Jedro

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč za pritožbo zoper sodbo v kazenski zadevi, torej za dejanje, ki je bilo pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči že opravljeno. To dejstvo izhaja iz podatkov v spisu, priznava pa ga v tožbi tudi tožnica sama. Trditev tožnice, da je dejansko želela pravno pomoč za sodelovanje na obravnavi v omejeni kazenski zadevi, iz podatkov v spisu ne izhaja. Zato tega ugovora v postopku tudi ni bilo mogoče upoštevati. Upravni organ izda v skladu z načelom zakonitosti odločbo na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali ob izdaji izpodbijane odločbe. To pa je tako, kot ga je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine prošnje je zato pravilna. Kolikor tožnica želi pravno pomoč v obliki zastopanja po odvetniku na glavni obravnavi v omenjeni kazenski zadevi, pa ni ovire, da tak predlog pred organom za BPP v nadaljevanju poda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Okrožno sodišče v Novem mestu prošnji prosilke A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni ugodilo. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da je sodišče prejelo prošnjo prosilke za brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe zoper sodbo v zadevi II K ... Okrajnega sodišča v Trebnjem. Organ za BPP je po opravljenih poizvedbah ugotovil, da je pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem zoper prosilko tekel kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Dne 10. 12. 2014 je bila v skladu s 445.c členom Zakona o kazenskem postopku izdana sodba o kaznovalnem nalogu. Zoper navedeno sodbo je prosilka 24. 12. 2014 vložila ugovor. Pred odločitvijo oziroma pred podajo prošnje za dodelitev BPP je prosilka tako že sama vložila ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu v konkretni zadevi. Zato zastopanje po odvetniku ni več potrebno oziroma smiselno. Pri tem se organ za BPP sklicuje na 24. člen ZBPP.

Tožeča stranka v tožbi ugotovitvam tožene stranke iz izpodbijane odločbe ne ugovarja. Ni pa ji jasno, zakaj je služba za BPP smatrala, da tožnica prosi za BPP za vložitev pritožbe, saj ta ni smiselna, ker je bil pred tem v konkretni zadevi že vložen ugovor. Nesporno pa gre za udeležbo na obravnavi pred sodiščem v Trebnjem, ki se ga bo pooblaščenka tožnice tudi udeležila. Tožnica od rojstva boleha za prilagoditveno motnjo, katere ozdravitve ni mogoče pričakovati. Ob taki predpostavki ter ob dejstvu, da je prejemnica socialne pomoči in se bori za svoje preživetje, gre po mnenju tožnice za okoliščino, ki bi jo sodišče moralo upoštevati. Morda je tožnica res nespretno vložila predlog za vložitev pritožbe, dejansko pa je bila na organ za BPP poslana z namenom, da pove, da ima obravnavo na sodišču. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za dodelitev BPP določajo členi 11 do 24 ZBPP. Pri tem se pri presoji o dodelitvi BPP v smislu 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč za pritožbo zoper sodbo II K ..., torej za dejanje, ki je bilo pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči že opravljeno. To dejstvo izhaja iz podatkov v spisu, priznava pa ga v tožbi tudi tožnica sama. Trditev tožnice, da je dejansko želela pravno pomoč za sodelovanje na obravnavi v omenjeni kazenski zadevi, iz podatkov v spisu tako ne izhaja. Zato tega ugovora v postopku tudi ni bilo mogoče upoštevati. Upravni organ izda v skladu z načelom zakonitosti odločbo na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali ob izdaji izpodbijane odločbe. To pa je tako, kot ga je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine prošnje je zato pravilna.

Kolikor tožnica želi pravno pomoč v obliki zastopanja po odvetniku na glavni obravnavi v omenjeni kazenski zadevi, pa ni ovire, da tak predlog pred organom za BPP v nadaljevanju poda.

V ostalem se sodišče strinja z dejansko in pravno argumentacijo tožene stranke v izpodbijani odločbi in se, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanjo sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.