Jedro

Osnovno razlagalno vodilo pri poslovodstvu brez naročila je varovanje koristi tistega, v čigar posle se je gestor vmešal. Gestor se za to ne more lotiti izpolnjevanja tujega posla in pri tem dominusove pogodbene obveznosti razlagati (po svoje in) v škodo dominusa - tudi ne tako, da bi določila pogodbe (ki se po 1. odstavku 99. člena ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo) naredil sporne (s tem, da bi jim pripisoval drug pomen, kot bi jim jih s stališča svoje objektivne koristi pripisoval dominus).

Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sodba prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper toženca J. P. (da mora tožniku plačati 4.974.535 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1995) ter v odločbi o stroških postopka, v delu, ki se nanaša nanj (da mora tožnik tožencu povrniti 351.872 SIT stroškov postopka ter da se zavrne tožnikov stroškovni zahtevek zoper njega) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da morata toženca tožniku plačati 110.545,23 DEM z 8,5 % obrestmi od 17.6.1995 dalje oziroma 9.949.071 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 17.6.1995. Tožnika je zavezalo, da mora tožencema povrniti 703.745 SIT pravdnih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od 31.1.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da sta toženca pogodbene obveznosti izpolnjevala tako, kot so bile dogovorjene ter da tožnik z nudenjem oskrbe F. P. ni izpolnil obveznosti, ki bi jih po pogodbi morala izpolniti toženca. Razen tega je pogodbene obveznosti prevzel le toženec, ne pa tudi toženka.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Njegove nepregledne in tudi kot celota komaj razumljive navedbe (posamezne so povsem nerazumljive) je mogoče strniti v očitke zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik graja zlasti dokazno oceno listin in izpovedb ter polemizira z dokaznimi argumenti sodišč prve in druge stopnje. Ponavlja pritožbene navedbe, ki gredo v smeri izpodbijanja dokazne ocene sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa očita, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko polno obravnavalo ter da na pomemben del njih sploh ni odgovorilo. Sicer pa poudarja, da bi bilo treba upoštevati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) o razlagi pogodb ter pri tem upoštevati namen izročevalca, da si s pogodbo zagotovi preživljanje in oskrbo, ko ne bo več sposoben sam skrbeti zase. Ko se je to zgodilo, bi se morala toženca vrniti iz Nemčije in poskrbeti za izročitelja (ne pa mu le plačevati po 100 DEM mesečno). Ker toženca svoje obveznosti nista izpolnila, je bil tožnik onemoglega in zapuščenega očeta (izročevalca) prisiljen vzeti k sebi v Nemčijo ter mu nuditi tisto, kar bi mu po izročilni pogodbi morala nuditi toženca. Številne ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju s podatki spisa (zlasti, da je tožnik tožencema preprečil izpolnitev njunih obveznosti iz izročilne pogodbe, da sta toženca izpolnjevala pogodbo, da se pogoj, ko bi morala izročevalca preživljati na domu, ni izpolnil itd.), pritožbeno sodišče pa se do pritožbene kritike dejanskega stanja ni opredelilo. Revident opozarja tudi na nedoslednost sodne prakse pritožbenega sodišča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno, se zato tudi tokrat ni ukvarjalo. V svojih sodbah je tudi že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 616/1993, II Ips 663/1996, II Ips 120/2001, II Ips 151/2004). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident vidi v zanj neprepričljivi dokazni oceni (zlasti listinskega dokaznega gradiva).

Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožnik (še razumno in razumljivo) izpodbijal, jasni in izčrpni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njegovo kritiko. Pritožbenemu sodišču se tudi ni treba opredeliti do tistih razlogov, ki so očitno neutemeljeni. V prvem odstavku 360. člena določa ZPP, da mora v obrazložitvi presoditi pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena. To (s sklepanjem po nasprotnem argumentu) pomeni, da se po tem ni treba opredeljevati do tistih, ki te kvalitete ne dosegajo. Sicer pa je standard zahteve po obrazloženosti obrazložitve za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati dokaznih argumentov, na katere se je (po njegovem prepričanju pravilno) oprlo sodišče prve stopnje. Zadošča, da se iz obrazložitve sodbe vidi, da je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbene razloge ter argumente pritožbe primerjalo z argumenti sodišča prve stopnje.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano - prim. tretji odstavek 370. člena ZPP) so naslednji: – toženec je 8.3.1978 sklenil s F. P. izročilno pogodbo, s katero je F. P. (izročevalec) zadržal prosto gospodarstvo vse do vrnitve toženca iz Nemčije, ko si bo toženec uredil invalidsko vprašanje, ter si izgovoril pravico, da mu mora toženec mesečno plačevati 100 DEM ali protivrednost v domači valuti, vendar ta obveznost odpade, ko se bo toženec vrnil domov in prevzel gospodarstvo, takrat pa mora izročevalcu nuditi skupno hrano, poskrbeti zanj v primeru bolezni, mu kuriti, čistiti, prati ...; – pogodbeni stranki sta nato 10.6.1992 na željo F. P. zapisali izjavo, da je toženec od leta 1978 dalje vestno in v celoti izpolnjeval določila iz izročilne pogodbe z dne 8.3.1978 ter da skupaj s toženko skrbi za izročevalca in mu nudi vse, kar je potrebno in kar je zapisano v izročilni pogodbi, da pa sicer s tem dodatkom nove ali drugačne pogodbene obveznosti, kot so tiste, ki izhajajo iz izročilne pogodbe iz leta 1978, niso dogovorjene; – toženec je še naprej izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti do F. P., ker pa se iz Nemčije še ni vrnil, F. P. tudi ni preživljal na domu; – ko je F. P. zbolel, je bil hospitaliziran, dne 15.6.1993 pa ga je iz bolnišnice k sebi vzel tožnik in zanj prevzel celotno oskrbo, vendar je toženec svoje obveznosti iz izročilne pogodbe še naprej izpolnjeval (izročevalcu je plačeval 100 DEM mesečno in plačeval prispevke, davke in zavarovalnino); – tožnik in toženec sta sinova F. P., toženka pa je toženčeva žena - s F. P. ni sklenila izročilne pogodbe in zato do njega tudi ni prevzela nobenih obveznosti; – toženca sta hotela poskrbeti za bolnega izročevalca (bodisi z namestitvijo v domu upokojencev ..., bodisi pri njima v Nemčiji), vendar ga je tožnik brez njune vednosti odpeljal k sebi. S tem jima je preprečil, da bi prevzela celotno oskrbo za F. P..

Te ugotovitve zadoščajo za sklep, da tožbeni zahtevek zoper toženko ni utemeljen. Ker ni bila stranka izročilne pogodbe, do izročevalca ni prevzela nobenih pogodbenih obveznosti. In ker tudi ni njegova hči, je ne zavezuje zakonska preživninska obveznost (prim. 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR). Glede na trditveno gradivo tako ni pravne podlage, ki bi lahko utemeljevala tožbeni zahtevek zoper njo. V tem delu je zato tožba nesklepčna in sodišče prve stopnje (ter za njim pritožbeno sodišče) je ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zoper toženko zavrnilo.

Drugače je s tožencem. S F. P. je bil v dveh pravih razmerjih - v pogodbenem in v družinskopravnem. Prvo je temeljilo na izročilni pogodbi, drugo na zakonu (124. člen ZZZDR). Kar se tiče prvega, se tožnikovo ravnanje, ko je izročevalca vzel k sebi in tožencu preprečil, da bi zanj prevzel celotno skrb, kaže kot poseg v to razmerje in je zato videti kot poslovodstvo brez naročila (prim. 4. oddelek Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR): Tožnik se je kot tretja oseba nepoklicano lotil izpolnjevanja obveznosti, ki naj bi jih po izročilni pogodbi imel toženec do izročevalca. Za take primere velja načelna prepoved vmešavanja v tuje posle. Tujega posla se sme nekdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (220. člen ZOR). Zato se poslovodja brez naročila (gestor) ne more lotiti izpolnjevanja tujega (dominusovega) posla, če to ni nujno, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Osnovno vodilo pri poslovodstvu brez naročila je varovanje koristi tistega, v čigar posle se je gestor vmešal. V literaturi se zato poudarja, da poseg v dominusovo sfero zahteva altruizem.1 Zato se gestor ne more lotiti izpolnjevanja tujega posla in pri tem dominusove pogodbene obveznosti razlagati (po svoje in) v škodo dominusa - tudi ne tako, da bi določila pogodbe (ki se po prvem odstavku 99. člena ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo) naredil sporne (s tem, da bi jim pripisoval drug pomen kot bi jim jih s stališča svoje objektivne koristi pripisoval dominus). Pogodbena določila so namreč sporna le, kadar jim pogodbeni stranki (ne pa kdo tretji) pripisujeta različen pomen. Gestor tako ne more obremeniti dominusa (katerega koristi naj bi varoval) z zanj škodljivo razlago in mu s tem vsiliti obveznosti, ki jih pogodbena določila, razumljena tako, kot se glasijo, ne nalagajo. Zato je pravno zgrešen revizijski očitek, da bi moralo sodišče uporabiti pravila o razlagi spornih pogodbenih določil in v skladu z njimi iskati skupen namen pogodbenih strank (prim. 2. odstavek 99. člena ZOR). Odločilna je torej ugotovitev, da je toženec pogodbene obveznosti do izročevalca izpolnjeval tako, kot so bile dogovorjene (zapisane v izročilni pogodbi) tudi v obdobju, ko je ta živel pri tožniku v Nemčiji (prim. tretji odstavek na četrti strani izpodbijane sodbe), iz nje pa je pravilno izpeljan pravni sklep, da tožnik "z nudenjem oskrbe P. F. st. ni izpolnil obveznosti, kakršne bi izhajale iz izročilne pogodbe za toženca in zato ta nista bila okoriščena za vrednost iztoževane in nudene oskrbe P. F. st." (prav tam).

V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). To pomeni, da se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek (če so ta dejstva resnična - dokazana, priznana, splošno znana, domnevana) utemeljen. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, ko ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od pravnih norm, ne pa že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, mora torej sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage.

Ker iz konkretnega trditvenega gradiva izhaja, da sta tožnik in toženec sinova F. P. ter da je bil F. P. v zadnjih letih pred smrtjo potreben pomoči - nesposoben za delo in brez zadostnih sredstev za preživljanje (svoje premoženje je izročil tožencu), bi moralo sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka presojati tudi iz vidika 124., 126. in 133. člena ZZZDR. Ker je to opustilo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (na kar mora tudi revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti - 371. člen ZPP) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji v delu, s katerim izpodbija sodbo, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper toženca, ugodilo, sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP)2. Sicer pa je (v delu, s katerim izpodbija, sodbo, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper toženko) revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede na do sedaj povedano posebni napotki za nadalje delo niso potrebni.

Op. št. 1: Prim. Cigoj, Poslovodstvo brez naročila, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, XLII. letnik, str. 15. Op. št. 2: Tožnik je zahteval, da mu toženca plačata 9.949,071 SIT, kar pomeni, da je od vsakega od njiju zahteval plačilo 4.974,535 SIT. Če je namreč pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (2. odstavek 412. člena ZOR).