Jedro

Nesoglasja in prepiri med partnerjema, pa tudi dogovor o prenehanju skupnosti, ne izključujejo avtomatično obstoja zunajzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v ugotovitvenem delu (pod I. točko) v toliko, da delež vsake od pravdnih strank na vsem skupnem premoženju znaša 50/100 (petdeset stotin), v presežku za nadaljnji delež 10/100 (deset stotin) pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v stroškovnem delu (pod III. in IV. točko) tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, spada nepremičnina ID X-416/2-0, osebno vozilo Peugeot letnik 2002 ter premičnine (podrobneje naštete v izreku sodbe) in da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60/1000, toženke pa 40/100. Pod II. točko je v presežku za delež na vsem skupnem premoženju do 80/100 (za 20/100) tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod III. in IV. točko izreka je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev pod I., III. in IV. točko izreka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na očitke, s katerimi pritožba sodbi očita pomanjkanje oziroma pomanjkljivost obrazložitve, velja sprva odgovoriti, da ima izpodbijana sodba povsem jasne, nedvoumne in razumljive razloge tako o trajanju življenjske skupnosti, o obsegu skupnega premoženja, o deležih na skupnem premoženju kot o uspehu v pravdi. Ker je zoper te razloge pravico do pritožbe torej moč izkoristiti, očitki o kršitvah postopka, ki jih gre pravno opredeliti kot kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso podani.

6. Pritožba nepravilno trdi, da je toženka na naroku 24. 9. 2015 predlagala izvedenca finančne stroke, saj na tega dne v predmetni zadevi narok ni bil opravljen. Zato se tudi postopkovni očitek, katerega obstoj pritožba vidi v odsotnosti odločitve o na tem naroku predlaganem dokazu, izkaže za neutemeljenega (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Glede prenehanja trajanja življenjske skupnosti

7. Pritožbeno je sporno, ali je pri pravdnih strankah obstajala volja za zunajzakonsko skupnost. Pritožba trdi, da sta se pravdni stranki sprli že decembra 2010 in se sporazumeli, da gresta narazen. Do marca 2011, ko je tožnik odpeljal velik del skupnega premoženja iz hiše, naj bi pravdni stranki le živeli pod skupno streho.

8. Zunajzakonska skupnost je dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Med okoliščine, ki so pomembne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, sodna praksa in teorija uvrščata skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost partnerjev ter notornost njune skupnosti. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Toženka pravilno opozarja, da je za sam obstoj življenjske skupnosti bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Vendar so tudi nesoglasja in prepiri sestavni del življenjske skupnosti med dvema osebama. Zato je zmotno stališče toženke, da dogovor o prenehanju skupnosti, odselitev, prepiri, pa tudi morebitno nasilje med partnerjema, avtomatično izključujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Glede na ugotovitve, da sta pravdni stranki do maja 2011 imeli skupno bivališče, da je bilo partnersko razmerje končano v času nasilja ter izdaje odredbe o prepovedi približevanja ter da je tožnik plačeval skupne stroške do julija 2011, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da je zunajzakonska skupnost obstajala do maja 2011. Glede obsega skupnega premoženja

9. Toženka trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da osebno vozilo, sobno kolo, masažna miza ter električni radiator spadajo v skupno premoženje. Utemeljuje, da je ugotovitev sodišča, da toženka ni dokazala, da je vozilo kupila s pomočjo kredita, napačna, ker se je toženko ob zaslišanju pozabilo povprašati o posojilu za avto. Glede sobnega kolesa in masažne mize je toženka izpovedala, da ju je kupila iz denarja, ki ga je prejela kot darilo ob različnih osebnih priložnostih in dogodki. Radiator pa je toženka kupila še v času, ko je imela najemno stanovanje.

10. Dejstvo, da toženka svojih trditev o premoženju, iz katerega je kupila osebno vozilo, s svojo izpovedbo ni dokazala, se niti ne izpodbija. Zato pritožba pravilnosti napadene ugotovitve, da osebno vozilo spada v skupno premoženje, ne more omajati.

11. Glede sobnega kolesa, masažne mize in radiatorja toženka kakšnih trditev ni podala. Ker manjkajočih trditev, zakaj sporni predmeti ne spadajo v skupno premoženje, njena izpovedba ne more nadomestiti, se tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ti trije predmeti spadajo v skupno premoženje, izkaže za pravilno (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR).

Glede deležev

12. Toženka se v pritožbi zavzema, da bi bila deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki približno enako skrbeli za gospodinjstvo in družino. Toženkini dohodki so bili v času trajanja zakonske skupnosti za več kot 70% višji kot tožnikovi1 . Toženka se je ukvarjala še z vzrejo psov. Pravdni stranki sta v skupno premoženje vložili še svoje posebno premoženje. Toženka je vložila vsaj 14.500 EUR (= 8.000 EUR od prodaje vikenda ter med 60,00 do 150,00 EUR mesečno, kolikor so ji od 2006 ali 2007 dalje dajali starši). Tožnik je vložil nekaj čez 54.000 EUR (= dobrih 34.000 EUR odškodnine ter nekaj čez 20.000 EUR, kolikor je dobil od mame).

14. V obravnavani zadevi je ključna ugotovitev, da sta obe pravdni stranki približno enako skrbeli za gospodinjstvo in družino. Matematični izračun pokaže, da sta v času trajanja življenjske skupnosti pravdni stranki k nastanku skupnega premoženja prispevali približno enaka denarna sredstva. Gre za razmerje 53:47, ker je tožnik prispeval približno 95.200 EUR, toženka pa več kot 85.400 EUR. Ugotovitev, da je tožnik k nastanku skupnega premoženja ni prispeval bistveno več sredstev kot toženka, temveč le nekoliko več, se zato ne more odražati v višjem deležu na skupnem premoženju. Ker je ob pravilni uporabi 59. člena ZZZDR utemeljen zaključek, da sta pravdni stranki k skupnemu premoženju prispevali enako, se odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov delež na skupnem premoženju 60/100, toženkin pa 40/100, izkaže za materialnopravno napačno.

15. Pritožbi toženke je bilo zaradi pravilne uporabe materialnega prava zato potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti v toliko, da znaša delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju 50/100 (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem, ko niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

16. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških, ki je v predmetni zadevi odvisna predvsem od uspeha. Toženka je uspela s svojo zahtevo o polovičnem deležu, tožnik pa z obsegom skupnega premoženja. Zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. Glede na to, da so pritožbeni stroški pravdnih strank enaki ter da sta obe pravdni stranki v pritožbenem postopku uspeli do polovice, je bilo potrebno tudi glede pritožbenih stroškov odločiti, da jih stranki krijeta sami (prvi in drugi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 V času trajanja zunajzakonske skupnosti je tožnik prejel nekaj čez 41.200 EUR, toženka pa dobrih 70.900 EUR (= osebni dohodek + za vodenje financ).