Za primere rudarske dejavnosti (torej tudi za vprašanje podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice) se mora uporabiti ZRud-1 kot specialni zakon, ki ureja področje rudarstva. Na navedeno ne vpliva sprejetje kasnejšega ZUreP-3, saj njegov 282. člen ZUreP-3 ni zapisan kot splošno pravilo, kar bi preko argumenta kronologije lahko omogočalo njegovo uporabo namesto specialnejšega ZRud-1.
I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-29/2013/100 z dne27. 1. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
1.Ministrstvo za infrastrukturo (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor; prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine - prod - na pridobivalnem prostoru gramoznice ... v Občini A.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izkoriščanje mineralne surovine možno le pod pogoji iz Zakona o rudarstvu (ZRud-1) in zato je tudi podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mogoče le pod pogoji, kot jih določa 50. člen ZRud-1. Eden izmed pogojev za podaljšanje (določen v 5. točki prvega odstavka istega člena) je tudi ta, da mora biti pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora. To ugotovitev pa mora, skladno s 36. členom ZRud-1, podati izdajatelj prostorskega izvedbenega akta, namenjenega rudarstvu. Toženka je zato Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) zaprosila za izdajo pisnega potrdila o skladnosti predloga pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. MOP je 20. 12. 2022 izdalo potrdilo št. 35007-1/2022-2550-119/10921-05, v katerem je navedlo, da bi bilo ponovno podaljšanje koncesije in nadaljnje večletno izkoriščanje v gramoznici ... v nasprotju z določbami Uredbe o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Brežice in s tem v neskladju z državnim prostorskim izvedbenim aktom. Iz tega razloga je toženka zavrnila tožnikovo vlogo (neizpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1).
3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je izdajatelj Uredbe o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne Brežice (v nadaljevanju: Uredba), ki nesporno predstavlja prostorski izvedbeni akt, namenjen rudarstvu, Vlada RS in ne MOP. To pa pomeni, da potrdilo o skladnosti ni bilo pridobljeno skladno z drugim odstavkom 36. člena ZRud-1, ki izrecno zahteva, da se soglasje pridobi od izdajatelja prostorskega izvedbenega akta. Poleg tega pridobljeno potrdilo o skladnosti MOP ne sledi niti vsebinski zahtevi petega odstavka 36. člena ZRud-1, ki določa, da mora biti v negativnem potrdilu o skladnosti navedeno, v čem je neskladnost. MOP je v svojem potrdilu navedlo le, da nadaljnje izkoriščanje mineralne surovine ne bi bilo v skladu z Uredbo. Tožnik dodaja še, da mu je bila rudarska pravica podeljena za pridobitev 962.000 m³ mineralne snovi, v inšpekcijskem pregledu leta 2023 pa je bilo ugotovljeno, da je v sedmih letih pridobivanja pridobil le 391.000 m³ mineralne snovi. Tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi za podaljšanje časovne veljavnosti rudarske pravice in koncesije za izkoriščanje mineralne snovi - proda - v pridobivalnem prostoru ... ugodi ter rudarsko pravico za pridobivalni prostor ... za potrebe podelitve koncesije in podaljšanja koncesijske pogodbe z dne 3. 2. 2015 podaljša za najdaljše časovno obdobje, kot to dopušča zakon. Podredno tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno reševanje prvostopenjskemu organu. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v tožbi označeno napačno ministrstvo, saj je za področje rudarstva sedaj pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor, in ne več Ministrstvo za infrastrukturo. Vztraja, da pogoji za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje v gramoznici ... niso bili izpolnjeni, ker je MOP podalo negativno potrdilo o skladnosti. Dodaja, da po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-3) državni prostorski načrt sprejme Vlada RS, vendar pa po 282. členu izdajo mnenja o skladnosti gradnje oziroma uporabe objekta z državnim prostorskim izvedbenim aktom vedno poda ministrstvo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči o stroških postopka.
5.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 do A8 in odgovora na tožbo na list. št. B1 do B2 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve. Sodišče je o tožbi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke, ki so sodelovale v postopku upravnega spora, njeni izvedbi v svojih pisnih vlogah izrecno odpovedale.
K I. toči izreka:
6.Tožba je utemeljena.
7.V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice.
8.Med strankama postopka je nesporno, da je treba za odločitev v zadevi predhodno pridobiti pozitivno potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora od izdajatelja prostorskega izvedbenega akta, namenjenega rudarstvu, po 36. členu ZRud-1. Prav tako je nesporno, da za pridobivalno območje ... kot dokument urejanja prostora velja Uredba, in da je njen izdajatelj Vlada RS. Sporno je le vprašanje, ali mora potrdilo o skladnosti podati izključno Vlada RS kot izdajatelj Uredbe, kar izhaja iz ZRud-1, ali pa ga lahko poda MOP, kar naj bi izhajalo iz tretjega odstavka 282. člena ZUreP-3.
9.Sodišče sodi, da mora v obravnavani zadevi potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora podati izdajatelj prostorskega izvedbenega akta, torej Vlada RS. Takšna zahteva neposredno izhaja iz drugega odstavka 36. člena ZRud-1. Tožnik ima prav v zatrjevanju, da se za primere rudarske dejavnosti (torej tudi za vprašanje podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice) mora uporabiti ZRud-1 kot specialni zakon, ki ureja področje rudarstva. Na navedeno ne vpliva sprejetje kasnejšega ZUreP-3, saj njegov 282. člen ZUreP-3 ni zapisan kot splošno pravilo, kar bi preko argumenta kronologije lahko omogočalo njegovo uporabo namesto specialnejšega ZRud-1. Zakonsko besedilo 282. člena izrecno ureja pridobivanje mnenja o skladnosti gradnje oziroma uporabe objekta
10.To pa pomeni, da je upravni organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka, ker je izpodbijano odločbo izdal brez bistvene sestavine iz 5. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1. Hkrati je ostalo nerazjasnjeno tudi upoštevno dejansko stanje, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, ali sta pridobivalni prostor in njegova raba v skladu z dokumenti urejanja prostora, namenjenimi rudarstvu. Posledično je moralo sodišče ugoditi vloženi tožbi že iz tega razloga.
11.Sodišče še dodaja, da ima tožnik prav tudi v tem, da mora biti izdano negativno potrdilo o skladnosti po izrecni zakonski določbi petega odstavka 36. člena ZRud-1, obrazloženo. Iz njega mora po presoji sodišča jasno izhajati, v čem obstoji neskladnost, torej kateri pogoji, cilji ali zahteve iz dokumentov urejanja prostora, namenjenih rudarstvu, v posameznem primeru niso izpolnjeni ali so celo kršeni. Navedeno velja še toliko bolj v primerih odločanja o podaljšanju časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje, saj iz 50. člena ZRud-1 izhaja, da je upravni organ pri svojem odločanju vezan na potrdilo o skladnosti, ki ga pridobi po 36. členu ZRud-1. S tem pa postane obrazložitev potrdila o skladnosti del končne odločbe. Upoštevati je treba tudi, da ima stranka pravico do izjave o izdanem potrdilu o skladnosti. Če to ostane le pri navidezni obrazložitvi, katere primer je prav obravnavano potrdilo MOP, ki zgolj navaja, da je treba upoštevati določbe Uredbe in da je zato podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje z njimi v neskladju, bi ta pravica ostala zgolj formalna in je ne bi bilo mogoče dejansko uveljavljati. S tem bi bilo strankam poseženo v ustavno pravico iz 22. člena Ustave. V primeru, da potrdilo o skladnosti iz 36. člena ZRud-1 ni obrazloženo tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, to pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
12.Neutemeljen je toženkin ugovor iz odgovora na tožbo, da je kot tožena stranka navedena napačna oseba, saj je za rudarstvo pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor, in ne Ministrstvo za infrastrukturo, ki je bilo zapisano v tožbi. Tožnik ima prav, ko navaja, da posamezna ministrstva nimajo pravne subjektivitete in zato ne morejo biti tožene stranke v upravnem sporu; to je lahko le Republika Slovenija, ki pa je bila pravilno navedena v tožbi. Dodatno je še treba upoštevati, da državo zastopa tisti organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, kar je v obravnavanem primeru nesporno Ministrstvo za infrastrukturo. Kasnejši prenos pristojnosti med ministrstvi ne more vplivati na pravilnost opredelitve tožene stranke v tožbi.
13.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. členaZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora upravni organ pred sprejemom odločitve o glavni stvari pridobiti obrazloženo potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora od izdajatelja prostorskega izvedbenega akta, namenjenega rudarstvu (Vlade RS), po 36. členu ZRud-1.
14.Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj v konkretnem primeru podatki postopka (ob ugotovljenih kršitvah pravil postopka in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju) za to ne dajejo zanesljive podlage, tožnik pa tudi z ničemer ne izkaže, da so za takšno odločanje sodišča izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.
K II. točki izreka:
15.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.
16.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Po drugem odstavku 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.
17.Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).
-------------------------------
1Besedilo tretjega odstavka 282. člena ZUreP-3 se glasi: "Ne glede na prejšnji odstavek se skladnost iz prvega odstavka tega člena na območju DPN in uredbe o državnem prostorskem ureditvenem načrtu zagotavlja z izdajo mnenja ministrstva o skladnosti gradnje oziroma uporabe objekta z državnim prostorskim izvedbenim aktom, neposredno uporabnimi temeljnimi pravili urejanja prostora in podrobnejšimi pravili urejanja prostora iz drugega odstavka 15. člena tega zakona, v skladu s predpisi, ki urejajo graditev.".