Jedro

Smiselna uporaba določbe drugega odstavka 188. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) tudi v postopku odpusta obveznosti terja vročitev dolžnikovega umika predloga za odpust obveznosti v izjavo upniku, ki je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, in njegovo soglasje za umik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnica nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka izreka). Predlog dolžnika za povrnitev stroškov je zavrglo (2. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor proti odpustu obveznosti zavrne, upnici pa v plačilo naloži dolžnikove stroške postopka na prvi stopnji, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek odpusta obveznosti ustavi zaradi umika predloga za začetek postopka oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnica A. A., ki je vložila ugovor proti odpustu obveznosti, je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je dolžnik brez soglasja sodišča opravljal funkcijo zakonitega zastopnika dveh družb neodplačno. Navedlo je, da brezplačno opravljanje funkcije predstavlja odpoved premoženjski pravici in sicer pravici do plačila za opravljeno delo, takšni pravici pa se v skladu z določbo tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) brez soglasja sodišča ne more odpovedati. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je dolžnik kršil svojo obveznost iz 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, kar predstavlja ugovorni razlog po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

Glede umika predloga za odpust obveznosti

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik po končanem naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti umaknil predlog za odpust obveznosti. Navedenega umika ob smiselni uporabi 188. člena ZPP ni upoštevalo, ker se upnica, vlagateljica ugovora, z umikom ni strinjala. Zato je o njenem ugovoru proti odpustu obveznosti vsebinsko odločilo.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo razlike med namenom tožbe na eni strani in predloga za začetek postopka osebnega stečaja oziroma predloga za odpust obveznosti na drugi strani, češ da je v primeru vložene tožbe tožena stranka upravičena zahtevati avtoritativno ureditev vsebine določenega pravnega razmerja oziroma določeno spremembo tega pravnega razmerja, s tem, da z umikom tožbe ne soglaša, medtem ko je osrednji pravovarstveni zahtevek, ki ga dolžnik uveljavlja v postopku osebnega stečaja in znotraj njega v postopku za odpust obveznosti zahteva, da sodišče nad njim začne postopek osebnega stečaja in znotraj slednjega postopek odpusta obveznosti, po katerem bodo njegove obveznosti odpuščene, če bodo izpolnjeni pogoji za to. Pomembna razlika med pravdnim in stečajnim postopkom, ki naj bi jo sodišče prve stopnje spregledalo, pa naj bi obstajala tudi z vidika upnika. Drugače kot v pravdnem postopku, kjer upnik (tožeča stranka) uveljavlja zahtevo po pravnem varstvu, ker dolžnik (tožena stranka) svoje obveznosti ne želi prostovoljno izpolniti, pa upnik v stečajnem postopku zahtevo po pravnem varstvu uveljavlja zato, ker dolžnik te obveznosti ne more izpolniti, z namenom, da bo poplačan v enakem deležu in hkrati kot ostali upniki. Poleg tega se upnik v postopku osebnega stečaja sam odloči, ali bo v postopku sploh sodeloval in prijavil terjatev oziroma v postopku odpusta obveznosti vložil ugovor zoper odpust obveznosti, medtem ko v pravdnem postopku toženec nima nobene izbire, v postopku mora sodelovati. Bistvena razlika med umikom tožbe in predloga za odpust obveznosti naj bi bila tudi v tem, da slednji teče znotraj postopka osebnega stečaja, ki se zaradi ustavitve postopka odpusta obveznosti ne ustavi, temveč teče dalje. Upnik tako ob zaključku postopka osebnega stečaja, ki se ne konča z odpustom obveznosti, pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko nato izterja svojo terjatev. V nasprotju s tožencem v pravdnem postopku tako ne ostaja v negotovosti. Zahteva po privolitvi le tistega upnika, ki je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, bi tako tudi ostale upnike postavljale v neenak položaj, medtem ko bi bila zahteva po privolitvi vseh upnikov, ob upoštevanju vsega že predstavljenega, povsem nesorazmerna. Po stališču pritožnika upniki dolžniku tako ne morejo preprečiti, da bi kadarkoli umaknil svoj predlog za odpust obveznosti.

8. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem pritožnika ne strinja. Razlike med pravdnim postopkom in postopkom osebnega stečaja ter postopkom odpusta obveznosti v njem, ki jih je izpostavil pritožnik, ne utemeljujejo zaključka, da ni v interesu upnika, ki je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, da se o razlogih za ugovor vsebinsko odloči. Le na takšen način se lahko prepreči ponovno obravnavanje istih ugovornih razlogov v primeru vložitve novega predloga za odpust obveznosti in vlaganje novih predlogov z namenom obida določbe 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Upniku, ki torej želi, da sodišče odloči, ali obstajajo razlogi, ki po njegovem preprečujejo odpust obveznosti, je to treba omogočiti. Zato smiselna uporaba določbe drugega odstavka 188. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) tudi v postopku odpusta obveznosti terja vročitev dolžnikovega umika predloga za odpust obveznosti v izjavo upniku, ki je vložil ugovor proti odpustu obveznosti, in njegovo soglasje za umik. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno postopalo, ko umika predloga ni upoštevalo, ker se upnica, vlagateljica ugovora, z njim ni strinjala in je o njenem ugovoru proti odpustu obveznosti vsebinsko odločilo.

Glede razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica vložila ugovor proti odpustu obveznosti iz razlogov po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP, 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in drugem odstavku 403. člena ZFPPIPP.

Trdila je, da je dolžnik v: - gospodarski družbi B. GmbH imel položaj direktorja s pooblastilom za posamično podpisovanje v obdobju od 7. 1. 2014 do novembra 2015, ko je bil nad navedeno družbo začet postopek likvidacije, - v gospodarski družbi C. AG imel pooblastilo za posamično podpisovanje kot član upravnega odpora družbe do aprila 2015, - v gospodarski družbi D. imel položaj direktorja s pooblastilom za posamično podpisovanje v obdobju od leta 2013 do začetka leta 2016. Navedla je, da ne razpolaga z dokazili o kakršnihkoli prejemkih, ki bi jih moral dolžnik pridobiti kot direktor v gospodarskih družbah v Švici. Ker je poslovodno funkcijo v navedenih družbah opravljal še pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ki je tekel pod opr. št. St 0000/2019, v času katerega je bil dolžnik sicer zaposlen, vendar prihodki iz naslova delovnega razmerja niso presegali razpoložljivega dela, upniki pa so že tedaj imeli do njega za več milijonov EUR terjatev, je potrditvah upnice ob dejstu, da za svoje poslovodenje ni prejemal plačil, ob vedenju, da ima dolgove do upnikov, tako neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, to je pravico do plačila oziroma je šlo za neznatno plačilo, saj bi se lahko iz dela rubljivega plačila upniki vsaj deloma poplačali. S tem je potrditvah upnice podan dejanski stan iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

10. Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je glede na takšne ugovorne trditve upnice zmotno ugotovilo, da je izkazan razlog za ugovor proti odpustu obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, ki obstaja, če se dolžnik brez soglasja sodišča odpove premoženjski pravici. Navedeni ugovorni razlog obstaja le v primeru, če je takšno dejanje storjeno tekom postopka osebnega stečaja. Tega pa upnica niti ni trdila. Dolžniku je očitala, da se je odpovedal pravici do plačila za opravljanje poslovodnih funkcij, torej svoji premoženjski pravici, v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, s čimer naj bi razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Zatrjevala je torej obstoj dejanskega stanu iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pritožniku je torej treba pritrditi, da ravnanja, ki se mu očitajo tekom prejšnjega postopka osebnega stečaja (brezplačno opravljanje funkcije poslovodje, ne da bi za to imel soglasje sodišča; dejstvo, da v predhodnem postopku osebnega stečaja ni navedel deleža v družbi B. GmbH) ni mogoče upoštevati kot kršitev dolžnosti iz 386. člena ZFPPIPP v tem postopku osebnega stečaja. Ne glede na zgoraj navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V očitanih ravnanjih je namreč mogoče razpoznati znake dejanskega stanu iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, katerega obstoj je upnica tudi zatrjevala, saj se ta nanašajo na obdobje petih let pred uvedbo tega postopka osebnega stečaja.

11. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, zakaj je neodplačno opravljal funkcijo zakonitega zastopnika v dveh družbah in se sklicuje na navedbe iz odgovora na ugovor, v katerem je navedel tudi, kaj je bil razlog za njegovo insolventnost. Vendar pa dolžnik za svoje trditve: - da je bil sicer član upravnega odbora družbe C. AG, vendar to od njega ni zahtevalo nobenih aktivnosti, zaradi česar s strani družbe tudi ni prejemal nobenega plačila ali prihodkov, - da družba D. od leta 2013 do 2016 skoraj ni poslovala in ni imela nobenega premoženja ter da ni prejemal nobene plače in prihodkov, ni predložil ustreznih dokazil. Zapisnik o premoženju družbe D. z dne 3. 5. 2016 prikazuje stanje premoženja te družbe na navedeni dan, na pa tudi, da družba v obdobju od leta 2013 do 2016 ni imela nobenega premoženja. Dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, koliko prihodkov je ta družba imela v obdobju, ko je v njej opravljal funkcijo zakonitega zastopnika. Dolžnik prav tako za svoje trditve, s katerimi opravičuje dejstvo, da v družbi C. AG ni prejemal nobenega plačila ali prihodkov, ni predložil ustreznega dokazila. Zgolj zaslišanje dolžnika ni primeren in zadosten dokaz za potrditev zgoraj navedenih trditev. Zato očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnika, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ni utemeljen.

12. Dolžniku torej ni uspelo dokazati opravičljivih razlogov za opravljanje funkcij zakonitega zastopnika brez plačila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da brezplačno opravljanje funkcije zakonitega zastopnika predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo, kar je mogoče podvesti pod dejanski stan iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ob njegovem vedenju, da ima za več milijonov EUR dolgov do upnikov, pa tudi pod dejanski stan iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

13. Pritožbeno sodišče sicer razume življenjsko situacijo, v kateri se je znašel dolžnik in njegova prizadevanja, da „zaključi, kar je začel“, glede na to, da je 25 let vlagal in razvijal svojo poslovno pot v zvezi s proizvodnjo in prodajo športnih oblačil in opreme. Vendar pa bi se po drugi strani moral zavedati tudi pravice upnikov do poplačila njihovih terjatev in zato ravnati tudi v tej smeri.

Glede stroškov postopka

14. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, ki je zavrglo dolžnikov predlog za povrnitev stroškov postopka kot prepozen, da je spregledalo, da je dolžnik stroškovnik vključil že v svoj odgovor na ugovor upnice proti odpustu obveznosti z dne 11. 3. 2022, ki ga je vložil že pred opravljenim narokom.

15. Pritožbeno sodišče po vpogledu v odgovor na ugovor ugotavlja, da je dolžnik stroške sicer navedel, vendar pa njihovega povračila ni zahteval. Zato pritožbeni očitek ni utemeljen. Do povračila stroškov pa glede na to, da je upnica z ugovorom proti odpustu obveznosti uspela, tudi sicer ne bi bil upravičen.

Zaključek

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Upnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).