Jedro

Odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razlagati, tako da bi se ugotavljalo, kakšno odpoved je imel delodajalec v mislih (ali redno ali izredno), ampak je treba njeno zakonitost presojati glede na vsebino odpovedi. To pomeni, da odpoved, ki je označena za izredno, ne more biti zakonita kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, čeprav za to izpolnjuje vse pogoje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „ 1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela dne 10. 2. 2010 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna prijaviti tožečo stranko v obvezna zavarovanja od 13. 3. 2010 dalje do poziva nazaj na delo in za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 653,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 260,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel dne 10. 2. 2010, nezakonita (1./1. točka) in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (1./2. točka) ter ga je dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja od 13. 3. 2010 dalje do poziva na delo in za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1./3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povračilo pravdnih stroškov. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 2. 2009 navaja, da sodišče ni zavzelo stališča glede tožnikove navedbe, da je bilo delo spornega dne odrejeno nezakonito. Tožnik je namreč zatrjeval, da je šlo za začasno prerazporeditev delovnega časa, za delo v soboto, in da ni bilo pisnega obvestila o prerazporeditvi delovnega časa. Tega tožena stranka tudi ni izrecno prerekala. Ker je bilo delo odrejeno nezakonito, se v popolnoma drugačni luči pokaže želja tožnika, da svoje delo opravi v soboto, četudi ponoči, namesto popoldne. Pri tem tožnik ni nikogar oviral. Dovolilnico pa je izpolnjeval tako, kot je bila v podjetju stalna praksa. Glede pisnega opozorila z dne 13. 5. 2009 navaja, da bi moralo sodišče zavzeti stališče glede tega, ali se preoblačenje v delovno oziroma zaščitno obleko ter umivanje po potrebi šteje v delovni čas. Če delodajalec krši zakon in uveljavlja prakso, ki ni skladna z zakonom, delavec pa ravna v skladu z zakonom, zaradi tega ne stori nobene kršitve. Niti je ni storil tožnik, pa celo če bi jo, je odhod v garderobo 10 minut pred iztekom 8 ur in ob tem, da je bilo delo opravljeno, povsem zanemarljiva. Še zlasti, ker se tožniku očita zgolj enkratni predčasni odhod. V zvezi z domnevno odklonitvijo dela pa navaja, da je sodišče v celoti poklonilo vero toženi stranki in predlaganim pričam s strani tožene stranke. Tožnik resda ni dolgo delal na viličarju, vendar je v podjetju že 25 let in v proizvodni hali vidi, kaj viličaristi delajo. Nikoli ni videl nobenega viličarista, ki bi vozil sarže in obenem delal tudi na stroju Reper. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je opozorilo z dne 13. 2. 2009 nezakonito. Tožnik je na obravnavi dne 26. 5. 2010 povedal, da je prišel v soboto na delo zato, ker je imel manjko ur. To pomeni, da ni mogoče govoriti o nezakoniti odreditvi dela. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zavzelo stališča, ali preoblačenje spada v delovni čas. Sodišče je namreč upoštevalo, da ima tožena stranka organiziran delovni proces v izmenah ter da med izmenami ne more prihajati do prekinitev, ker se delovni proces ustavlja. Glede odklonitve dela je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnik odklonil delo nadrejenemu in kasneje še direktorju. Priče vključno s tehničnim direktorjem so opisale delo z viličarjem in delo na omenjenem stroju ter so pojasnile, da je možno in povsem logično, da se viličaristu odredi še kakšno dodatno delo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo obeh strank in po zaslišanju tožnika in zastopnika tožene stranke A.E. ter prič B.M. in M.M., je sodišče ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije, ni utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu “delavec v proizvodnji”, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 1995. Tožena stranka je tožniku dne 13. 2. 2009 in 13. 5. 2009 podala pisni opozorili pred odpovedjo. Tožena stranka je tožniku dne 25. 1. 2010 vročila obdolžitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z vabilom na razgovor, ki je bil opravljen dne 2. 2. 2010 in mu v nadaljevanju odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 2. 2. 2010 (priloga A1).

Tožnik v tem individualnem sporu uveljavila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 2. 2. 2010 in tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri presoji odpovedi z dne 2. 2. 2010 je izhajalo iz 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) ter v skladu s tem členom presojalo skupni namen pogodbenikov. Postavilo se je na stališče, da je izpodbijana odpoved z dne 2. 2. 2010 po svoji vsebini redna odpoved iz krivdnega razloga, kar izhaja iz naslova odpovedi, dejstva, da je v izreku odpovedi določen odpovedni rok in da je tožniku tudi dejansko prenehalo delovno razmerje po izteku le-tega, to je 12. 3. 2010, ter same vsebine odpovedi, saj se tožena stranka sklicuje na predhodna pisna opozorila. Presodilo je še, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi za delavca bolj ugodna kot izredna odpoved, in sicer zaradi predpisanega odpovednega roka, kar je skladno s 83. členom OZ, po katerem je treba v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej predpisani natisnjeni vsebini ali če je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke, nejasna določala razlagati v korist druge stranke, to je v obravnavanem primeru delavca. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka tožniku utemeljeno podala dve pisni opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sicer z dne 13. 2. 2009 ter z dne 13. 5. 2009 ter ugotavljalo, ali je tožnik storil očitano mu kršitev odklonitve dela, kar mu je tožena stranka očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje glede pravne narave odpovedi z dne 2. 2. 2010 ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po stališču pritožbenega sodišča sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010, ki jo je tožniku podala tožena stranka, ni mogoče presojati na podlagi 82. člena OZ, ki ureja razlago določil pogodbe in razlago spornih določil pogodbe in 83. člena OZ, ki ureja razlago spornih določil v posebnih primerih. V 14. členu OZ je sicer res določeno, da se določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle, torej tudi 3. odsek 1. odstavka II. poglavja OZ, ki ureja razlago pogodbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje navedena člena uporabilo za presojo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je pri tem potrebno upoštevati predvsem specifičnost ureditve delovnopravnega področja, še posebno na področju odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zaradi varstva šibkejše pogodbene stranke, to je delavca, v ZDR urejen s strogimi formalnimi in vsebinskimi zahtevami, ki jih mora delodajalec ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovati. Le v kolikor delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi poda skladno z določbami ZDR, je takšna odpoved zakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, tako redna kot izredna odpoved, je enostranski akt, v katerem je izražena volja delodajalca, zaradi česar po prepričanju pritožbenega sodišča, o skupnem namenu pogodbenikov ne moremo govoriti. Zgolj v primeru, kadar je akt predmet sporazumnega dogovarjanja med dvema pogodbenikoma (npr. v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja) bi bilo mogoče uporabiti določilo 82. člena OZ in sporna določila razlagati v smislu skupnega namena pogodbenih strank. Prav tako sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presojati z vidika, katera odpoved pogodbe o zaposlitvi je za delavca bolj ugodna. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je delodajalčev namen delavcu odpovedati pogodbo, medtem ko ima delavec praviloma interes, da ostane še naprej v delovnem razmerju, zaradi česar vloži tožbo in v postopku dokazuje, da je odpoved nezakonita. Ravno zato je bistvo strogosti določb, s katerimi je v ZDR urejen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, tako v formalnem kot v vsebinskem smislu v tem, da je delavcu, kot šibkejši stranki, v primeru nespoštovanja oziroma kršitev le-teh zagotovljeno sodno varstvo in možnost uveljavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno v konkretnem primeru vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presojati z vidika skupnega namena pogodbenih strank, kot je določen v OZ oziroma uporabiti 83. člen OZ, pri čemer sodišče prve stopnje svojo odločitev načela in favorem laboratoris obrazloži s tem, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bolj ugodna od izredne odpovedi zaradi predpisanega odpovednega roka. Navedena pravna razlaga po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljiva, kajti za delavca je najbolj ugodno, da v sodnem postopku dokaže nezakonitost podane redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično uspe z reintegracijskim in reparacijskih tožbenim zahtevkom. Ravno odpovedni rok je eden od elementov, ki loči redno odpoved iz krivdnega razloga in izredno odpoved, kajti 1. odstavek 110. člena ZDR med ostalim določa, da morajo biti podani razlogi iz zakona in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (v konkretnem primeru) oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Poudariti je potrebno, da sodišče lahko presoja le zakonitost konkretno podane odpovedi, pri čemer ZDR v 82. členu tudi izrecno določa, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Iz 86. člena ZDR izhaja, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izraženi v pisni obliki in da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova za primer brezposelnosti. V 3. odstavku 81. člena ZDR je določeno, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le iz razlogov, določenih z zakonom. Ti razlogi so taksativno našteti v 111. členu ZDR. Iz predložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010 izhaja, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 111. člena ZDR, kar izhaja tako iz uvoda odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi izrecno iz izreka odpovedi, kjer se tožniku očita kršitev delovne obveznosti odklonitve delovne naloge po 2. alinei 111. člena ZDR. Glede na to, da je tožena stranka v odpovedi z dne 2. 2. 2010 izrecno navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 111. člena ZDR, pri čemer je v navedeni alinei 111. člena ZDR določeno, da je kršitev podana, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, gre pri odpovedi z dne 2. 2. 2010 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje tudi iz obdolžitve in vabila na razgovor z dne 25. 1. 2010 (priloga B6) izrecno izhaja, da se tožniku očita storitev hujše kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja po 2. alinei 111. člena ZDR, kar tudi kaže, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevaju vseh okoliščin in intersov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 2. odstavku 110. člena ZDR pa je določeno, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30-dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se torej od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga razlikuje predvsem v krajših rokih, v katerih mora delodajalec delavcu podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in v odsotnosti odpovednega roka, saj gre pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivnega razloga pa s potekom odpovednega roka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni izpolnjen, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj na ta način že sam potrdi možnost nadaljevanja delovnega razmerja oziroma pokaže interes za nadaljevanje delovnega razmerja (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2007, opr. št. VIII 340/2007, opr. št. VIII Ips 252/2009). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010 storila prav to, določila je, da tožniku na podlagi te odpovedi preneha delovno razmerje z iztekom 30 – dnevnega odpovednega roka, ki začne teči z dnem vročitve te odpovedi (2. odstavek izreka odpovedi). Glede na to, da je bilo v postopku med strankama nesporno, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2010 prejel dne 10. 2. 2010, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo 12. 3. 2010, to je je po izteku 30 dni po vročitvi odpovedi, je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jo je podala tožena stranka, že iz tega razloga nezakonita, saj ni podan eden od bistvenih elementov za izredno odpoved. Tožena stranka je namreč z določitvijo odpovednega roka v izredni odpovedi dejansko pritrdila možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar pa je v nasprotju z institutom izredne odpovedi.

Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku moralo v celoti ugoditi, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka z določitvijo odpovednega roka kršila pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. V tem sporu tako niso odločilna dejstva, ki jih navaja pritožba in ki se nanašajo na presojo pisnih opozoril z dne 13. 2 .2009 in z dne 13. 5. 2009 in na očitano kršitev v izredni odpovedi.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od 13. 3. 2010 dalje do poziva nazaj na delo.

S takšno spremembo se je spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku, glede na to, da je v postopku v celoti uspel, v skladu z določbo 154. člena ZPP povrne potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu z določbo 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Tožnik v spis ni predložil nobenih podatkov o plači, zato je pritožbeno sodišče vrednost predmeta določilo ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 1995 (priloga B1), po katerem je delovno mesto tožnika, to je delavec v proizvodnji, razvrščeno v I. do IV. kvalifikacijski razred in ob upoštevanju zneskov mesečnih osnovnih plač v tarifni prilogi št. 3 h Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami). Glede na to, da je tožnikovo delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi uvrščeno vsaj v I. tarifni razred, je pritožbeno sodišče določilo vrednost predmeta ob upoštevanju mesečne plače za navedeni tarifni razred. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 159,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 147,60 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, nagrado za pritožbo za prvi pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 196,80 EU z pavšalnim zneskom za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 653,16 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške za pritožbo za drugi pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 196,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 260,16 EUR.