Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard, ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen 354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno) dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe (subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus, odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zavrnilne odločitve: o zahtevku za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka, razveljavi in se v teh delih vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem delu (glede zavrnilne odločitve o zahtevku za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti) pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu glede prisojene odškodnine za strah ter odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posledično odločitev o stroških prvostopnega postopka v ugodilnem delu, razveljavi in se v teh delih vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem delu (glede ugodilne odločitve o zahtevku za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 650.000,00 SIT z obrestmi, ki tečejo od 15.11.2002 do 28.6.2003 v višini zakonitih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od 29.6.2003 dalje pa po predpisani meri zakonitih zamudnih obresti) pa se pritožbi tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000,00 SITT z obrestmi, ki tečejo od 15.11.2002 do 28.6.2003 v višini zakonitih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM, od 29.6.2003 dalje pa po predpisani meri zakonitih zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 638.436,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2005 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 11.11.2002 zvišala tožbeni zahtevek na

6.000.000,00 SIT. Bolečine in nevšečnosti so bile takšne, da opravičujejo znesek 1.500.000,00 SIT. Glede na to, da je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za odškodnino za strah, bi ta morala biti 500.000,00 SIT. Tožnik je skažen z brazgotino, ki jo je utrpel ob napadu toženca in tožnika to moti. Sicer zaslišan kot stranka ni znal tega dobro povedati, ga pa brazgotina vsakodnevno moti in pogosto drži roko pred delom glave, kjer jo ima, ker mu je nerodno in se sramuje svojega izgleda v zvezi z brazgotino. Res ni več mlad, ampak takšna brazgotina pomeni za vsakega človeka neprijetnost in vsak ki ga vidi, se najprej zazre v brazgotino, kar tožnika moti in zato trpi. Zato je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Kar se tiče zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik prizadet bolj, kot je ocenilo sodišče. Oprijem v rokah ima zelo slab, to pa ga ovira pri ogromno opravilih. Sam živi na kmetiji in mora vse opraviti sam. Škodi mu tudi močno sonce, prav tako prepih in hladno vreme in sicer zaradi posledic razbite glave.

Iz tega naslova bi bil upravičen do 3.500.000,00 SIT odškodnine.

Proti ugodilnemu delu sodbe vlaga pritožbi toženec in sicer sam ter po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in bodisi sodbo razveljavi in jo vrne v novo prvostopno odločanje, bodisi spremeni, tako da tožnikov zahtevek v celoti zavrne. Poudarja, da tožnika ni napadel, temveč se je le branil pred napadom tožnika. Sodišče nepravilno opira odločitev na še nekončan kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem in na pričanje tožnika in njemu bližnjih prič, v ničemer pa ne upošteva samih navedb toženca, niti v odgovoru na tožbo niti izjav oziroma pričanja podanega na sami obravnavi. Odločitev je tudi v nasprotju z dejstvi, da je policija na nasprotni strani od toženčevega dvorišča našla del palice, ki je bil še delno okrvavljen in katerega je očitno odvrgel tožnik, ko je zapuščal kraj dogajanja. Do silobrana se sodišče ni določno opredelilo. Zoper tožnika tudi teče kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem. Nerazumna je odločitev tudi glede višine prisojene odškodnine. Tožnik strahu ni utrpel, saj je on napadel toženca. Glede zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi moralo sodišče upoštevati, da je toženec že v letih in je zmanjšana in omejena iztegnitev desnega komolca in zmanjšana moč gornjih okončin tudi posledica starosti in ne več zdravega človeka. Sodišče navede, da gre le za lažjo obliko omejene gibljivosti, kljub temu pa zahtevku skoraj v celoti ugodi. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ni res, da tožnik ni uspel le z neznatnim delom zahtevka, marveč ni uspel kar z 1/5 zahtevka. V pritožbi, ki jo vlaga sam, pa tožnik še poudarja, da niso resnične izpovedbe tožnika, da je bil v nezavesti.

Tožnik je udaril v lesen steber. Nekajkrat je tožnik padel tudi zaradi navožene zemlje, kamenja, lesa in izkopanih jam. Prilaga o tem tudi fotografijo. Poudarja še, da ima spor s tožnikovo sestro glede druge gozdne parcele.

Pritožbe so delno utemeljene.

Toženec tako v svoji pritožbi kot tudi pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je le toženec napadel tožnika in ne obratno, kot to poskuša pritožnik prikazati tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa predvsem prepričuje o pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča neizpodbijana okoliščina, da je tako na lopati kot tudi leseni palici ostala kri, iz nadaljnjih neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča pa izhaja, da je bil poškodovan le tožnik in da je zaradi dobljenih poškodb krvavel le tožnik in ne toženec, kar omogoča le takšen zaključek, da je bil le tožnik napaden in poškodovan tako z letvijo kot tudi z lopato. Če se k temu doda še nadaljnja ugotovitev, podprta s strokovnim mnenjem izvedenca medicinske stroke v kazenskem postopku, ki je ugotovil, da so poškodbe na glavi tožnika in zlom podlahtnic nastale zaradi udarcev s trdim predmetom, kot je na primer ročaj lopate ali letev, so s tem nanizani zadostni povsem jasni objektivni dokazi, ki potrjujejo tožnikovo verzijo dogodka. Že ob teh objektivnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje lahko sprejelo izpovedbo priče Janc (čeprav tožnikove sorodnice), ki je povedala, da tožnik v rokah ni imel ničesar in nadalje sprejelo tudi tožnikovo izpoved o poteku dogodka, kot neverodostojno pa izključilo toženčevo, ki je trdil, da se je branil pred napadom tožnika in da je zato šlo za silobran ter da se je tožnik poškodoval pri padcu oziroma udarcu v leseni steber. Na tretji strani sodbe natančno in na podlagi gornjih ugotovitev jasno obrazložen zaključek o izključenosti silobrana v spornem primeru odpravlja vsak dvom o procesni kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi pritožnik z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni določno opredelilo do izpostavljenega vprašanja silobrana (očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih). Ob povedanem je za trdnost sprejete dokazne ocene povsem nepomembno tudi pritožnikovo opozarjanje na manjše nedoslednosti v zdravniški dokumentaciji o tem, koliko minut naj bi bil tožnik v nezavesti ter da je okrvavljena letev ležala na drugi strani cestišča. Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke opozarja na neodločanje prvostopnega sodišča o spremembi tožbe, s katero je tožnik zvišal tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine glede vseh vtoževanih odškodninskih postavk. Ker sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni odločilo, je to posledično vplivalo predvsem na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe glede odškodninske postavke za odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe. V tem delu je zato izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 186. členom ZPP, ki jo tožnik vsebinsko uveljavlja v pritožbi.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard, ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen 354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno) dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o spremembi tožbe na podlagi 186. člena ZPP, nato ugotoviti in v razlogih sodbe navesti, kakšen strah glede na intenzivnost in trajanje je utrpel tožnik, kakšna je njegova starost in v kakšnih okoliščinah živi - predvsem ali se mora na kmetiji sam preživljati, kakšna opravila mora vsakodnevno izvrševati ipd.. Šele po ugotovitvi tudi teh okoliščin, poleg že do sedaj ugotovljenih, bo mogoča pravilna odmera odškodnine iz naslova odškodninskih postavk za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odmeriti odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ta pa bo v primeru, če bo sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, lahko tudi višja od dosedaj že pravnomočno prisojene.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe (subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus, odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo v teh delih po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in

353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče le še odgovarja na pritožbene trditve toženca, ki jih ta navaja v lastni pritožbi, ko le pojasnjuje razloge za svojo zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika. O njegovih zahtevah za izločitev sodnika je bil pristojen odločati predsednik sodišča, ki je zahtevo za izločitev tudi pravilno zavrnil, saj toženec svojih trditev, na katerih je gradil svoj dvom o nepristranosti sodnika, ni dokazal (člen 73/1 ZPP). Očitek, da je sodnik njegovo zahtevo za izvedbo obravnave v prisotnosti njegovega odvetnika zavrnil, pa je nepomemben, upoštevaje, da je njegov odvetnik vsa vabila prejel in tudi ni predlagal preložitve kakšne glavne obravnave z navedbo opravičljivega razloga za izostanek. Zato je sodišče prve stopnje procesno pravilno opravilo obravnave v odsotnosti pravilno vabljenega toženčevega pooblaščenca in ni upoštevalo zatrjevanega toženčevega predloga (člen 115 ZPP, po katerem sodišče lahko preloži narok le če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi).

Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo obema pritožbama je moralo posledično razveljaviti tudi odločitev glede stroškov prvostopnega postopka. Nova odločitev o njih bo mogoča, ko bo po ponovnem odločanju znan skupen uspeh oziroma neuspeh ene in druge pravdne stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.