Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na dejansko prebivališče predlagatelja in ml. otroka v Sloveniji ter nasprotne udeleženke v Italiji, v predmetni zadevi potrebno uporabiti Uredbo.

Zmotno meni pritožba, da že zgolj odločanje o tem katero sodišče bo pristojno odločati o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo pomeni, da se bo otrok moral vrniti v Italijo.

Običajno prebivališče je namreč tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje, pri tem je potrebno upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanje in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja znanje jezika ter družinske in socialne vezi otroka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za obravnavanje in razsojo v predmetni zadevi ter je predlog predlagatelja z dne 30. 8. 2022 zavrglo.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje predlagatelj. V pravočasni pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sklep pomanjkljiv in gre za medsebojna nasprotja v samih razlogih sklepa, sodišče pa je uporabilo napačno materialno pravo. Sodišče je pojem običajnega prebivališča od 5. do 10. člena Uredbe Bruselj 2a (v nadaljevanju Uredba) napačno uporabilo, saj je slednjega potrebno razlagati tako, da prebivališče ustreza integraciji otroka v določeno okolje, med drugim pogojem bivanja in razlogom za bivanje na ozemlju države članice, razlogom za preselitev v državo članico, kjer se otrok sedaj nahaja, državljanstvo otroka, kraju in pogojem šolanja, znanju jezikov in socialnim vezem otroka. Običajno prebivališče torej mora sodišče ugotavljati z upoštevanjem vseh dejanskih okoliščin in dejavnikov, pri čemer se tudi ne sme zanemariti otrokova starost, zato je sodišče dolžno upoštevati predvsem otrokove koristi. Sodišče je s svojo odločitvijo definicijo običajnega prebivališča opredelilo preveč formalno, preveč ozko, dejansko ugotovljene okoliščine, da otrok ni bil ugrabljen, da se otrok, ko je bil v Sloveniji, več ni hotel vrniti nazaj v Italijo in se še vedno noče vrniti nazaj v Italijo, da je sin že v celoti vpet v novo socialno okolje, kjer sedaj živi, ki je že postalo dejansko središče vseh njegovih interesov več kot eno leto in številne druge okoliščine sodišče ni ustrezno upoštevalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da je za obravnavanje v predmetni zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je potrebno uporabiti določbe Uredbe Sveta EU 2019/1111 z dne 25. junij 2019, ki je v veljavo stopila 1. 8. 2022 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otroka (prenovitev).

5.Slednja v 20. točki uvodne izjave določa osrednje cilje, v skladu s katero se določa pristojnost v tej Uredbi, in sicer tako, da se kar najbolje upoštevajo interesi otroka in da je za varstvo otrokove koristi potrebno pristojnost v prvi vrsti določiti glede na kriterij bližine, torej mora biti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Uredba v 7. členu določa splošno pristojnost v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom tako, da je pristojno v zadevah starševske odgovornosti tisto sodišče države članice, v kateri otrok običajno prebiva v trenutku, ko je sodišče začelo postopek. Nadalje v 10. členu določa pristojnost sodišča države članice v zvezi s starševsko odgovornostjo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: a) otrok ima bistveno povezavo s to državo članico zlasti zaradi dejstva, da vsaj eden od nosilcev starševske odgovornosti običajno prebiva v navedeni državi članici; je ta država članica prejšnje običajno prebivališče otroka; ali je otrok državljan navedene države članice; b) stranke in katerikoli drugi nosilec starševske odgovornosti so se prostovoljno dogovorili o pristojnosti v trenutku, ko je sodišče začelo postopek; ali so izrecno sprejeli pristojnost med postopkom; c) je izvajanje pristojnosti v otrokovo korist.

6.Pregled zadeve pokaže, da je predlagatelj podal predlog za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo njemu, plačevanje preživnine in nadomestitev potrebnega soglasja nasprotne udeleženke za vpis otroka v šolo s predlogom za izdajo začasne odredbe dne 30. 8. 2022. Iz predloga izhaja, da se je otrok udeležencu postopka rodil ... v Murski Soboti, je državljan Republike Slovenije, nazadnje pa je družina živela v Italiji, od meseca julija 2022 pa je ml. otrok začel obiskovati poletno šolo slovenskega jezika, ki je bila zaključena 15. 7. 2022 in od takrat dalje predlagatelj in otrok živita v Republiki Sloveniji, kjer ima predlagatelj prijavljeno stalno prebivališče. Tako predlagatelj kot njegov sin imata slovensko hkrati pa tudi italijansko državljanstvo, sin pa se v nobenem primeru ne želi vrniti v Italijo.

7.V odgovoru na predlog je zatem, ko je sodišče v predmetni zadevi izdalo začasno odredbo, s katero je nadomestilo soglasje nasprotne udeleženke za vpis v OŠ X 1. 9. 2022 in otroka začasno zaupalo v varstvo in vzgojo predlagatelju (sklep II N 237/2022 z dne 1. 9. 2022), nasprotna udeleženka dne 23. 11. 2022 podala ugovor pristojnosti, pri tem je navedla, da so dejansko vsi skupaj od 15. 7. do 5. 8. 2022 dopustovali v Y, kjer so za namen dopustovanja kupili nepremičnino, potem pa se je sama morala vrniti v Republiko Italijo, kjer bi se ji naj 26. 8. 2022 pridružila še sin in predlagatelj, saj bi moral sin nadaljevati šolanje v Italiji, kamor je vpisan, vendar predlagatelj sina ni vrnil.

9.V predmetnem postopku ne gre uporabiti določb o neupravičeni premestitvi ali zadržanju, saj je bilo ugotovljeno, da je nasprotna udeleženka predlog v tem delu umaknila (sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti Z 1/2023 z dne 13. 6. 2023).

10.Nesporno v zadevi je, da je imel otrok v času vložitve predmetnega predloga 30. 8. 2022 običajno prebivališče v Italiji, kjer je bil vključen v šolo in kjer je z obema udeležencema živel. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v Italiji nedvomno imel središče vseh interesov, saj se je predlagatelj z otrokom preselil v Slovenijo v času poletnega dopustovanja, zaradi nakupa nepremičnine, od koder pa se potem v šolo v Italijo otrok ni hotel vrniti in je izražal samomorilne misli, zato ga je sodišče prve stopnje z začasno odredbo zaupalo v varstvo in vzgojo očetu kot predlagatelju. Nasprotna udeleženka je za tem v Italiji sprožila postopek zaradi zaupanje otroka v varstvo njej, vendar je italijansko sodišče, ker je predlog bil vložen kasneje kot v Sloveniji, postopek prekinilo.

11.Zmotno meni pritožba, da že zgolj odločanje o tem katero sodišče bo pristojno odločati o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo pomeni, da se bo otrok moral vrniti v Italijo. Vendar pa zgolj počitniško bivanje otroka z enim od staršev v Sloveniji še ne pomeni, da je v predmetni zadevi pristojno za odločanje slovensko sodišče.

12.Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi je otrokovo običajno prebivališče v trenutku, ko je sodišče začelo postopek, to pa je dne 30. 8. 2022, ko je ml. otrok v Sloveniji prebival - dopustoval cca dva meseca in še ni obiskoval slovenske šole, prav tako predlagatelj ni navedel nobenih drugih okoliščin (razen pripravo na obiskovanje slovenske šole in učenje slovenskega jezika, zaradi lažje vključitve v šolo), zaradi katerih bi bilo mogoče dvomesečno bivanje v Sloveniji označiti kot otrokovo običajno bivališče, ko pa je do sedaj center njegovega družinskega in družbenega dogajanja predstavljala Italija, kjer je bil vpisan v šolo, ki jo je vsa leta obiskoval in imel urejeno stalno prebivališče. Tako da o običajnem prebivališču v R Sloveniji v tej zadevi ni mogoče govoriti.

Pristojnost se tako določi v državi članici, v kateri je otrok običajno prebival preden je bil vložen predlog. Dejstvo, da otrok v Republiki Sloveniji prebiva cca dva meseca, da se je komaj s 1. septembrom 2022, torej po vloženem predlogu, vključil v učni proces, torej vpisal v osnovno šolo, da je tukaj navezan izključno na predlagatelja, pa niso okoliščine, ki bi določale običajno prebivališče ml. otroka v Sloveniji že ob ob vložitvi predloga.

14.Glede na obrazloženo, in ker sodišče prve stopnje uradoma upoštevanih kršitev postopka oziroma zatrjevanih kršitev postopka ni storilo, je sodišče druge stopnje pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

15.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (101. členom ZNP-1).

-------------------------------

VSL sklep IV Cp 2535/2018 z dne 30. 1. 2019, VSL sklep IV Cp 930/2022 z dne 15. 6. 2022.