožnice sodišče ni preverjalo, niti ni pri izračunu razmerja upoštevalo dodatka za hrano in prevoz, medtem ko je pri tožencu kot dohodek upoštevalo tudi dnevnice, ki so sicer namenjanje preživljanju toženca v času službe, tudi doma pa mora prispevati za stroške življenja, saj živi na kmetiji, kjer prihodki niso veliki. Tudi stroški prebivanja toženca (po oceni sodišča 200,00 EUR mesečno) so višji kot tožničini (po oceni sodišča 105,00 EUR mesečno). Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi prispevek mame za oskrbo in varstvo, saj je mladoletna od februarja 2010 v vrtcu, zato je prispevek tožnice v tem delu manjši. Napačno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi otroški dodatek le v višini 60,00 EUR, ne pa v dejanski višini. Prav tako je sodišče ugotovilo različno višino stroškov za različna obdobja, zato višina preživnine ne more biti za celotno obdobje enaka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR).

Pritožba utemeljeno graja oceno stroškov za obleko in obutev za mladoletno preživninsko upravičenko, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenilo na 90,00 oziroma 100,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče se strinja, da je mladoletna v obdobju, ko hitro raste in so zato stroški obleke in obutve višji, vendar so ti po oceni pritožbenega sodišča glede na zmožnosti preživninskih zavezancev vseeno previsoki. Ob upoštevanju splošno znanih podatkov o cenah za tovrstne izdelke, glede na potrebe mladoletne preživninske upravičenke ter glede na ugotovljeni splošni standard preživninskih zavezancev, je bilo treba oceno stroškov obutve in obleke znižati za skupno 20,00 EUR mesečno. Po drugi strani je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in prepričljivo obrazložilo stroške bivanja mladoletne preživninske upravičenke, t.j. da se ti delijo najprej na polovico med toženo stranko in njeno mamo, nato pa še na polovico, tako da na mladoletno hčerko odpade četrtina stroškov bivanja in se torej stroški ne delijo po tretjinah. V zvezi s stroški prehrane je že toženec v svoji pritožbi ponovil razloge sodišča prve stopnje za tako majhno razliko med stroški v prvem in drugem obdobju, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, t.j. da je v prvem obdobju tožnica mladoletno še dojila, zaradi česar so bili stroški prehrane nižji, v drugem obdobju pa se v približno enakem razmerju namesto dojenja mladoletna hči prehranjuje v vrtcu. Pritožbeno sodišče hkrati tudi ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno kot relevantno upoštevalo višino otroškega dodatka kot bo določen po pravnomočni določitvi preživnine in tako potrebe mladoletne obravnavalo enotno za celotno obdobje, saj je spremembo višine otroškega dodatka po pravnomočni določitvi preživnine realno pričakovati. Višino potreb mladoletne preživninske upravičenke, ki sta jih dolžna kriti njena starša po odbitju otroškega dodatka, je tako pritožbeno sodišče ocenilo na znesek 290,00 EUR mesečno.

Primerjava podatkov delodajalcev pravdnih strank o njunih le neto mesečnih prejemkih (tožnica 517,42, toženec 796,11) izkazuje bistveno višjo preživninsko zmožnost toženca, saj iz tega naslova prejme 279,00 EUR več od tožnice. Sodišče prve stopnje pa je pri oceni toženčeve preživninske zmožnosti pravilno upoštevalo tudi dnevnice oziroma pravilneje njihov del, saj je splošno znano, da so te del plače in da se jih ne porabi v celoti. To izhaja tudi iz izpovedbe toženca, da stroške na poti predstavljajo hrana in tuširanje (okoli 20 EUR dnevno oziroma cca 440 EUR mesečno), spanje pa ne, saj da spi v kamionu. Glede na takšne ugotovitve, ko je torej toženčeva preživninska zmožnost bistveno večja od tožničine in ko je breme varstva in vzgoje prvenstveno na tožnici, je prav, da toženec od skupnega preživninskega bremena obeh staršev v višini 290,00 EUR krije najmanj 70% oziroma 210,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tako kljub ugotovljenim nižjim potrebam mladoletne preživninske upravičenke zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).