Jedro

Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR v 8 dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 5. 2016 in št. ... z dne 15. 3. 2016. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 3. 2016 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Prav tako ji je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca nevrokirurga izhaja, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti že v času, ki sega v obdobje, ki je pokrito s pravnomočno odločbo št. ... z dne 11. 7. 2013, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu. Prav tako sega v obdobje, ki je pokrito z odločbo št. ... z dne 14. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po mnenju sodnega izvedenca naj bi tožnica delazmožnost izgubila že s 26. 3. 2013. Po pravnomočnosti prej omenjenih odločb očitno ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tega tudi ni navedel sodni izvedenec. Pri svoji oceni je namreč izhajal iz stanja, kakšrno je bilo ugotovljeno že v letu 2013. Po mnenju tožene stranke tako ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj bi se s tem poseglo v kakšno od pravnomočnih odločitev za nazaj. Po zadnji pravnomočni odločbi pa sprememba v stanju invalidnosti ni ugotovljena. S tem pa torej ni podane podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sklicuje se na sodno prakso kot npr. Psp 388/2016 z dne 17. 11. 2016, iz katere izhaja, da pravnomočnost odločbe ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da je šlo v zadevi Psp 388/2016 za drugačno dejansko stanje, kot pa v predmetnem sporu. Res je, da je mogoče nove pravice priznati le v primeru nastanka sprememb oziroma poslabšanja v zdravstvenem stanju. V sporni zadevi pa je izvedenec jasno ugotovil, da so obstajali razlogi za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti že v času izdaje odločbe z dne 11. 7. 2013 oziroma z dne 14. 1. 2015. Tedaj naj bi bilo napačno ugotovljeno tožničino zdravstveno stanje. Iz podanega izvedenskega mnenja pa ne izhaja, da se tožničino zdravstveno stanje po izdaji prej navedenih odločb ni spremenilo. Ravno obratno, izvedenec je ob zaslišanju na glavni obravnavi jasno izpovedal, da se tožničino zdravstveno stanje vsako leto slabša. Že samo dejstvo, da gre za degenerativno bolezen, kaže na to, da je stanje iz leta v leto slabše. Tudi tožnica sama je zaslišana kot stranka v postopku pojasnila, da se je njeno stanje po letu 2013 še poslabšalo. Pravnomočnost, ki izhaja iz izdanih odločb, ki jih navaja tožena stranka, nikakor ne preprečuje ponovnega reševanja iste stvari med istima strankama. To izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča Psp 582/2015 z dne 10. 3. 2016. Glede na dejstvo, da je sodišče tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 23. 3. 2016 dalje, s tako odločitvijo ni v ničemer poseglo v pravnomočni odločbi. Ker tožnici zdravstveno stanje ne dopušča več opravljati dela je tako odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 5. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 3. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavarnjena tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in kot to izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu, je bila tožnica že večkrat obravnavana pred invalidsko komisijo. Z odločbo št. ... z dne 24. 4. 2013, katere prvi odstavek izreka je bil v reviziji spremenjen z odločbo št. ... z dne 11. 7. 2013, je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z fizičnimi razbremenitvami ter s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 4. 2013 dalje. Z odločbo št. ... z dne 16. 9. 2014, ki je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 24. 1. 2015 je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 2. 11. 2015. 8. Tožnica s tožbo uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa je en od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine (41. člen ZPIZ-2).

10. Glede na to, da je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja je bilo potrebno ugotoviti, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega so izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje nevrokirurgije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da ob upoštevanju medicinske stroke tako nevrokirurške, radiološke, ortopedske in fiziatrične, je tožnica delazmožnost izgubila od 26. 3. 2013 dalje. Vzrok pa je degenerativna bolezen hrbtenice (obrabnostne spremembe vratne in ledvene hrbtenice). Sodišče je sodnega izvedenca še dodatno zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer je izpovedal, da gre pri tožnici za degenerativno progresivno bolezen, kar pomeni, da se bolezen iz leta v leto slabša. Zlasti pa se je zdravstveno stanje poslabšalo v zadnjem obdobju. Iz izvidov izhaja zelo slabo stanje in tudi operater nevrokirurg je menil, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo. Ugotovitve sodnega izvedenca ob osebnem pregledu pa so skladne s temi izvidi. Po njegovem mnenju tožnica niti sedaj niti v letu 2013 oziroma 2015 ni bila zmožna za kakršnokoli pridobitno delo.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje, ki je bilo podano na podlagi proučitve obsežne medicinske dokumentacije v spisu in tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice. Pri tožnici so v ospredju težave s hrbtenico, zaradi katerih je bila tudi že leta 2001 operirana. Ponovna operacija je bila opravljena v mesecu maju 2012. Zadnji klinični pregled tožnice 12. 5. 2015 kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.

12. Glede pritožbenih navedb, da je sodni izvedenec izgubo delazmožnosti postavil že v čas, ki je pokrit s pravnomočno odločbo tožene stranke (s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja) pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da se zdravstveno stanje ves čas poslabšuje, gre namreč za degenerativne spremembe, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri tožnici ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. V tem primeru torej ne gre za dejansko stanje, kot je bilo podlaga za odločitev v zadevi Psp 388/2016, na katero se sklicuje tožena stranka.

13. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi ni v ničemer poseglo v dokončno oziroma pravnomočno odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz predhodnih odločb. Novo pravico (pravico do invalidske pokojnine) je tožnici priznalo s 23. 3. 2016. Ta datum pa nikakor ne posega v čas, ki je pokrit s prejšnjimi odločbami tožene stranke. Morebitna predhodna napačna odločitev tožene stranke (ki je postala dokončna in pravnomočna), pa nikakor ne pomeni, da tožnica zaradi navedenega kasneje ne bi mogla pridobiti novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Dejansko stanje se namreč ves čas spreminja (pri tožnici se je nedvomno še dodatno poslabšalo), te spremembe pa predstavljajo dejansko podlago za odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)3 priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tarifna št. 15/4 OT) ter 2 % od skupne vrednosti storitve, vse povečano za 22 % DDV. Upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 214,18 EUR v roku 8 dni, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.