Jedro

Dejstva, ki niso bila ugotovljena v predhodnem postopku in na katera sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve, smejo biti podlaga za sojenje v drugostopnem postopku le, če se ugotovijo na podlagi obravnave pred sodiščem druge stopnje (2. odst. 362. čl. ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika M.P. tako, da ga je oprostilo hujše kršitve delovne obveznosti, opredeljene kot zlorabe položaja in prekoračitve pooblastil po 32. alinei 67. člena podjetniške kolektivne pogodbe, storjene v tem, da se je nepooblaščeno dogovarjal za proizvodnjo 10.000 kom. ženskih hlač s tujo firmo T. (4. točka izreka sklepa disciplinske komisije z dne 2.12.1991). Ob ugotovitvi, da so tožniku sicer dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke izreka sklepa disciplinske komisije z dne 2.12.1991, ni pa izkazan z zakonom določen obstoj hujših posledic, je tako poseglo v odločitev disciplinskih organov tožene stranke, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z javnim opominom. Sodišče je zaključilo, da podjetniška kolektivna pogodba ne daje podlage za izrek najstrožjega ukrepa. Hkrati je zavezalo toženo stranko, da tožniku omogoči delo in mu za preteklo obdobje prizna pravice, izvirajoče iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke z izpodbijano odločbo spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa disciplinske komisije E. z dne 2.12.1991 in sklep komisije za varstvo pravic z dne 4.2.1992, zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je štelo, da so zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika obstojale motnje delovnega procesa; zato je za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa podana zakonita podlaga (89. člen zakona o delovnih razmerjih). Z izrekom milejšega ukrepa - javnega opomina pa je prvostopno sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je v smislu 4. točke 373. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

Tožnik je proti odločbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Absolutna bistvena kršitev postopka je, po mnenju revidenta podana, ker obrazložitev izpodbijane odločbe nasprotuje izreku (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), sam izrek pa je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji (očitno misli na razlog iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP).

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi podatkov spisa in rezultatov prvostopnega postopka na nejavni seji odločilo o sporni zadevi tako, da je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je oprlo na dejstva, ki niso bila ugotovljena v prvostopnem postopku (saj jih je, kot sledi iz obrazložitve - "sodišče prve stopnje ugotavljalo" - torej ne ugotovilo) in na katerih sodišče prve stopnje ni utemeljilo svoje odločbe. Drugostopno sodišče je pri tem načinu postopka ravnalo v nasprotju z določilom 373. člena ZPP.

Na nejavni seji senata lahko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi samo na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjskem postopku in na katera se opira sodba sodišča prve stopnje tako, da sprejme dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v prvostopni sodbi ali pa ga spremeni na način, kot ga predpisuje 1., 3. in 4. točka 373. člena ZPP. Dejstva, ki niso bila ugotovljena v prvostopnem postopku in na katera prvostopno sodišče ni oprlo svoje odločitve, smejo biti podlaga za sojenje v drugostopnem postopku le, če se ugotovijo na podlagi obravnave pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 362. člena ZPP). Če sodišču druge stopnje za pravilno pravno presojo manjkajo odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje tudi svoje odločitve ni oprlo, pa ne šteje za potrebno, da samo opravi obravnavo, sme na podlagi določila 1. odstavka 370. člena ZPP le razveljaviti sodbo in sodišču prve stopnje naložiti, da opravi novo obravnavo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da hujše posledice, ki za tožniku očitane hujše kršitve delovnih obveznosti pogojujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, sploh niso nastale, ali pa tožeči stranki v disciplinskem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, niso bile očitane. Z naknadnim ugotavljanjem njihovega obstoja pa bi bilo kršeno načelo prepovedi reformatio in peius. Sodišče druge stopnje pa je za podlago svoji odločitvi sprejelo dejstvo, da so zaradi tožniku dokazanih hujših kršitev delovnih obveznosti nastale motnje delovnega procesa. Sodbo je torej oprlo na dejstvo, ki ga na obravnavi ni ugotovilo, njegova ugotovitev pa sodišču prve stopnje zaradi sprejetega pravnega stališča - kršitve načela prepovedi reformatie in peius - za presojo ni bila potrebna.

Kadar sodišče prve stopnje na podlagi presoje dokazov ugotovi, da iz hujših kršitev delovnih obveznosti niso nastale hujše posledice, za katere 89. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) predpisuje izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in na podlagi takšnih ugotovitev spremeni izrečeni ukrep v milejšega, sodišče druge stopnje ni upravičeno, da na podlagi podatkov spisa, brez obravnave, drugače presodi dokaze in odloči, da so hujše posledice ugotovljene ter iz tega razloga sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V takem postopku - kot je bil uporabljen tudi v obravnavani zadevi - je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 373. členom ZPP, prav tako pa tudi po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj strankam ni bila dana možnost razpravljati o dejstvih, ki jih ima drugostopno sodišče pri rešitvi spora za odločilne. V odločbi sodišča druge stopnje pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih, s katerimi bi bili konkretizirani znaki hujših posledic, niso navedeni. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče sicer soglaša s pravnim stališčem v izpodbijani odločbi, da se po določilu 89. člena zakona o delovnih razmerjih izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ZTTDR, (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90). Po določilu 89. člena zakona o delovnih razmerjih se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki; ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico. Znake nastalih posledic je potrebno kot dejstvo ugotavljati z vso gotovostjo; za ugotovitev obstoja okoliščin pa zadošča že velika verjetnost. Za uporabo 89. člena ZDR ni potrebno, da je kršitelj vedel ali moral vedeti za vse okoliščine, ob katerih lahko pride do hujše posledice, marveč zadostuje, da je mogel in moral vedeti, da ob določenih okoliščinah temeljne kršitve lahko pride do hujše posledice.

Revizijsko sodišče pa ne soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je ukrep javnega opomina možno izreči le za lažje kršitve delovnih obveznosti. Zakonska formulacija 56. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po kateri je mogoče javni opomin izreči za lažje kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ne zadošča za zaključek, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče. Če bi bila ta sankcija možna le v primerih lažjih kršitev, bi bilo to v zakonu izrecno poudarjeno, v zakonskem besedilu pa tega poudarka ni. Z zakonom tudi ni posebej izključena možnost uporabe omenjene sankcije za primere hujših kršitev. Z besedno in logično razlago določila 56. člena ZTPDR sicer res ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi bila sankcija javnega opomina predpisana tudi za hujše kršitve delovnih obveznosti. Sistematična razlaga, izhajajoča iz načela individualizacije ukrepa, pa temu vprašanju daje pritrdilen odgovor. Po določilu 55. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je za kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti delavcu mogoče izreči javni opomin, denarno kazen in prenehanje delovnega razmerja. Našteti disciplinski ukrepi imajo kaznovalni in opominjevalni značaj. Individualizacija disciplinske sankcije v konkretnem primeru pomeni izbrati tisto vrsto, kombinacijo in način iz predpisanih disciplinskih ukrepov, ki daje največ možnosti, da bo z njo dosežen namen disciplinskega kaznovanja. Disciplinski ukrepi, predpisani v določilih 55., 56., 57. in 58. člena ZTPDR imajo enakopraven položaj ob pogojih, ki so za njihovo uporabo določeni v zakonu, splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi. Načelo individualizacije zato zahteva, da se ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji za uporabo sankcije opominjevalne narave. Izjeme morajo biti torej z zakonom določene; kadar pa niso, ali v primeru dvoma, je potrebno šteti, da zakon dopušča širše možnosti izbire sankcije za katerokoli kršitev. To pomeni, da je javni opomin mogoče izreči tudi za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je s tem, da je na nejavni seji samo spremenilo dejansko stanje in v svoji odločbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih (z gotovostjo ugotovljenih znakov hujših posledic) bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 373. členom in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da odpravi pomanjkljivosti in ponovno v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava odloči o pritožbi tožene stranke (2. odstavek 395. člena ZPP).