Jedro

Inšpekcijski organ odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu, takrat pa tožnica ni imela ustreznega pravnomočnega upravnega dovoljenja, zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja pravilen in zakonit. Dejstvo, da je tožnica naknadno podala vlogo za legalizacijo sporne zasteklitve, za rešitev v tem upravnem sporu ni pomembno, saj je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor in je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe. Ker pa je odločanje v zvezi s tem, kot tudi glede odloga izvršbe iz razloga verjetnosti nastanka težko popravljive škode, česar pa tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala, v pristojnosti prvostopnih upravnih organov (293. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99), so tožbeni ugovori neutemeljeni in na izrek inšpekcijskega ukrepa ter na odločitev upravnega sodišča v tem sporu ne morejo vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE A z dne 29. 7. 1999, s katero je bilo tožnici kot investitorki naloženo, da mora v 60 dneh odstraniti zasteklitev balkona in loggie v stanovanju št. 7, v izmerah 3.30 m + 2 x 0.80 m tlorisne dolžine in višine 1.50 m ter 2.90 m tlorisne dolžine in višine 1.50 m na vzhodni fasadi objekta na zemljišču s parc. št. 124/8 k.o. B in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Za navedeni poseg v prostor velja na podlagi 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) prepoved uporabe (2. točka izreka). S 3. točko izreka je upravni organ določil, da bo v primeru, če tožnica v odrejenem roku ne bo izvršila odrejenega ukrepa, to opravilo pooblaščeno podjetje, stroške postopka, nastale z morebitno prisilno izvršbo bo plačala investitorka na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je nedvomno ugotovljeno, da investitorka za sporni poseg v prostor ustreznega upravnega dovoljenja ni pridobila in tej ugotovitvi tudi investitorka izrecno pritrjuje v pritožbi. Zato je prvostopni organ pravilno uporabil določbo 1. odstavka 73. člena ZUN, pri tem pa ni pomembno iz kakšnega razloga je investitor posegel v prostor in da to nikogar ne moti. Investitor sme poseči v prostor šele, ko si za poseg pridobi pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del ali pravnomočno lokacijsko dovoljenje, zato je neutemeljena tožničina navedba, da je pri pristojnem organu že podala vlogo za priglasitev del, saj se s samo priglasitvijo še ne pridobi pravica za poseg v prostor.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 13. 8. 1999 pri Ministrstvu za okolje in prostor-Enota C, podala vlogo za priglasitev del in zato smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, saj bi ji z izvršbo le-te nastala težko popravljiva škoda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo RS, udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 73. člena ZUN v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu dne 21. 6. 1999 in zaslišanju tožnice dne 1. 7. 1999 ugotovljeno, da je tožnica v maju 1999 v stanovanju št. 7, M 40/a, A, izvedla zasteklitev balkona v izmeri 2 x 0.80 m + 3.30 m in višine 1.50 m ter obnovila zasteklitev loggie v tlorisni dolžini 2.90 m in višine 1.50 m, vse z dvojno zasteklitvijo v PVC okvirjih. Za obravnavani poseg investitorka ni pridobila upravnega dovoljenja, to je odločbe o dovolitvi priglašenih del, kot to določa 62. člen ZUN za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno.

Ugotovljeno dejansko stanje med strankama ni sporno in ga tožnica priznava, tožbene navedbe, da je že podala vlogo za priglasitev del, pa niso pravno relevantne v obravnavanem primeru. Inšpekcijski organ odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu, takrat pa tožnica ni imela ustreznega pravnomočnega upravnega dovoljenja, zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja pravilen in zakonit. Dejstvo, da je tožnica naknadno, to je 13. 8. 1999, podala vlogo za legalizacijo sporne zasteklitve, za rešitev v tem upravnem sporu ni pomembno, saj je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor in je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe. Ker pa je odločanje v zvezi s tem, kot tudi glede odloga izvršbe iz razloga verjetnosti nastanka težko popravljive škode, česar pa tožnica tudi sicer ni z ničemer izkazala, v pristojnosti prvostopnih upravnih organov (293. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP), so tožbeni ugovori neutemeljeni in na izrek inšpekcijskega ukrepa ter na odločitev upravnega sodišča v tem sporu ne morejo vplivati.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.