Jedro

Ogroženost izvedbe temeljnih zakonskih obveznosti, ki ga kot razlog navaja tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, so po presoji Vrhovnega sodišča, posplošene in ne izkazujejo standarda težko popravljive škode. Vrnitev sredstev, ki jih mora tožeča stranka vrniti v proračun Republike Slovenije, pa so sicer lahko izguba za sofinanciranje izgradnje Stadiona ..., ne morejo pa biti težko popravljiva škoda za občino ... samo. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v obravnavanem primeru ni navedla in ne izkazala verjetnosti, da bi se ji prizadela težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za odložitev izvršitve odločbe Ministrstva za šolstvo in šport z dne 26. 7. 2011. S to odločbo je tožena stranka v obnovljenem postopku 2. točko izreka sklepa ministra za šolstvo in šport z dne 30. 7. 2010, popravljenega s sklepom o popravi očitne pomote z dne 3. 8. 2010, odpravilo (1. točka izreka odločbe), tožeči stranki odobrilo sofinanciranje operacije Večnamenskega nogometnega stadiona ... iz sredstev ESRR v 100 % deležu upravičenih stroškov v višini 7,473.325,00 EUR (2. točka izreka odločbe) in naložila, da razliko med že izplačanimi sredstvi po sklepu o izboru v višini 9,386.149,00 EUR ter v obnovljenem postopku ugotovljeno višino upravičenih stroškov v višini 7,473.325,00 EUR, v višini 1,912.824,00 EUR, vrne v proračun Republike Slovenije v roku 30 dni od dokončnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla in tudi ne izkazala konkretne škode, ki bi ustrezala zakonski zahtevi iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka le splošno navajala ogroženost izvedbe svojih temeljnih zakonskih in pogodbenih obveznosti.

3. Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo, s katero bi se izvršitev odločbe tožene stranke zadržala do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je že iz razpisa za izbor operacij za sofinanciranje v športno-turistično infrastrukturo in iz pogodbe o sofinanciranju jasno izhajalo, da se razpis delno financira iz sredstev Evropske unije, in sicer v razmerju 85 % razpisanih sredstev, kar se izvaja preko proračuna Republike Slovenije. Sodišče bi moralo vpogledati tudi v Uredbo o izvajanju postopkov pri porabi sredstev Evropske proračunske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 do 2013, ki je kot pravna podlaga navedena v javnem razpisu in tudi izpodbijani odločbi. Tožeči stranki bo nastala celo nepopravljiva škoda, saj sredstva EU niso prenosljiva v naslednje proračunsko leto. Če evropska sredstva niso porabljena v proračunskem obdobju in v skladu z namenom, se nepovratno vrnejo v Evropski sklad brez možnosti, da se zagotovijo v drugem proračunskem obdobju. V obravnavanem primeru je tožena stranka v obnovljenem postopku izdala izpodbijano odločbo, kot obnovitveni razlog pa je navajala neresničnost navedb po petem odstavku 260. člena ZUP. Tudi glede tega obnovitvenega razloga bo tožeči stranki nastala škoda, saj v obdobju nadaljnjih petih let ne bo mogla pridobiti sredstev za športno infrastrukturo iz proračuna Republike Slovenije.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pripominja, da tožeča stranka ne pozna načina izplačil iz sredstev EU. Izplačilo se izvede po zakoniti porabi odobrenih sredstev, in sicer z vračilom evropskih sredstev v proračun RS. Tudi zaradi tega tožeči stranki ne more nastati nepopravljiva škoda.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na zakonsko ureditev začasne odredbe v upravnem sporu, ki jo določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Pravilno je nadaljnje stališče, da se z izdajo začasne odredbe preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočeno.

7. Ogroženost izvedbe temeljnih zakonskih obveznosti, ki ga kot razlog navaja tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, so po presoji Vrhovnega sodišča, posplošene in ne izkazujejo standarda težko popravljive škode. Vrnitev sredstev, ki jih mora tožeča stranka vrniti v proračun Republike Slovenije, pa so sicer lahko izguba za sofinanciranje izgradnje Stadiona ..., ne morejo pa biti težko popravljiva škoda za občino ... samo. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v obravnavanem primeru ni navedla in ne izkazala verjetnosti, da bi se ji prizadela težko popravljiva škoda.

8. Ker se v tem sporu odloča le o začasni odredbi, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb, ki se tičejo glavne stvari, v tem sklepu ne opredeljuje.

9. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).