Jedro

Za promet proizvodov v smislu ZPD je bistveno, da se proizvodi prodajo (torej plačajo) z namenom, da bodo uporabljeni za končno potrošnjo. To pa iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja iz okoliščin primera na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 20.10.1997. V skladu z navedenim so zato neutemeljeni tožbeni ugovori o napačni interpretaciji pravnega posla z dne 20.10.1997, ki naj bi bil s kasnejšo pogodbo sporazumno razveljavljen oziroma sploh ni bil izvršen, ker prodajalec ni bil dejanski lastnik stvari (stroja). Pravilno je bila ugotovljena tudi davčna osnova za davek od prometa od proizvodov (prodajna cena, ki ne vsebuje prometnega davka), saj v obravnavanem primeru ne gre za primer, ko zakon možnost prevalitve davka dopušča (53. člen, 1. odstavek 59. člena, 3. odstavek 66. člena ZPD).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A z dne 02.12.1998, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku naložil plačilo prometnega davka od proizvodov po stopnji 20 %, po tarifni št. 1 Tarife davka od prometa proizvodov v višini 376.400,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude, to je od 16.11.1997 do 13.11.1998, v višini 104.008,80 SIT. Odločila je tudi, da mora tožnik izvršiti odločbo in plačati naloženo obveznost na prehodni račun Davčne uprave RS, Davčnega urada A -Izpostave B v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je davčni organ pri tožniku - davčnem zavezancu opravil inšpekcijski pregled glede pridobitve osnovnega sredstva - stroja za valjanje navojev, ker je le-ta v davčni napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 nakup tega stroja kot osnovnega sredstva uveljavljal kot znižanje davčne osnove po 48. členu Zakona o dohodnini. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pri prodajalcu AA iz C dne 20.10.1997 na podlagi kupoprodajne pogodbe kupil stroj za valjanje navojev s pripadajočim orodjem za valjanje žičnikov, in da ima prodajalec status fizične osebe (kot samostojni podjetnik posameznik je bil priglašen do 02.03.1997). Glede na navedeno je v skladu s 14. členom Zakona o prometnem davku, tožnik zavezanec za plačilo davka od prometa proizvodov po predpisani stopnji, ne glede na to, da se je prodajalec v pogodbi zavezal plačati vse davčne obveznosti. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na pritožbene ugovore, da je citirana pogodba o nakupu osnovnega sredstva nična, ker prodajalec ni bil lastnik predmetnega stroja in navaja, da je za davčni organ pomembno, da je bil promet po pogodbi z dne 20.10.1997 opravljen (kupnina plačana in predmet prodaje izročen kupcu) in ni bil razveljavljen in ne glede na to, da je tožnik za isti stroj dne 19.04.1998 sklenil kupoprodajno pogodbo s prodajalcem BB s.p. izdelovanje drobnih kovinskih izdelkov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da je bilo na pogodbo z dne 19.04.1998 dopisano, da je prodajalec dne 09.04.1998 od kupca prevzel še 550.000,00 SIT za plačilo davkov, da je bila pogodba od obeh pogodbenih strank podpisana in dne 09.04.1998 tudi overjena pri notarki CC v B, da je AA dne 20.10.1997 podal tudi podpisano izjavo, v kateri zatrjuje, da je lastnik stroja, ki je bil istega dne prodan kupcu DD - tožniku in da je dne 09.04.1998 tožnik BB za isti stroj izdal naročilnico z izjavo.V zvezi z pritožbenim ugovorom, da v postopku ni bil izveden postopek zaslišanja strank in da je bila izpodbijana odločba izdana brez upoštevanja navedb tožnika, tožena stranka potrjuje, da mora po Zakonu o splošnem upravnem postopku za pravilno in zakonito odločitev o stvari odločba biti izdana v postopku, v katerem je bilo stranki omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. V obravnavani zadevi je bil v postopku sestavljen zapisnik pri njegovi sestavi pa je bil navzoč tudi tožnik. Davčni organ je pripombe tožnika vzel na znanje, vendar jih glede na ugotovljeno stanje pri izdaji odločbe ni upošteval. Dodatna zaslišanja prodajalca (BB) so se v konkretnem primeru tudi toženi stranki zdela nepotrebna.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi sporne interpretacije pravnega posla, s katerim je tožnik dne 20.10.1997 nabavil stroj kot osnovno sredstvo. Navaja, da je tožnik šele v mesecu aprilu 1998 izvedel, da AA ni lastnik stroja, temveč da je lastnik njegov oče, BB. Sporno situacijo so stranke nato rešile tako, da sta tožnik in AA soglasno z ustnim dogovorom razveljavila prodajno pogodbo z dne 20.10.1997 in namesto nje sklenila najemno pogodbo, nato pa sta tožnik in BB kot dejanski lastnik sklenila novo pogodbo dne 19.04.1998 za isti stoj, pri čemer se je BB zavezal, da bo celotno kupnino prepustil AA kot vračilo posojila, ki mu ga je le-ta dal v letih 1994 do 1996. S sklenitvijo najemne pogodbe ki jo je tožnik podpisal dne 09.04.1998 in sicer po tem, ko je istega dne AA izročil znesek 550.000,00 SIT, in mu je AA šele po izročitvi tega zneska povedal, da je stroj očetov, je bila torej razveljavljena prodajna pogodba dne 20.10.1997, ki ni bila sklenjena z dejanskim lastnikom stroja. Najemna pogodba je bila dejansko sklenjena dne 09.04.1998, ko je bila podpisana, AA pa je datum 20.10.1997 nanjo napisal zato, ker je menil, da tožnik po razveljavitvi prodajne pogodbe z dne 20.10.1997 potrebuje neko pravno podlago zato, da lahko uporablja predmetni stroj. Da je dejansko prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe z dne 20.10.1997, je razvidno tudi iz tistih določil najemne pogodbe, iz katerih jasno izhaja, da ima tožnik do nadaljnjega, torej do sklenitve prodajne pogodbe z dejanskim lastnikom, stroj le v uporabi oz. v najemu in da na stroju nima lastninske pravice. Da je prodajna pogodba z dne 20.10.1997 soglasno razveljavljena, izhaja tudi iz sklenitve prodajne pogodbe z dne 19.04.1998, s katero so se strinjale vse stranke. Če pogodba z dne 19.04.1998 ne bi bila sklenjena, bi BB od tožnika zahteval vračilo stroja, tožnik pa bi zahteval vračilo kupnine od AA. Samo iz razloga, ker so stranke zadevo uredile sporazumno, ni prišlo do opisane situacije. Do razveljavitve pogodbe z dne 20.10.1997 je torej prišlo na podlagi sporazuma med strankami, torej na podlagi ustnega pravnega posla, katerega posledica pa je bila nato sklenitev najemne pogodbe in zatem nove pogodbe z dne 19.04.1998. Tožeča stranka v tožbi opozarja tudi na napačno stališče v izpodbijani odločbi, da se s kupno pogodbo prodajalec zaveže prenesti na kupca stvar ali pravico, ki se nanaša na stvar. Bistveni element prodajne pogodbe po 454. členu ZOR, ki ga izpodbijana odločba ne omenja, je pogoj, da prodajalec izroči kupcu stvar, ki jo proda tako, da bo kupec pridobil na njej lastninsko pravico. Tega bistvenega elementa prodajne pogodbe izpodbijana odločba niti ne omenja, prav ta pogoj pa z pravnim poslom z dne 20.10.1997 ni bil izpolnjen. Lastninsko pravico je kupec na stvari pridobil šele na podlagi prodajne pogodbe sklenjene z dejanskim lastnikom stroja dne 19.04.1998, ko je bila sklenjena pogodba na podlagi naročilnice z izjavo z dne 09.04.1998. Kupnina za stroj je bila plačana samo enkrat, saj s pogodbe z dne 19.04.1998 izhaja, da jo je BB odstopil svojemu sinu AA kot vračilo kredita. Prometni davek je plačal edini pravi prodajalec BB s.p. dne 28.04.1998 v znesku 89.850,00 SIT. Dejansko je šlo samo za en promet, od katerega se plača prometni davek in ne za dva prometa, saj je tožnik pridobil stvar v svojo last samo enkrat in je tudi kupnino plačal samo enkrat. Tožnik torej ne razpolaga s strojem na podlagi pravnega posla z dne 20.10.1997, temveč na podlagi pravnega posla z dne 19.04.1998. Podrejeno tožnik ugovarja tudi višini odmerjenega davka. Kupnina v znesku 20.000 DEM v tolarski protivrednosti je namreč že vsebovala tudi prometni davek in ni šlo za neto ceno, temveč za bruto ceno skupaj s prometnim davkom. To pa iz razloga, ker sta si pogodbeni stranki v pogodbi z dne 20.10.1997 dogovorili, da prometni davek plača prodajalec. Zato bi bilo od zneska 20.000 DEM potrebno odšteti znesek prometnega davka, ker je bil le ta že vkalkuliran v ceni in zato je davek odmerjen previsoko. Potrebno je opozoriti še na potek dogodkov, ki so se odvijali med strankami pogodbe ter davčno upravo. Po priznanju AA dne 09.04.1998 da stroj ni njegov, se je tožeča stranka pozanimala pri DURS Izpostava B, kaj storiti. Tam je prejela odgovor, da osnovno sredstvo, ki je last samostojnega podjetnika ali pravne osebe in ga ima le-ta v amortizaciji, lahko proda samo lastnik, torej oseba, ki stroj vodi v knjigi osnovnih sredstev. V register osnovnih sredstev se namreč določeno sredstvo lahko vpiše le na podlagi listin, ki dokazujejo lastninsko pravico na teh sredstvih. Od lastnika je odvisno ali stroj želi prodati ali ne, prometni davek od take prodaje znaša 5 %. Na podlagi takega nasveta je tožnik ravnal tako, kot je opisano zgoraj. Z navedenim je povezano tudi vprašanje, kdo je plačal dohodnino od prodaje stroja in kot je znano tožniku, je dohodnino od izrednega dohodka od prodaje stroja plačal BB. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku vrne znesek 480.409,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po členu 270/1 ZOR od 10.12.1998 dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 4.člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS št.4/92, 71/93, 16/96) se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme. Za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, pa v skladu s 1.odst. 5. člena ZPD šteje vsaka prodaja proizvodov in opreme, če ni v tem zakonu drugače določeno. Osnova za davek od prometa proizvodov je prodajna cena proizvoda, ki ne vsebuje davka od prometa proizvodov (15.člen ZPD). V 13.členu ZPD je določeno, da je zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku (1. odstavek), ne glede na določbe prejšnjega odstavka pa je lahko zavezanec za davek od prometa določenega proizvoda pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki kupi proizvod, če je z zakonom tako določeno (2. odstavek). V skladu z navedenim je po določbi 7. odstavka 14. člena ZPD zavezanec za davek od prometa proizvodov tudi pravna oseba ali zasebnik, ki neposredno od fizične osebe kupi proizvod, razen za promet iz 9.člena tega zakona. Prometni davek se odtegne pri plačilu računa.

Upoštevaje citirano materialno pravno podlago, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke oziroma prvostopnega davčnega organa, da je s pogodbo z dne 20.10.1997 izvršeno prodajo stroja za valjanje žičnikov SIMA s pripadajočim orodjem tožniku, s prometno davčnega vidika šteti za promet proizvodov zavezan plačilu prometnega davka. Navedena odločitev ima podlago tudi v listinah in podatkih v upravnih spisih (plačilo kupnine prodajalcu AA, izročitev stroja tožniku, uveljavljano znižanje davčne osnove v napovedi tožnika za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997), zato sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, da kasnejše postopanje tožnika in ostalih udeležencev (sklenitev nove kupne pogodbe s BB z dne 19.04.1998, ki je bila overjena pri notarju 09.04.1998, torej preden je bila sklenjena, plačilo 5% prometnega davka po tej pogodbi, izjava tožnika z dne 09.04.1998, prepustitev plačane kupnine AA, ...) ne kaže na to, da bi naj bila prvotna pogodba razveljavljena (kupnina ni bila vrnjena, ni dokazil o tem, da je BB prepustil kupnino AA iz naslova danih posojil, najemna pogodba z dne 20.10.1997 vročena po 09.04.1998, sklenjena med tožnikom in AA, ki naj ne bi bil lastnik). Kot izhaja iz citiranih določb je za promet proizvodov v smislu ZPD namreč bistveno, da se proizvodi prodajo (torej plačajo) z namenom, da bodo uporabljeni za končno potrošnjo. To pa iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja iz okoliščin primera na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 20.10.1997. V skladu z navedenim so zato neutemeljeni tožbeni ugovori o napačni interpretaciji pravnega posla z dne 20.10.1997, ki naj bi bil s kasnejšo pogodbo sporazumno razveljavljen oziroma sploh ni bil izvršen, ker prodajalec ni bil dejanski lastnik stvari (stroja). Pravilno je bila ugotovljena tudi davčna osnova za davek od prometa od proizvodov (prodajna cena, ki ne vsebuje prometnega davka), saj v obravnavanem primeru ne gre za primer, ko zakon možnost prevalitve davka dopušča (53. člen, 1. odstavek 59. člena, 3. odstavek 66. člena ZPD) in so tožnikovi ugovori glede davčne osnove in višine odmerjenega davka, ker naj bi bil v kupnini prometni davek že vračunan, neutemeljeni Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabljeni materialni predpisi, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.