Jedro

Vpis v register je po OZ zakonska posledica izdanega akta in ni vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevkov, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi ni ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčne Izpostave v A, s katero so bili tožniku obračunani in naloženi v plačilo prispevki ter članarina za Obrtno zbornico za leto 1993, skupaj z zamudnimi obrestmi, v znesku 798 237,50 SIT ter zamudne obresti za čas od izdaje odločbe pa do plačila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pri kontroli obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za čas od 1.1.1993 do 31.12.1993 ugotovil, da tožnik za navedeno obdobje ni obračunal in plačal prispevkov v skladu z določbami 4. in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/96 in 3/98 - v nadaljevanju: ZPSV), v povezavi s 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90, 14/92, 10/93, 42/93, 42/93, 57/93 - v nadaljevanju: ZPPIZ). Zato je na podlagi 112. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 - v nadaljevanju: ZDavP) ugotovil višino obveznosti za leto 1993 v znesku 133 693,00 SIT, ker tožnik obveznosti ni poravnal v predpisanem roku, pa je obračunal in naložil v plačilo tudi zamudne obresti. Takšna odločitev prvostopnega organa je po mnenju tožene stranke pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Na tožnikov pritožbeni ugovor, da dejavnosti v obravnavanem obdobju ni opravljal in da zato ni zavezan za plačilo naloženih dajatev, pa tožena stranka odgovarja, da iz podatkov spisov sledi, da je tožnik pridobil začasno obrtno dovoljenje, po katerem se ustanovitev samostojne obratovalnice ugotovi začasno od 1.1.1993 do 31.12.1993 in se tožnik vpiše v register samostojnih obrtnikov. Odločba je ugotovitvena, pravna posledica pa v tem, da je tožnik pridobil status samostojnega obrtnika. Tožnik je bil sicer po istem dovoljenju dolžan priglasiti začetek opravljanja dejavnosti Izpostavi RUJP v A, vendar po mnenju tožene stranke ta prijava oziroma priglasitev nima konstitutivnih učinkov, ampak je, v povezavi z drugim odstavkom 3. člena ZPPIZ, plačevanje prispevkov za socialno varnost s strani zasebnika, ki samostojno opravlja dejavnost, pravna posledica vpisa v register. S tem ko je oseba vpisana v register samostojnih obrtnikov, je postala oseba, ki z osebnim delom samostojno opravlja obrtno dejavnost kot edini ali glavni poklic po 1. alinei 11.člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 - v nadaljevanju: ZPIZ). Po tej določbi namreč velja, da se obvezno zavarujejo (tudi) osebe, ki v RS z osebnim delom samostojno opravljajo obrtno dejavnost kot edini ali glavni poklic. Po določbah 14. člena ZPIZ pa se šteje, da zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju, če ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali če niso na rednem šolanju. Tožnik pa sam pove, da v obravnavanem obdobju, ko je bil vpisan v register samostojnih obrtnikov, ni bil zaposlen drugje. S tem so po presoji tožene stranke izpolnjeni pogoji za zavarovanje po ZPIZ, ki je obvezno in se uvede na podlagi zakona takoj, ko gre za osebo, ki z osebnim delom samostojno opravlja obrtno dejavnost in kar tožnik glede na izdano obrtno dovoljenje vsekakor je, oziroma je imel takšen status. Zato ni potrebna nobena privolitev ali posebna izjava za vstop v zavarovanje, pritožbena navedba, da v letu 1993 ni pričel z opravljanjem dejavnosti, pa na odločitev ne vpliva. Iz določb Obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89 - v nadaljevanju: OZ) še izhaja, da je bil tožnik, če ni opravljal dejavnosti, kot zatrjuje v pritožbi, dolžan v 15 dneh predložiti obrtno dovoljenje pristojnemu občinskemu organu, da na njem označi, da je nehalo veljati. Tega tožnik ni storil. Samo zatrjevanje, da sploh ni začel z opravljanjem dejavnosti in da ni prijavil pričetka opravljanja dejavnosti, pa po mnenju tožene stranke ne zadostuje. Za takšen primer je v OZ predpisan postopek. Pravne posledice po OZ in ZPIZ so nastopile z izdajo obrtnega dovoljenja, tudi vstop v obvezno zavarovanje po ZPIZ, posledično pa je nastala tudi obveznost, ki je predmet izpodbijane odločbe. Za navedbe, da v letu 1993 ni opravljal dejavnosti, pa tožnik ni predložil primernih dokazil po materialnem predpisu, čeprav je po 15. členu ZDavP kot davčni zavezanec to dolžan storiti, in jih torej ni bilo mogoče upoštevati. Ob preizkusu pravilnosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti pa tožena stranka nepravilnosti tudi ni našla.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je leta 1992 ostal brez službe. Po neuspešnem iskanju zaposlitve se je želel samozaposliti. Za pridobivanje soglasij za obrtno dovoljenje je potrošil ves prihranjeni denar in v letu 1993 končno dobil od Občine A začasno obrtno dovoljenje z dejavnostjo strojno pletilstvo. Za nakup strojev pa mu je nato zmanjkalo denarja in ker ni mogel kupiti strojev, se ni mogel samozaposliti. Po letu dni je obupal. To jasno izhaja tudi iz odločbe Ministrstva za finance, ki jo prilaga. Skoraj dve leti kasneje pa se je začelo z izterjavo davčnega dolga. Leta 1995 je moral preko odvetnika poslati izjavo, da ni nikoli opravljal obrti. Kljub izjavi so čez dve leti spet poslali sklep o prisilni izterjavi. Šel je do pristojne gospe na Davčni upravi in ji ponovno razložil zadevo. Čez tri leta so se ga spet lotili in dne 23. 5. 2000 poslali odločbo o prisilni izterjavi, na katero se je potem pritožil, o pritožbi pa je prejel odločbo, zoper katero sedaj vlaga tožbo v upravnem sporu. Prepričan je, da se mu z izdano odločbo dela krivica. Vsa dovoljenja in soglasja je pošteno plačal, ker ni imel denarja za zagon obrti, pa naj bi bil v prekršku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Iz odločbe prve stopnje izhaja, da v zadevi ne gre le za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost, to je, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevka za zdravstveno varstvo in prispevka za zaposlovanje, ampak da se z odločbo obračuna in nalaga v plačilo tudi prispevek solidarnosti in članarina Obrtni zbornici Slovenije.

Iz tožnikovih vlog (pritožbe in tožbe) izhaja, da ugovarja položaju zavezanca za obračun oziroma za plačilo vseh navedenih dajatev.

Kdo je zavezan, ni določeno v enem predpisu, ampak ga določa za vsako od naštetih dajatev predpis, ki obveznost uvaja. Kljub temu tožena stranka obravnava tožnikovo pritožbo in ugotavlja, da je zavezan za njihovo plačilo, samo na podlagi določb ZPPIZ in ZPIZ. Pri tem pa ZPPIZ ne določa zavezancev, ampak samo način obračunavanja prispevkov, in še to zgolj tistih za socialno varnost (pokojninskega, zdravstvenega in za zaposlovanje). V ZPIZ pa je opredeljen samo zavezanec za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za vse ostale dajatve, razen navedene, torej položaj tožnika kot zavezanca sploh ni bil presojen oziroma to vsaj ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker zato v tem delu ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti, gre za bistveno kršitev določb postopka.

V zvezi s tožnikovo zavezanostjo za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa iz podatkov spisa kot nesporno sledi, da mu je bilo za sporno obračunsko obdobje izdano začasno obrtno dovoljenje in da je bil na tej podlagi vpisan v register samostojnih obrtnikov. Tožnik trdi in je trdil tudi že v pritožbi, da začetka opravljanja dejavnosti ni prijavil in da, kljub izdanemu dovoljenju, dejavnosti ni nikoli opravljal. Zato meni, da ni zavezan k plačilu prispevkov. V tem pogledu še ima po presoji sodišča tožena stranka prav, ko navaja, da prijava začetka opravljanja dejavnosti za pridobitev položaja zavezanca iz 11. člena ZPIZ ni odločilna. Vendar pa, po presoji sodišča, za takšen položaj tudi ni odločilna pridobitev obrtnega dovoljenja oziroma vpis v register, kot to izhaja iz nadaljnjih izvajanj tožene stranke, ampak je bistveno, če oseba obrtno dejavnost tudi dejansko opravlja. Kaj drugega se namreč, po presoji sodišča, po določbi 11. člena ZPIZ, tudi v povezavi s 14. členom, ne zahteva. Po OZ pa se sicer res zahteva prijava prenehanja opravljanja dejavnosti pri pristojnem občinskem organu, kar kaže na to, da se v načelu domneva, da se z izdajo dovoljenja začne opravljati dejavnost. Vendar pa obenem iz določbe 96. člena sledi, da obratovalnica preneha po samem zakonu, če samostojni obrtnik ne prične z delom v enem letu po izdaji obrtnega dovoljenja. Nenazadnje pa tudi iz narave akta, ki je dovoljenje, izhaja, da k ničemer ne zavezuje. To izhaja tudi iz izreka dovoljenja, po katerem tožnik "sme" začeti opravljati dejavnost, pričetek opravljanja pa posebej prijavi. Vpis v register pa je po OZ zakonska posledica izdanega akta in tudi ni v ničemer vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevka, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi, in ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal. Tega pa prvostopni organ ni ugotavljal, oziroma to vsaj ne izhaja iz predloženih upravnih spisov. Ustrezne presoje pa, glede na zavzeto stališče, očitno tudi ni opravila tožena stranka.

Ker je bilo torej po povedanem nepravilno uporabljeno materialno pravo in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistveno pa je bil prekršen tudi postopek, je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.