Jedro

Na pritožbeni seji sme sodišče spremeniti samo tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je to sodišče prišlo na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano. ZPP pozna dva taka primera in sicer, če sodišče prve stopnje zmotno presodi listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opre samo na te dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve 6.000 DEM v tolarski vrednosti, zmanjšane za že priznanih 42.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi. Dopustilo je možnost, da je bila v dogovoru med strankama uporabljena valutna klavzula, vendar je štelo, da pride v poštev le pri izpolnitvi pogodbe, ne pa pri vračanju zaradi razdrtja pogodbe. Razen tega je štelo valutno klavzulo za prepovedano.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in je sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je le del obrestnega zahtevka. Valutno klavzulo je štelo za dovoljeno. Zavzelo je stališče, da jo je treba uporabiti tudi pri vračanju zaradi razdrtja pogodbe.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354. čl. ZPP in 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 373. čl. ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta stranki dogovorili valutno klavzulo. To ni bilo potrebno, ker je zavzelo stališče, da valutna klavzula v primeru razdrtja pogodbe ne pride v poštev. Ugotovitev o obstoju valutne klavzule bi bila v nasprotju z vsebino listin. Pogodba, ki sta jo sklenili stranki med seboj, nima nobene valutne klavzule. Izvleček iz leasing pogodbe ni podpisan od tožnika. Ni razvidno, na katere stranke se nanaša in ni sestavni del dogovora o vlaganju sredstev. Sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo drugačno dejansko stanje, je prekršilo določbo 373. čl. ZPP in 13. točke drugega odst. 354. čl. ZPP. V posledici tega sodišče druge stopnje ni uporabilo tistih določb materialnega prava, ki bi jih moralo.

Tožnik na revizijo ni odgovoril in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. čl. ZPP). Učinek načela neposrednosti je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze na pritožbeni obravnavi. Na pritožbeni seji sme sodišče spremeniti samo tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je to sodišče prišlo na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano ali ni bilo nič prizadeto. ZPP pozna dva taka primera in sicer, če sodišče prve stopnje zmotno presodi listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka 373. čl. ZPP). V teh primerih lahko sodišče druge stopnje tudi brez obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj načelo neposrednosti s tem ni prizadeto. Položaj pritožbenega sodišča je enak, kot je bil položaj sodišča prve stopnje, ko je ocenjevalo listine oziroma posredno izvedene dokaze.

V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 373. čl. ZPP lahko samo ocenilo dogovor o vlaganju sredstev z dne 15.12.1990 in izvleček iz leasing pogodbe. Ugotovilo je, da sta stranki dogovorili valutno klavzulo in to utemeljilo z okoliščino, da je bil polog določen v protivrednosti 6000 DEM in so bili mesečni obroki določeni na enak način. Znesek 42.000 takratnih din predstavlja dinarsko protivrednost dogovorjenega pologa 6000 DEM. Ta obrazložitev je dovolj izčrpna, da se izkaže kot neutemeljen revizijski očitek neobrazloženosti po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Uveljavljani revizijski razlogi bistvene kršitve določbe 373. čl. ZPP pa niso podani, tudi če bi se pritrdilo revizijski trditvi, da je sodba druge stopnje napačno povzela prvostopne ugotovitve o vsebini dogovora med strankama. Sodišče druge stopnje je namreč smelo samo razlagati vsebino listin in je to tudi storilo. Tožnikova izpoved kot stranke na glavni obravnavi dne 8.7.1992, ko je opisal potek dogovarjanja tako, da je najprej plačal polog, nato dobil dogovor o vlaganju sredstev in izvleček ter da ni bilo posebnega dogovarjanja o valutni klavzuli, ni ovira za neposredno ugotavljanje vsebine listin na pritožbeni stopnji. Vsebina te izpovedi namreč ne posega v razlago obravnavanih listin, saj se nanaša samo na spremljajoče okoliščine ob sklepanju dogovora.

Revizija ne izpodbija drugostopnega stališča o veljavnosti dogovorjene valutne klavzule glede na tedanje predpise in o tem, da je treba valutno klavzulo uporabiti tudi pri odločanju o povračilnih zahtevkih v zvezi z razdrtjem pogodbe. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (386. čl. ZPP). V okviru tega uradnega preizkusa revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodbe druge stopnje, ki se nanašajo na veljavnost valutne klavzule in njeno uporabnost pri odločanju o povračilnih zahtevkih.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. čl. ZPP.