Jedro

V postopkih mednarodne zaščite je prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način. Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. 15. 5. 1996, državljan Libije, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka). Tožnik se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 13. 3. 2018 od 10:20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da pristojni organ izpodbijano odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, to je na podatkih, razvidnih iz policijske depeše PP Črnomelj, registracijskega lista, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi s pridržanjem opravljen s tožnikom.

3. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje in niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo mogoče v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ter da se v konkretnem primeru poraja tako dvom v osebne podatke tožnika kot tudi glede tožnikovih navedb o osebnih dokumentih. Tožnik je namreč ob podaji prošnje navedel, da so mu osebno izkaznico in potni list v Grčiji ukradli, medtem ko je v razgovoru s policisti navedel, da ju je sam načrtno odvrgel. Njegove navedbe so torej neprepričljive in jim pristojni organ ne more verjeti. Dokumentov pa tudi ni predložil oziroma poslušal pridobiti naknadno, čeprav je zatrdil, da bo to storil in čeprav ima v Centru za tujce dostop do telefona in bi lahko poklical domače, ki živijo v Libiji in ki bi mu torej lahko pomagali pri pridobitvi kakršnegakoli dokumenta (s fotografijo), ki bi izkazoval njegovo istovetnost. Nadalje se upošteva, da Slovenija ni njegova ciljna država, saj je po navedbah v prošnji nameraval v Francijo, kjer ima bratranca. Zato obstaja utemeljena domneva, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU in ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, lahko upa, da v dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo, kar vse daje podlago za to, da se mu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor. Tega pa brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, saj po presoji pristojnega organa obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ugotavlja namreč, da je tožnik prečkal več varnih držav, pa v teh državah, čeprav bi lahko, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Medtem ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Sicer bi svojo pot nadaljeval proti Franciji, kamor je bil po izjavah, ki jih je dal policistom, namenjen. Slovenijo bi torej lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje in onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji. Zato je pristojni organ odločil, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na ta način zagotovi, da se o prošnji končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

5. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se ugotavlja, da bi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje in ki ga pristojni organ podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

7. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se sklicuje na ustaljeno sodno prakso (zadeva I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010), po kateri za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč mora biti izkazan (tudi) dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Dejstvo, da prosilec ne predloži dokumenta o istovetnosti, torej ni dovolj in ne more obstajati iz tega razloga že dvom sam po sebi, saj bi sicer bilo treba omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil, ker le redko kateri poseduje dokumente, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka bi torej lahko imela podlago za izrek ukrepa samo, če bi tožnik spreminjal podatke glede identitete brez razumnega razloga in na ta način vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Iz listin, ki so v spisih, pa to ni razvidno, oziroma je razvidno ravno nasprotno, saj tožnik vseskozi navaja enake osebne podatke in jih ni nikoli spreminjal. 8. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se v tožbi navaja, da sklicevanje tožene stranke na države, skozi katere je tožnik prišel v Slovenijo, ne more biti razlog za očitano begosumnost, saj bi bili sicer begosumni vsi prosilci, ki so prišli v Slovenijo po kopnem. Prav tako ni relevantna navedba tožnika, da je imel spočetka drugo ciljno državo, saj noben prosilec nima za ciljno državo Slovenije.

9. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 (na Center za tujce) se v tožbi, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 navaja, da je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da omejitev gibanja na Center za tujce pomeni v praksi odvzem prostosti, in hkrati poudarja, da se od izdaje navedene sodbe za prosilce za azil v Centru za tujce ni nič (bistvenega) spremenilo. Še vedno obstajajo omejitve, ki jih opiše, in ki izhajajo z Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, ki se uporablja tudi za prosilce za mednarodno zaščito, kar pomeni, da so prosilci za azil v skoraj enakem položaju kot drugi tujci, njihov položaj pa je primerljiv s položajem osebe, ki se nahaja v priporu. Pa tudi, če bi bil ukrep tožeče stranke dopusten, bi po navedbah v tožbi ne zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti. Ukrep namreč ni nujen za to, da bi se ugotavljala tožnikova identiteta, niti primeren za doseganje zasledovanega cilja, teža posledic (odvzema svobode) pa je nesorazmerna koristim, ki bi lahko zaradi posega nastale. Utemeljitev, zakaj bi tožnik ne mogel biti omejen na območje azilnega doma, je po navedbah v tožbi pavšalna in pomanjkljiva. Območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil, je bistveno večje kot tisto, ki je na razpolago v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede časa, v katerem se prosilec giblje na prostem, medtem ko je v Centru za tujce lahko na prostem le eno uro na dan, pa še to na majhnem notranjem igrišču in pod nadzorom policije. Po drugi strani pa argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti varovanja v azilnem domu, ni primeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani in za katero mora poskrbeti, da jo odpravi. Če namreč omejitev gibanja na azilni dom ni operativna, se postavi vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

10. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo ter stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. V tej zvezi navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode pomeni škodo že sama po sebi. Enako sledi iz sklepa Ustavnega sodišča Up 2729/03 z dne 11. 12. 2003. Navaja še, da mora biti v primeru kršitve pravice do osebne svobode zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča namreč zadrži njeno izvršitev in bi zato lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar bi sodišče ne moglo odrediti njegove izpustitve. Razen tega hitro odločanje sodišča o zakonitosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito po sodni praksi ESČP pomeni, da je v primeru nezakonitosti odvzema prostosti s strani sodišča prve stopnje tožnika potrebno takoj izpustiti. Pot do pravnomočne rešitve zadev pa vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih tožnik moral preživeti v Centru za tujce, kar pomeni, da brez izdane začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

16. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstva tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Ni pa pristojni organ podvomil v identiteto tožnika samo iz tega razloga, temveč tudi zaradi tožnikovih različnih navedb o posedovanju oziroma o izgubi osebnih dokumentov. Tožnik je namreč na prvem razgovoru (s policisti) po prijetju navedel, da je osebno izkaznico in potni list načrtno odvrgel, in šele kasneje, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, izjavo spremenil ter navedel, da so mu dokumente ukradli. Da so mu dokumente ukradli v Grčiji, je izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem, kar pa glede na prvo podano izjavo ne spreminja ocene, da tožnikovim (zgolj) izjavam ni mogoče verjeti in da je zato pristojni organ utemeljeno podvomil v podatke, ki jih je tožnik zgolj ustno posredoval pristojnim organom ter to tudi navedel v obrazložitvi sklepa. Dodatno pa vzbuja dvom v resničnost tistega, kar je povedal, tudi dejstvo, da tožnik zahtevanih listin, kljub izrecnemu pozivu in možnosti, da to stori, ni niti poskušal pridobiti od svojih domačih in kar se ravno tako ugotavlja že v izpodbijanem sklepu. Trditev tožbe, da omejitev gibanja temelji samo na ugotovitvi, da tožnik ni predložil osebnih dokumentov, torej ne drži. Drži pa trditev, da ustno posredovanih podatkov tožnik ni spreminjal. Zato pa jih je spremenil na naroku pred sodiščem, ko je navedel drugačen kraj rojstva oziroma kraj, kjer živi, kot v upravnem postopku (Tripoli namesto Bengazi), kar le še potrjuje utemeljenost zaključkov, ki jih je naredila tožena stranka in je zato tudi po presoji sodišča v postopku treba ugotoviti tožnikovo istovetnost, kar je eden zakonskih pogojev za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pri tem je potrebno poudariti še, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. V konkretnem primeru se tožnik v prošnji za mednarodno zaščito sklicuje na ogrožujoče razmere, kakršne vladajo v Libiji in je zato še posebej pomembno, da se ugotovijo resnični podatki o njegovem državljanstvu in o kraju, kjer prebiva, saj so razmere, kakršne vladajo v Libiji, bistveno različne od razmer, kakršne vladajo v sosednjih, po Odloku Vlade varnih izvornih državah (Alžiriji, Tuniziji, in Maroku).

17. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Strinja se sicer s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 18. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce zadovoljive in pri tem ne izpostavi nobenih posebnih problemov, tudi ne tistih, ki se sicer izpostavljajo v tožbi.

19. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Zato je tožbo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

20. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

21. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.