Jedro

Presoja pravne opredelitve obsojenčevega ravnanja kot kaznivo dejanje nasilništva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je D. Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika, ki je veljal do 1. 11. 2008 (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazni štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Oškodovanko je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 60226/2010 z dne 12. 6. 2012 ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazen, določeno v pogojni obsodbi, zvišalo na šest mesecev zapora, pritožbo zagovornikov obsojenca pa zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj ne drži, da bi sodba prvostopnega sodišča ne vsebovala razlogov za očitke obsojencu, da je s svojim ravnanjem povzročil pri sinovih občutek užaljenosti, strahu, ogroženosti, zgražanja in prestrašenosti. Vrhovna državna tožilka meni, da poskuša zahteva v resnici izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, nedovoljeni razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti pa utemeljuje z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki niso podane.

B.

4. Vložnik v zahtevi ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri svoji razsoji uporabili zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pri tem pa sta prezrli, da je novi zakon – Kazenski zakonik, ki je pričel veljati s 1. 11. 2008 (v nadaljevanju KZ-1) očitno milejši, saj dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, po tem zakonu ni kaznivo dejanje.

5. D. Č. je bil s sodbo sodišča prve stopnje obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ker je ženo, A. Č., hudo žalil in ji delal psihično nasilje ter s tem v družini povzročil ogroženost, zgražanje in prestrašenost s tem, da jo je: od vključno sredine leta 2006, do avgusta 2008, v D., pa tudi po telefonu, predvsem v večernem času in nočnih urah, včasih pa tudi preko dneva, vsaj enkrat tedensko, ob tem, ko jo je obtoževal, da ima ljubimca, tudi zmerjal „kurba, pojdi se nataknit na največji dimnik v Ljubljani, svinja nemarna, vse imaš zanemarjeno doma, grda si kot opica, nekdo mi je dejal, da si se po obrazu namazala s spermo, kuzla,“, pa tudi z drugimi podobnimi žaljivkami; takšno ravnanje pa se je zelo povečalo od februarja 2007 dalje, in se je dogajalo tako rekoč vsakodnevno, včasih tudi vso noč, ko jo je obtoževal „goniš se z Bosanci, klicala me je žena od Bosanca, po imenu F., ki mi je dejala, da pusti njenega moža pri miru“ in ji pri tem grozil „ubil te bom, vrgel te bom skozi okno, najraje vidim, da crkneš danes, ne jutri“ ter jo tudi vsakodnevno obtoževal, da so jo videli na različnih krajih z različnimi moškimi in jo žalil „kurba, prasica“, od nje pa je hotel izsiliti potrditev, da ima razmerje z drugim moškim ter jo vpričo otrok zmerjal „kurba, prasica“ in podobno; od novembra 2007 dalje pa jo je tudi obtoževal, da je ona naročila umor sina B. ter tudi vpričo sina C. rekel „tvoja mati je taka kurba, da je tudi zate in zame naročila umor“; vse to pa je počel v pričo otrok B. Č. in C. Č. oziroma sta bila oba otroka običajno prisotna ob takšnem njegovem ravnanju predvsem za vikende, kadar pa nista bila prisotna med tednom, pa ju je mati s tem seznanila, pri čemer je, ko je B. Č., dne ... 2007 umrl, za en mesec prenehal s takšnim ravnanjem; z vsem tem pa je pri njej, kakor tudi pri obeh sinovih, povzročil močan občutek užaljenosti, strahu, ogroženosti ter zgražanje in prestrašenost; in je A. Č., zaradi takšnega nasilja že v letu 2006 iskala zdravniško pomoč, od leta 2007 dalje pa obiskuje psihiatra vsake tri tedne; oba sinova pa sta se, da bi zaščitila mamo, dogovorila, da je bil eden od njiju vedno doma, da ne bi prišlo tudi do fizičnega nasilja, saj mame nista upala pustiti same z očetom, v tem času pa so se tudi dogovorili, da bi se odselili v kakšno najemniško stanovanje in se je B. celo zaposlil, da bi imeli za najemnino.

6. Ravnanje, zaradi kakršnega je bil obsojen D. Č., z novim kazenskim zakonom KZ-1 ni bilo dekriminirano kljub nekaterim spremembam inkriminiranih oblik izvršitvenih dejanj in drugačnem opisu prepovedane posledice. Ravnanje, zaradi katerega je bil obsojen D. Č., brez vsakega dvoma predstavlja tudi normativno konkretizacijo kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Dejanje je storjeno z grožnjo z neposrednim napadom na življenje, opisane posledice njegovega ravnanja pa brez dvoma predstavljajo spravljanje članov družine v podrejen položaj. Ravnanje obtoženca pa tudi ustreza kaznivemu dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za kakršnega je predpisana kazen zapora do petih let. Takšno dejanje v času, ko je obsojeni D. Č. storil dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, še ni bilo inkriminirano kot posebno kaznivo dejanje, zato navedene določbe v obravnavanem primeru seveda ni bilo mogoče uporabiti, je pa iz nje toliko bolj jasno, da KZ-1 takšnega nasilja, kakršnega je izvršil D. Č., ni dekriminiral. Nasprotno, takšno ravnanje sedaj predstavlja samostojno kaznivo dejanje in je zanj predpisana strožja kazen kot za kaznivo dejanje nasilništva. Zato zatrjevana kršitev zakona ni podana.

7. Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, da je obsojenec z inkriminiranim ravnanjem pri svojih sinovih povzročil občutke užaljenosti, strahu, ogroženosti, zgražanja in prestrašenosti. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem izčrpne razloge na sicer neoznačenih straneh 5, 6 in 7, sodba višjega sodišča pa na strani 5 v točki 7. Vprašanje, ali pritožbeno sodišče pravilno interpretira občutke obsojenčevega sina C. Č., je dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornikov obsojenega D. Č. ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.