Jedro

Ker je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala plače, višje od izhodiščnih plač po podjetniški kolektivni pogodbi, tožnik do višje plače oziroma do dodatne eskalacije plač ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od avgusta 2002 do septembra 2004 obračunati razlike med pripadajočimi in prejetimi bruto plačami v skupnem bruto znesku 14.282,78 EUR, od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu za isto obdobje izplačati pripadajoče neto razlike v skupnem znesku 8.316,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto razlik do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je imel tožnik od avgusta leta 2002 do septembra 2004 plačo, določeno skladno s 154. členom (sedaj 101. členom) podjetniške kolektivne pogodbe. Njihove izhodiščne plače v celotnem vtoževanem obdobju so bile višje oziroma enake izhodiščnim plačam, ki jih je kot obvezen minimalni standard določala panožna kolektivna pogodba. Zaradi navedenega jih ni bilo potrebno usklajevati z zakonsko eskalacijo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so izračuni, ki jih je opravila „C.“ O.P. s.p., neustrezni, ker že v osnovi izhajajo iz nepravilne predpostavke, saj upoštevajo osnovno plačo v predhodnem obdobju namesto izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, na kar se ta povečuje z eskalacijo, določeno z zakonom. Tožnik je bil mnenja, da zakonsko določena eskalacija izhodiščnih plač ni pogojevana z ravnijo izhodiščnih plač v podjetniških kolektivnih pogodbah na način, da ne obstaja zakonska obveznost eskalacije v primeru, če so izhodiščne plače podjetniških kolektivnih pogodbah nad nivojem, ki je določen v panožni kolektivni pogodbi. Dogovor o politiki plač oziroma zakona o izvajanju dogovorov o politiki plač za obdobje 2002 do 2004 sta določala obvezno eskalacijo plač z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tako se po kolektivnih pogodbah na področju gospodarskih dejavnosti usklajujejo plače z dogovorjenim odstotkom rasti cen življenjskih potrebščin. Po mnenju pritožnika se predpisana eskalacija nanaša tudi na podjetniške kolektivne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa še poudarja, da Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in regresu za letni dopust v obdobju 1999 do 2001 (Ur. l. RS, št. 39/99 s sprem. - ZMPUPR) in Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002 do 2004 (Ur. l. RS, št. 59/2002 – ZIDPP04) določata način usklajevanja izhodiščnih plač po splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in po kolektivnih pogodbah na področju gospodarskih dejavnosti, način usklajevanja minimalne plače, zajamčene plače, izplačevanje plač na podlagi uspešnosti poslovanja in način spremljanja gibanja plač, kot to določa 1. člen ZIDPP04. Drugi odstavek ZIDPP04 pa ureja usklajevanje plač v letu 2002, v letu 2003 in določa, da se izhodiščne plače, določene na podlagi aneksa k dogovoru o politiki plač za obdobje 1999 do 2001 usklajujejo z rastjo življenjskih potrebščin, v katerih se ne upošteva rast cen alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov. Minimalna plača, določena z zakonom o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu v obdobju 1999 do 2001 (Ur. l. RS št. 39/2000 in 48/2001) se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin, prav tako se zajamčena plača usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 s sprem. - panožna KP) v 51. členu določa, da so določila in zneski te kolektivne pogodbe in tarifne priloge obvezni minimalni standardi in osnove za določanje vsebine iz kolektivnih pogodb pri delodajalcih, pri čemer se vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače in nadomestila, bruto zneski. Tarifna priloga k panožni KP določa najnižje osnovne plače po posameznih tarifnih razredih in določa tudi usklajevanje izhodiščnih plač.

Podjetniški kolektivni pogodbi, veljavni v spornem obdobju v 101. členu in 154. členu urejata osnovno plačo in določata, da se osnovna plača delavca določi tako, da se izhodiščna plača pomnoži z relativnim razmerjem za plačilni razred, ki je dodeljen delavcu (relativno razmerje v tabeli). Izhodiščno plačo za 1. tarifni razred določi uprava glede na poslovne rezultate družbe, ta izhodiščna plača za polni delovni čas (ob uvedbi tega pravilnika je to 40-urni na teden) se določi najmanj v višini izhodiščne plače za 1. tarifni tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi. Ker so bile izhodiščne plače v celotnem vtoževanem obdobju višje od minimalnega standarda, urejenega v panožni kolektivni pogodbi in določenega z zakoni, ki so urejali usklajevanje plač v spornem obdobju, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek izhajajoč iz predpostavke, da je potrebno upoštevati eskalacijo tudi v primeru, če podjetniška kolektivna pogodba določa višje standarde kot jih določa splošna in panožna kolektivna pogodba, zavrnilo. Takšno pravno naziranje tožnika ni pravilno in je delodajalec dolžan upoštevati le minimalno dogovorjene standarde (eskalacija upoštevaje rast cen življenjskih potrebščin) in če so bile torej izhodiščne plače v podjetniških kolektivnih pogodbah določene in tudi dejansko izplačevane nad minimalnim standardom, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, delavcu ne pripada še dodatno eskalacija plač poleg plače izhajajoče iz podjetniške kolektivne pogodbe in pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP, upoštevaje pri tem, da tožnik v sporu ni uspel, tožena stranka pa ni priglasila stroškov postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.