Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku za meseca marec 2013 in april 2013 obračunati bruto plačo v znesku 783,66 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek za marec 2013, zmanjšan za 144,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila in ustrezen neto znesek za april 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila, kar zahteva tožnik več ali drugače iz tega naslova, pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za meseca marec in april 2013 obračunati bruto plačo v znesku 783,66 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto plačo v znesku 455,53 EUR za mesec marec 2013 in 599,73 EUR za mesec april 2013 pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 455,53 EUR od dne 19. 4. 2013 dalje do plačila in od zneska 599,73 EUR od dne 19. 5. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 261,22 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine, neto zneske 628,41 EUR (regres za leto 2011), 640,97 EUR (regres za leto 2012) in 218,42 EUR (regres za leto 2013) pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 628,41 EUR od dne 25. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 640,97 EUR od dne 2. 7. 2012 dalje do plačila in od zneska 218,42 EUR od dne 1. 5. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 594,45 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opiralo zgolj na navedbe tožnika in ni upoštevalo dokazne listine tožene stranke, s katero je dokazovala, da je tožniku izplačala plačo za meseca marec in april 2013. Tožena stranka se z odločitvijo ne strinja, saj ta temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti tožnika niti toženca in tako ni moglo preveriti tožnikovih pisnih navedb v zvezi z zahtevkom. Posledično je napačna odločitev tudi o pravdnih stroških. Če tožnik ne bi uspel s terjatvijo pod točko I. izreka, ne bi bil upravičen do vseh pravdnih stroškov.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o odvodu davka in prispevkov od pripadajočih bruto plač tožnika).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 12. 2014 pripoznala tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede tega dela tožbenega zahtevka tožnika bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP izdati sodbo na podlagi pripoznave. Ker v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnika ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, sodišče prve stopnje ni bilo niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila dejstva, ki sta jih stranki v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zatrjevali, resnična oz. ali je ta del tožbenega zahtevka utemeljen po materialnem pravu. Posledica odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka s sodbo na podlagi pripoznave je tudi omejenost razlogov izpodbijanja takšne sodbe (drugi odstavek 338. člena ZPP), česar vse pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

7. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu (poleg obračuna ter izplačila regresa za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov) vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec od pripadajočih neto zneskov te plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (sodišče prve stopnje je izvedlo le listinske dokaze, dokaza z zaslišanjem strank pa ni izvedlo, saj se stranki kljub pravilnemu vabljenju na zaslišanje temu vabilu nista odzvali iz neupravičenih razlogov) ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, da mu je tožena stranka v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače v neto znesku 144,20 EUR, v aprilu 2013 pa mu plače sploh ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik do obračuna vtoževane bruto plače upravičen, prav tako je upravičen do odvoda predpisanih dajatev od vtoževanih bruto zneskov in da mu je dolžna tožena stranka po odvodu predpisanih dajatev izplačati še del neto plače za marec 2013 v znesku 455,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila, plačo za mesec april pa v znesku 599,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila, je v tem delu v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo le na navedbe tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano sodbo utemeljilo z listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložila tožnik in tožena stranka. Ugotovilo je, da je iz obvestil o prometu A. za tožnika (A5-A9) razvidno, da tožnik s strani tožene stranke v aprilu 2013 ni prejel nakazanega zneska iz naslova plače, v marcu 2013 pa je prejel le del tega zneska v višini 144,20 EUR. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi blagajniška izdatka, ki ju je v spis vložila tožena stranka (B5, B6), iz katerih pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča ne izhaja, da je tožena stranka tožniku izplačala plačo za vtoževana meseca. Ugotoviti je potrebno, da navedeni listini s strani tožnika nista podpisani, da govorita o posojilu (poračun osebnega dohodka) in da sta bili izdani, še preden je bila dolžna tožena stranka tožniku izplačati pripadajočo plačo za marec oz. april 2013. Ker se poleg navedenega blagajniška izdatka nanašata tudi na zneska, ki nista identična znesku plače, do katere bi bil tožnik upravičen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki z navedenima listinama ni uspelo dokazati, da je tožniku vtoževano plačo izplačala.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca. V zvezi s tem iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženca vabilo na zaslišanje na dva naroka, da se toženec tem vabilom ni odzval in da je svoja izostanka opravičil z zdravniškim potrdilom osebnega zdravnika (B11). Z ozirom na določbo 115. člena ZPP je sodišče prve stopnje od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zahtevalo presojo upravičenosti izdaje spornega zdravniškega opravičila. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je po preučitvi medicinske dokumentacije, predvsem zdravstvenega kartona toženca, ugotovil, da v zdravstvenem stanju toženca ni bilo takega poslabšanja, ki bi opravičevalo njegov izostanek na obravnavah na sodišču. Ob upoštevanju navedenega podatka je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec z narokov, na katerih naj bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, izostal iz neupravičenih razlogov, zato sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo.

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku od pripadajočih bruto plač za marec 2013 in april 2013 izplačati v njegovi tožbi vtoževane nominalne zneske plače za navedena meseca, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa tudi, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2), ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku (tako npr. tudi sklep VDSS opr. št. 717/2013 z dne 13. 12. 2013, sodba in sklep VDSS opr. št. 1455/2014 z dne 9. 9. 2015, …).

12. Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo in je tožniku prisodilo tudi neto zneske plače za marec in april 2013 v nominalni višini, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi toženca (v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti) ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. 13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožnikov odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta ni priglasila.