Jedro

Posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške v osmih dneh na dostopni poti, ki poteka na območju parc. št. 362, 376/1 in 376/2 k.o. P. postaviti dvojna dvokrilna vrata in železne nosilce za ta vrata, na ta vrata postaviti prometni znak z napisom "privat - ni prehoda" in tablo z napisom "pozor hud pes", na vrata pa namestiti železne zatiče, železni pokrov za zapiranje vratnih kril ter tako preprečiti prehajanje in hojo drugih oseb, razen tožeče stranke, ker bi se v primeru nespoštovanja takšne začasne odredbe naj dovolila izvršba s pooblastilom tožnicama, da to naredi nekdo drug namesto tožene stranke, dolžnik pa bi moral založiti znesek 600.000,00 SIT stroškov zaradi oprave dejanja izvršbe, ki bi ga izvršil nekdo drug. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sicer verjetnost terjatve izkazala, da pa ni izkazala ostalih predpostavk iz čl. 272 ZIZ, ki morajo biti podane, da se izda začasna odredba. Tožeča stranka z začasno odredbo zahteva isto, kot zahteva v tožbenem zahtevku, to je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Da sodišče izda takšno začasno odredbo, bi morala dokazati, da je začasna odredba potrebna, da se z njo prepreči nadaljnje nasilje in nenadomestljiva škoda. Nasilje mora biti usmerjeno proti osebi in ne proti stvari in groziti mora vnaprej, zato ne more biti upoštevno neko že preteklo nasilje. Nasilja tožeča stranka ni izkazala. Isto velja za nenadomestljivo škodo, ki naj bi tožeči stranki zaradi odstranitve vrat na dostopni poti grozila zdravju. Takšne navedbe so nelogične in neživljenjske ter v celoti dokazno nepodprte. Dostop na pot in na njej postavljeni objekti že pojmovno ne sodijo v zvezo s kategorijo o ustavno zagotovljenih osebnostnih pravic. Tožeča stranka ne zatrjuje lastnine na dostopni poti, zato so nelogične njene trditve o kršitvah osebnostnih in drugih pravic. Pavšalni so tudi razlogi, s katerimi se utemeljuje predpostavke, če bi bila izdana oz. ne izdana začasna odredba.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je vložila tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je bil 15-dnevni rok v pravnem pouku, ki ga je sodišče zapisalo, pomoten, saj velja v teh zadevah 8-dnevni rok. Sodišče se ni opredelilo do bistvenega elementa iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Razlaga o tem, kdaj se lahko izda regulacijska začasna odredba, je v izpodbijanem sklepu izjemno restriktivna. Tožeča stranka ne sprejema stališča, da se začasna odredba lahko izda le če se izkaže nasilje zoper osebo. Tožena stranka je posegla s svojimi ravnanji v razmerja med ljudmi glede stvari. Ravnala je preračunljivo, ko je odstranila železno ograjo in nasilno prav zato, da je ustvarila konfliktne in varnostno izredno nepredvidljive situacije na škodo tožeče stranke. Stališče izpodbijanega sklepa je v nasprotju z določbo 272. čl. ZIZ. Razlogi niso razumljivi, zato se te odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče bi bilo dolžno ugotavljati pogoje za izdajo začasne odredbe, zato bi moralo ugotavljati, ali obstoji pravica do posestnega varstva. Začasna odredba, katere izdajo tožeča stranka predlaga, pomeni samo začasno ureditev razmerja. Sodišče ni povzelo navedb, ki se nanašajo na varnost tožeče stranke in njenih družinskih članov. Postavljeni objekti na dostopni poti, kot tudi dostopna pot so zagotavljali tožeči stranki, da ni bilo dostopa do stanovanja s strani gostov tožene stranke, do tega se sodišče sploh ni opredelilo. Z samovoljnim ravnanjem tožene stranke so bile ustvarjene ustavnopravne kršitve iz 22., 23., 25., 33., 35., 36. in 37. čl. Ustave, zaradi posega v pravico do zasebne lastnine, to je v pravico do zasebnosti v pravico do nedotakljivosti stanovanja, pri čemer toleriranje takšnih kršitev pomeni tudi kršitev ustavne pravice prepovedi mučenja po 18. čl. in neutemeljeno omejevanje pravic v smislu 15. čl. Ustave. Z odstranitvijo dvojnih železnih vrat na poti v stanovanjsko hišo je bilo ustvarjeno stanje, na podlagi katerega se je kršila pravica do zasebnosti tožeče stranke, nedotakljivosti stanovanja in tožena stranka je protipravno posegla v solastninsko pravico. Po stanovanjskem zakonu sodijo k stanovanju tudi skupni prostori, zemljišča, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije. V nadaljevanju tožeča stranka našteva dogodke, ki naj bi se pripetili po odstranitvi dvojnih železnih vrat na poti v stanovanjsko hišo. Ti dogodki, ki se vrstijo po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, po njenem mnenju potrjujejo in dokazno utemeljujejo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče bi se o tem lahko prepričalo z zaslišanjem tožeče stranke. Ti dogodki v zadostni meri izkazujejo najmanj enega izmed razlogov po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Sicer pa tožena stranka niti ni ugovarjala navedbam v predlogu, da z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožeča stranka je v tožbi zaradi motenja posesti in predlogov za izdajo začasne odredbe podrobno opisala ravnanja tožene stranke in predlagala izvedbo številnih dokazov, vključno s poizvedbami na policijski postaji. Ugovori tožene stranke o pravočasnosti vložitve motenjske tožbe so neutemeljeni. Tožeča stranka je bila v mirni in zakoniti posesti dostopne poti od leta 1958. Sodišče se brez obrazložitve sklicuje na to, da samovoljna oz. ekonomska potreba nista pravni kategoriji, ki bi sodili v sklop obravnavanja začasne odredbe. Po prepričanju tožeče stranke ekonomski interes ni samo v neposredni finančni koristi, ampak tudi v izvrševanju dejanj, ki v medsebojnih razmerjih oz. v razmerju do tretjih izkazujejo voljo posestnika imeti stvar v svoji dejanski oblasti in drugim preprečevati posege vanje. Tožeča stranka zato meni, da je sodišče zmotno razlagalo, da tožeča stranka kot nenadomestljivo škodo opredeljuje le materialno škodo. Samovoljna odstranitev dveh železnih ograj s strani tožene stranke je bila narejena zato, da se tožeči stranki tudi fizično nadleguje v njuni mirni posesti. Izdaja predlagane začasne odredbe tudi ne bi v ničemer prejudicirala odločitve sodišče. Izkazala bi le neko pravno varstvo, da se prepreči uporaba nasilja in vznemirjanja nasploh, kar je njen cilj. Vprašanje nasilja pa je sodišče tudi obravnavalo povsem neustrezno. Iz vseh teh razlogov tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, da se ta sklep razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje ter prizna tožeči stranki stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V delu, kjer pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni v celoti obrazložilo odločilnih dejstev, pritožba ni utemeljena, saj se iz razlogov izpodbijanega sklepa da razbrati zakaj je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot je. Ker je verjetnost terjatve štelo za izkazano, glede tega pogoja ni bila potrebna širša obrazložitev. Stvar nadaljnjega postopka bo ugotavljanje, ali je tožeča stranka imela posest sporne poti in ali je posestno varstvo uveljavljala pravočasno.

Tudi razlogi izpodbijane odločbe, v katerih sodišče pojasnjuje svoje stališče do navedb o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 2. odst. 272. čl. ZIZ so jasni. Sodišče je pri presoji teh predpostavk izhajalo iz dejstva, da zahteva tožeča stranka začasno odredbo z vsebino, ki je identična vsebini tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Ob takšni zahtevi je restriktivni pristop pri presoji pogojev bil pravilen. Samo v izjemnih primerih se lahko izda začasna odredba, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku. To pravilo je v posestnem sporu še aktualnejše. Takšen spor je že po zakonu treba rešiti hitro, v njem se varuje zgolj posestnikova dejanska oblast nad stvarjo, toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici dokazano drugače. Zato je pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe v takšnem sporu treba presojati zelo restriktivno. Posestni spor že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi. Okoliščine, da predstavlja motilno dejanje odstranitev dveh železnih ograj na dostopni poti, pa niso takšne, da bi razumno utemeljevale potrebo po izdaji začasne odredbe z njihovo takojšnjo namestitvijo, še preden je izveden kontradiktorni postopek. Pri tem je odveč polemiziranje pritožbe o potrebi začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zgolj sledilo navedbam tožeče stranke, da je začasna odredba potrebna, da bi se preprečilo nasilje nad njo. Glede nastanka težko nadomestljive škode pa je prav tako sledilo navedbam v predlogu, da ta grozi zdravju tožeče stranke in zdravju njunih družinskih članov. Res je v predlogu zapisano tudi, da je potrebna zaradi varnosti tožeče stranke in njunega stanovanja, vendar so te navedbe neživljenjske in že na prvi pogled neprepričljive. Zato tudi, če se sodišče do njih ni izrecno opredelilo, je odločitev prepriča. Glede na vse okoliščine, ki jih je v tej zadevi zatrjevala tožeča stranka, ko je predlagala izdajo začasne odredbe, je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna, ker pogojev za izdajo začasne odredbe z vsebino, ki bi v celoti pokrila tožbeni zahtevek, v tem primeru ni bilo. Izpodbijani sklep je izdan v skladu z določbo 272. čl. ZIZ. Razmerje, ki ga v tej zadevi zatrjuje tožeča stranka ni takšno, da bi opravičevalo izdajo predlagane začasne odredbe. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15. ZIZ).