Jedro

Po seznamu izvršilnih naslovov je upnik upravičen le do kapitalizirane glavnice in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od navadne (t.j. nekapitalizirane) glavnice, ni pa upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od t. i. kapitaliziranih obresti.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in se sklep o zavarovanju z dne 12. 5. 2009 spremeni tako, da se predlog za zavarovanje glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 63.696,81 EUR od 17. 4. 2009 do plačila zavrne (1. odstavek izreka), stranki pa sta dolžni sami kriti svoje stroške ugovornega postopka (2. odstavek izreka); v preostalem delu (glede zavrnitve ugovora dolžnika v preostalem delu) pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. odstavku izreka: zavrnilo ugovor dolžnika in potrdilo sklep o zavarovanju z dne 12. 5. 2009, v 2. odstavku izreka: dolžniku naložilo, da je dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.565,00 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navaja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb glede „overitve“ seznama izvršilnih naslovov (II. točka ugovora). Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb glede sposobnosti Davčnega urada L., da nastopa kot stranka v tem postopku (III. točka ugovora), in glede ugovornih navedb o identiteti upnika v tem postopku, saj ni jasno, ali je upnik Davčni urad L. ali Davčni urad K. ali pa morebiti Republika Slovenija ali Davčna uprava RS, ki sta prav tako navedeni v uvodu sklepa o zavarovanju z dne 12. 5. 2009 in v uvodu izpodbijanega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razbrati, da naj bi bila kot državni organ upravičena predlagati zavarovanje Davčna uprava RS, zato ni jasno, zakaj je bila s sklepom o zavarovanju z dne 12. 5. 2009 dovoljena vknjižba zastavne pravice v korist Republike Slovenije in še v korist Ministrstva za finance in še v korist Davčne uprave RS in še v korist Davčnega urada L. Ni jasno, kdo sploh je upnik v konkretnem postopku: ali je to Republika Slovenija ali Ministrstvo za finance ali Davčna uprava RS ali Davčni urad L. ali Davčni urad K. Sodišče dolžniku niti ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor, iz povzetka vsebine upnikovega odgovora na ugovor pa je razbrati, da upnik v odgovoru na ugovor ni navedel ničesar takšnega, kar bi kakorkoli pripomoglo k razjasnitvi in rešitvi zadeve; upnik v odgovoru na ugovor ni navedel nobenih dejstev oz. dejanskih okoliščin, ki bi pojasnile zadevo, ampak se je skliceval samo na zakonska določila, ki jih sodišče pozna že po uradni dolžnosti, zato ni s tem sodišču v ničemer pomagal pri odločitvi. Stroški upnikovega odgovora na ugovor zato za postopek niso bili potrebni in je sodišče ravnalo nezakonito, ko jih je naložilo v povrnitev dolžniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi, upniku pa naloži plačilo izvršilnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer res ni opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb glede „overitve“ seznama izvršilnih naslovov in glede sposobnosti Davčnega urada L., da nastopa kot stranka v tem izvršilnem postopku, vendar pa pri tem ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Do ugovornih navedb, ki so pravno nepomembne oz. očitno neutemeljene, se sodišču ni treba posebej opredeljevati. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru sploh ni pojasnil, zakaj je zanj navedba sodišča, da je seznam izvršilnih naslovov overjen, moteča, oz. kakšen vpliv naj bi imelo to dejstvo na konkreten izvršilni naslov, vsake stranki nerazumljive besede pa sodišče stranki ni dolžno pojasnjevati. Poleg tega ni nobene dileme o tem, kdo nastopa kot upnik v tem postopku zavarovanja. Upnik v tem postopku je Republika Slovenija, kar izhaja tako iz predloga za zavarovanje kot tudi iz sklepa o zavarovanju ter iz izpodbijanega sklepa; pristavek Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad L. oz. Davčni urad K. pa je namenjen le podrobnejši obrazložitvi, na kateri državni organ se zadeva nanaša. Sicer pa Zakon o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami; v nadaljevanju ZDavP-2) v 113. členu določa, da lahko davčni organ pri sodišču sam neposredno predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, lahko pa to stori tudi prek pristojnega državnega pravobranilstva.

Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da upnik v odgovoru na ugovor ni navedel nobenih dejstev, ki bi pripomogla k odločitvi o ugovoru, saj se je v odgovoru na ugovor skliceval le na pravilno uporabo materialnega prava oz. na zakonska določila, ki jih mora sodišče poznati sámo po uradni dolžnosti. Tudi v primeru, da upnik na dolžnikov ugovor ne bi odgovoril in bi se navedbe dolžnika v ugovoru štele za resnične, bi sodišče prve stopnje moralo pravilno uporabiti materialno pravo.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ, in drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje upnikove terjatve v previsokem znesku, saj upnik nima izvršilnega naslova za zavarovanje zakonskih zamudnih obresti od neplačanih zamudnih obresti, ki so se natekle do dneva sestave seznama izvršilnih naslovov.

V konkretnem primeru je izvršilni naslov za predlagano zavarovanje seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan 16. 4. 2009 (priloga A1). V tem seznamu so navedeni štirje obračuni davka na dodano vrednost za posamezna obdobja v letu 2008 in dodatna obveznost po inšpekcijski odločbi z dne 31. 3. 2008. V skladu z določbo 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 so navedeni datumi izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, zneski davka (glavnice) iz posameznih izvršilnih naslovov ter zamudne obresti iz posameznih izvršilnih naslovov, ki so se natekle do dneva sestave seznama 16. 4. 2009. Iz seznama izvršilnih naslovov pa je razviden tudi seštevek glavnic iz posameznih izvršilnih naslovov (705.041,39 EUR) in seštevek zamudnih obresti iz posameznih izvršilnih naslovov, ki so se natekle do 16. 4. 2009 (63.696,81 EUR), ter končna vsota teh dveh seštevkov – kapitalizirana glavnica v znesku 768.738,20 EUR. Pod tabelo izvršilnih naslovov je še navedeno, da je dolžnik dolžan poravnati tudi zamudne obresti do vključno dneva poplačila davčnega dolga.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o zavarovanju dovolilo predlagano zavarovanje kapitalizirane glavnice v znesku 768.738,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2009 dalje do plačila. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik po seznamu izvršilnih naslovov upravičen le do kapitalizirane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2009, ki tečejo od navadne (t.j. nekapitalizirane) glavnice v znesku 705.041,39 EUR, ni pa upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od seštevka neplačanih zapadlih zamudnih obresti v znesku 63.696,81 EUR (gre za t.i. kapitalizirane obresti). Po določbi tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2 se namreč od neplačanih zamudnih obresti zamudne obresti ne zaračunavajo. Pa tudi sicer bi bilo nelogično, da bi seznam izvršilnih naslovov dolžniku naložil večje breme, kot mu ga nalagajo posamezni izvršilni naslovi skupaj. Zakonske zamudne obresti od seštevka vseh zamudnih obresti, nateklih do sestave seznama izvršilnih naslovov, predstavljajo presežek v razmerju med celotno terjatvijo in seštevkom terjatev po posameznih izvršilnih naslovih. Upnik bi lahko zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih glavnic iz posameznih izvršilnih naslovov od datuma zapadlosti posamezne glavnice do plačila, ni pa upravičen poleg seštevka zapadlih zamudnih obresti zahtevati tudi zakonskih zamudnih obresti od tega seštevka (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 532/2003 z dne 25. 11. 2004).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o zavarovanju z dne 12. 5. 2009 spremenilo tako, da je predlog za zavarovanje terjatve glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 63.696,81 EUR od 17. 4. 2009 do plačila zavrnilo (1. odstavek izreka), ter odločilo, da sta stranki dolžni sami kriti svoje stroške ugovornega postopka (2. odstavek izreka; 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Delna sprememba odločitve o ugovoru namreč ni terjala spremembe pri odločitvi o dolžnikovih stroških ugovornega postopka, kajti dolžnik je z ugovorom uspel le glede stranske terjatve, pa še to ne v celoti (le glede zakonskih zamudnih obresti od sorazmerno majhnega dela glavnice). V preostalem delu (glede zavrnitve ugovora dolžnika v preostalem delu) pa je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, pa še to ne v celoti, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj mu ti stroški niso bili povzročeni neutemeljeno (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).