Jedro

Tožnica kot solastnica stanovanja je prvega toženca kot (večinskega) solastnika konkludentno pooblastila za sklenitev kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem za solastno stanovanje, pravni posel pa je (tudi konkludentno) odobrila s tem, ko je od prvega toženca prejela pripadajoči ji del kupnine. Zato je v izpodbijani sodbi tudi pravilno uporabljena določba 15. člena OZ o tem, da je bila kupoprodajna pogodba med tožencema veljavno sklenjena s tožničinim sodelovanjem na strani prodajalca. Zgolj dejstvo, da bi morala pogodbo v pisni obliki skleniti tudi sama (52. člen OZ) ali dati pisno pooblastilo za sklenitev (75. člen OZ) glede na kasnejšo realizacijo ne vpliva na veljavnost pravnega posla. To velja toliko bolj, ker njeno sodelovanje pri razpolagalnem pravnem poslu ni bilo potrebno. Prvi toženec je bil ob sklepanju kupoprodajne pogodbe namreč edini lastnik stanovanja v zemljiški knjigi.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku (glede zneska 2.514,64 EUR) in v obsegu odločitve o pravdnih stroških zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki A. L. povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 335,98 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe za enoinpolsobno stanovanje … v Ljubljani, ki sta jo toženi stranki sklenili 13. 8. 2003. Podrejeno je od toženih strank zahtevala plačilo zneska 2.514,65 EUR (prej 602.610,00 SIT). Zahtevala je tudi, da ji je toženi D. D. dolžan plačati iz naslova uporabnine za stanovanje znesek 4.318,98 EUR (prej 1,035.000,00 SIT) z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je tožeči stranki naložilo, da morata tožencema povrniti njune pritožbene stroške, vsakemu po 323,82 EUR.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izhaja iz ugotovitve, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje zakoncev (tožnice in prvega toženca), da pa je višina deležev na stanovanju med njima bila ugotovljena s sodno odločbo. S prodajo stanovanja drugemu tožencu je prvi toženec kršil tožničino predkupno pravico. V izpodbijani sodbi je napačno uporabljena določba 15. člena OZ, saj tožnica ni pristala na bistvene sestavine prodajne pogodbe, predvsem na ceno. Podrejeni tožbeni zahtevek je tožeča stranka decidirano obrazložila. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za plačilo uporabnine. Razlogi o tem so v nasprotju z dokazi, poleg tega pa je o stvari že pravnomočno razsojeno v zadevi I P 1442/2000 prvega sodišča. S tem očitkom se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, od katerih je nanjo odgovoril toženi A. L. in predlagal njeno zavrnitev.

4. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

5. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožeča stranka od tožencev zahteva plačilo zneska 602.610,00 SIT (sedaj 2.514,65 EUR), kolikor naj bi bila prikrajšana pri kupnini, ki bi jo morala prejeti glede na svoj četrtinski solastninski delež na spornem stanovanju. Tožbeni zahtevek se v tem obsegu nanaša na denarni znesek, zaradi česar je glede na določbo prvega in drugega odstavka 44. člena ZPP vrednost spora opredeljena z denarno enoto. Pri presoji o dovoljenosti revizije je revizijsko sodišče v tem obsegu uporabilo določbo drugega odstavka 367. člena ZPP in ugotovilo, da vrednost tega dela izpodbijane sodbe ne presega zneska 1,000.000,00 SIT (4.172,92 EUR), kolikor znaša limitirana vrednost, ki še dopušča revizijo. Zato je postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo v tem obsegu zavrglo.

6. Enako postopanje deli tudi revizija, kolikor izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi o pravdnih stroških. Odločba o pravdnih stroških v sodbi je po svoji naravi sklep, vendar z njim, ker je akcesorne narave, postopek ni pravnomočno končan. Zato ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 384. člena ZPP, ki dopušča tudi revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje. Tudi v tem primeru zavrženje revizije temelji na določbi 377. člena ZPP.

7. Sicer pa sta sodišči druge in prve stopnje o stvari pravilno razsodili. Odločilni element pravne razlage je ob ugotovljenem dejanskem stanju v določbi 74. člena OZ. Tožnica kot solastnica stanovanja je prvega toženca kot (večinskega) solastnika konkludentno pooblastila za sklenitev kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem za solastno stanovanje, pravni posel pa je (tudi konkludentno) odobrila s tem, ko je od prvega toženca prejela pripadajoči ji del kupnine. Zato je v izpodbijani sodbi tudi pravilno uporabljena določba 15. člena OZ o tem, da je bila kupoprodajna pogodba med tožencema veljavno sklenjena s tožničinim sodelovanjem na strani prodajalca. Zgolj dejstvo, da bi morala pogodbo v pisni obliki skleniti tudi sama (52. člen OZ) ali dati pisno pooblastilo za sklenitev (75. člen OZ) glede na kasnejšo realizacijo ne vpliva na veljavnost pravnega posla. To velja toliko bolj, ker njeno sodelovanje pri razpolagalnem pravnem poslu ni bilo potrebno. Prvi toženec je bil ob sklepanju kupoprodajne pogodbe namreč edini lastnik stanovanja v zemljiški knjigi.

8. V reviziji ponujena pravna razlaga v skladu z določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne prihaja v poštev. Sporno stanovanje ob sklepanju kupoprodajne pogodbe ni več spadalo v skupno premoženje, saj je bila višina solastnih deležev bivših zakoncev že ugotovljena s sodbo odločbo. V tem obsegu pa se tožnica tudi ne more sklicevati na zatrjevano predkupno pravico. S prodajo stanovanja drugemu tožencu se je namreč strinjala in s prejemom pripadajočega dela kupnine tudi sodelovala pri njeni realizaciji.

9. Zavrnitev zahtevka na plačilo izostanka koristi zaradi neuporabe stanovanja temelji na dejanskih ugotovitvah. Tožnica ni dokazala, da se je bila iz stanovanja prisiljena izseliti, ali da ji je bil vanj preprečen dostop. Revizija v tej smeri izpodbijani sodbi neutemeljeno očita zmotno pravno presojo. Zatrjuje ji tudi procesno kršitev, ki naj bi bila v neupoštevanju dejstva, da je o stvari že bilo pravnomočno razsojeno v pravdi I P 1442/2000 sodišča prve stopnje. Vendar pa v tej smeri ne navede nič konkretnega, kar bi se nanašalo na zatrjevano razsojeno stvar in na vsebino v tej pravdi postavljenih zahtevkov. Gre za notranje protislovje. Tožeča stranka namreč uveljavlja izostanek koristi ob istočasni lastni trditvi, da je o stvari v sodnem postopku že odločeno. Zato revizije v tem obsegu niti ni mogoče preizkusiti.

10. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka je v skladu z določbo prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP. Druga tožena stranka je na revizijo odgovorila ter priglasila stroške, ki jih je v zvezi s tem imela. Višino teh stroškov je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in jih naložilo tožeči stranki v plačilo.