Jedro

Pravila o (pritožbenih) prekluzijah veljajo tudi v postopku za določitev nujne poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi in drugi nasprotni udeleženec nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev, da sodišče ustanovi za potrebe nepremičnine parc. št. A k.o. R., v naravi travnik 677 m2, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. X k.o. R. in last predlagateljev, nujno pot, ki bi po primarnem predlogu potekala preko parc. št. B, vpisane pri z.k. vložku Y k.o. R., v lasti nasprotnih udeležencev E. in M. Š.; zavrnilo podredni predlog glede ustanovitve nujne poti preko parc. št. C k.o. R. v lasti nasprotnega udeleženca B. P. in preko parc. št. B k.o. R. v solasti nasprotnih udeležencev E. in M. Š. (po tako imenovani varianti A); zavrnilo podredni predlog, da sodišče ustanovi nujno pot preko parc. št. C k.o. R. v lasti nasprotnega udeleženca B. P. in preko parc. št. B k.o. R. v solasti nasprotnih udeležencev E. in M. Š. tako, da bo ta enako oddaljena od objektov na parcelah B in C k.o. R. (natančen opis vseh poti je razviden iz izreka sklepa sodišča prve stopnje pod točko 1. do 3.). Sodišče je zavrnilo tudi predloga, da ustanovi nujno pot, kot je opisana v točki 1 izreka in v točki 3 izreka sklepa, z razliko, da širina nujne poti znaša 4 m. Odločilo je še, da predlagatelja v celoti nosita skupne stroške postopka in svoje stroške postopka, nasprotnima udeležencema E. in M. Š. morata povrniti 645,30 EUR stroškov nepravdnega postopka, B. P. pa 416,17 EUR stroškov nepravdnega postopka, oboje pa v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja, iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani ugodi primarnemu zahtevku, oziroma prvemu podrednemu oziroma drugemu podrednemu predlogu, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma pritožba podrobno povzema obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo vse predloge predlagateljev in jima naložilo, da nasprotnim udeležencem povrneta stroške postopka. Nato predlagatelja navajata, da se z odločitvijo sodišča nikakor ne moreta strinjati. Vsekakor rabita pot, kot je predlagana, do svoje parcele, saj do parcele sploh ne moreta priti, nimata ne urejene hoje, ne vožnje do parcele. Odvisna sta od dobre volje nasprotnih udeležencev, da jima ti dovolijo dostop na parcelo, nikakor pa ne dovoza. Na drugi strani se sodišče sklicuje na lokacijsko informacijo, na podlagi katere je zahtevek zavrnilo, iz katere pa nedvomno izhajajo možnosti uporabe parcele predlagateljev, katere tudi za namene, kot je opredeljena po navedeni informaciji, glede na odločitev sodišča ne moreta uporabljati. Takšna odločitev je torej sama s seboj v nasprotju. Splošno znano je, da tudi gradnja na parceli, ko bo možna, ne bo dopustna, saj parcela predlagateljev nima urejene poti. Sodišče je odločalo arbitrarno, ko je zaključilo, da predlagatelja ne potrebujeta nujne poti, oziroma da poti ne potrebujeta v obsegu, ki je običajna pri stavbnih zemljiščih, odločitev je v nasprotju s priloženo lokacijsko informacijo. Zaključek sodišča, da je pot potrebna le za potrebe uporabe in izkoriščanja njune parcele v kmetijske namene pa je neutemeljen in potrjuje, da so zaključki sodišča napačni. Predlagatelja sta navedla variante nujne poti, katero njuna parcela potrebuje in za katere štejeta, da so v konkretnem primeru utemeljene in nedvomno bile tudi potrjene s strani izvedenca. Sodišče je nedvomno materialno pravo uporabilo napačno, nedvomno bi moralo v konkretnem primeru dovoliti nujno pot za nepremičnino predlagateljev, ki nima za redno rabo nobene potrebne zveze z javno cesto. Z ogledom na kraju samem je sodišče lahko nedvomno ugotovilo, da parcela predlagateljev nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto. Že iz lokacijske informacije izhaja, da so na parceli predlagateljev možni in dopustni posegi, kot izhajajo iz navedene informacije, za katere je potrebno imeti urejeno pot. Sodišče samo ocenjuje, da bi za potrebe kmetijske rabe zadoščala nujna pot v širini manj kot 3 m, kot se glasijo predlogi predlagateljev, vendar da takšne poti ne rabita, pri čemer ni obrazložilo razlogov, zakaj takšne poti sploh ne rabita, predlagana pot jima je dokazano nujno potrebna. Tudi širina nujne poti za kmetijske potrebe mora znašati najmanj 3 m, oziroma celo 4 m, saj drugače dovoz s kmetijsko mehanizacijo na parcelo ni možen in dopusten. Dokler predlagatelja ne moreta graditi na parceli sta jo pač dolžna obdelovati, koristiti in uporabljati za vse dopustne namene, kar pa sodišče s svojo odločitvijo predlagateljema onemogoča. Prvi in drugi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 88. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ) sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana s nesorazmernimi stroški. Predlagatelja sta v tej zadevi navajala, da je parcela predlagateljev parc. št. A k.o. R. gradbena parcela, na kateri gradnja ni možna, ne da bi ta parcela imela urejene poti. Navajala sta, da je potrebna širina poti za pridobitev ustreznega gradbenega dovoljenja 4 metre (in ne le 3 metre, kot sta navajala prvotno), da zaradi osporavanja nasprotnih udeležencev predlagatelja na njuni parceli ne moreta graditi, pot pa potrebujeta za hojo in vožnjo z motornimi vozili.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da predlog predlagateljev za ustanovitev nujne poti za potrebe nepremičnine A k.o. R. (glede na navedbe predlagateljev) ni utemeljen. Namembnost navedene parcele namreč ni takšna, kot je izhajalo iz izvedenskega mnenja, torej parcela ni namenjena za gradnjo stanovanjskih stavb. Glede na to pa, kot je navedlo sodišče prve stopnje, redna uporaba parcele št. A k.o. R. glede na obstoječe prostorske akte ne more predstavljati uporabe, ki je običajna pri stavbnih zemljiščih. Glede na to, da sta predlagatelja zahtevala določitev nujne poti za potrebe parc. št. A k.o. R. kot gradbene parcele je takšen predlog oziroma predloge sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na mnenje izvedenca M. J. in njegove ugotovitve glede variante A, ki naj bi bila najprimernejša rešitev poteka nujne poti, saj je izvedenec izhajal iz napačne predpostavke, da naj bi šlo za stavbno zemljišče. Ob podanih navedbah predlagateljev in v zvezi z navedbami izvedenimi dokazi, ko predlagatelja določitve nujne poti za parc. št. D k.o. R. kot kmetijskega zemljišča nista predlagala, so tovrstne pritožbene navedbe podane prepozno in jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86, ZNP). Eventualna maksima namreč velja tudi v postopku za določitev nujne poti, zato sodišče prve stopnje za potrebe nepremičnine parc. št. A k.o. R. kot kmetijskega zemljišča nujne poti ni moglo določati, glede na neobstoj ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo sporne parcele za kmetijske oziroma ostale dopustne namene, torej za odločitev v tej zadevi ne morejo biti upoštevne, glede na to, da so tovrstne navedbe podane prepozno. Seveda pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog za določitev nujne poti za njuno parcelo za kmetijske potrebe, če takšno nujno pot potrebujeta. Ravno tako bosta lahko, če in ko bo njuna parcela po prostorskih aktih ponovno spadala v območje za gradnjo stanovanjskih stavb oziroma med stavbna zemljišča, ponovno vložila predlog za določitev nujne poti za njuno parcelo kot gradbeno parcelo.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Prvi in drugi nasprotni udeleženec nosita sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njun odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).