Jedro

Tožnica je v tožbi pojasnila, da je v skladu s 312. členom ZPP pripravljena sprejeti drugo dajatev (denarno plačilo) kot fakultativno izpolnitev prvotne dajatve (izročitev pohištva). Že iz tožbenih navedb tako izhaja, da gre pri delu tožbenega predloga, ki ga je sodišče prve stopnje napačno štelo za podredni tožbeni zahtevek, za ponudbo nadomestne izpolnitve v skladu s 312. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v 1. točki izreka tako, da se znesek 282,98 EUR zviša za 226,62 EUR (na 509,60 EUR) in da zakonske zamudne obresti tečejo od 17. 3. 2014, - razveljavi v 4. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 550,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti, in v 3. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe plačati znesek 282,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (1. točka izreka) in da je toženec dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe vrniti tožnici garderobno omaro ..., vključno s tremi belimi policami, in regal ... (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici del stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno le v njenem zavrnilnem in stroškovnem delu, se pritožuje tožnica. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sodbe po pravilih postopka v sporu majhne vrednosti, ker ji je s tem odvzelo pravico do pritožbe po pravilih rednega postopka, v katerem velja daljši pritožbeni rok, pritožbeni razlogi pa niso omejeni. Zaradi krajšega pritožbenega roka je imela manj časa za pripravo pritožbe, zaradi česar ji je bila otežena ureditev prošnje za brezplačno pravno pomoč. Sodišče prve stopnje je šele na naroku z dne 5. 4. 2016 seznanilo pravdni stranki, da bo spor obravnavalo po pravilih v sporu majhne vrednosti, nato pa je upoštevalo vse navedbe kot pravočasne. Ker je spor dejansko obravnavalo po pravilih rednega postopka, se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo pravne podlage, po kateri je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne drži, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, saj je nesporno, da je toženec imel omaro in regal pri sebi, kar pomeni, da je to pohištvo tudi uporabljal. Trditveno podlago bi morala dopolniti le v primeru nasprotovanja toženca, da je do prikrajšanja prišlo. Toženec ni ugovarjal vtoževanemu znesku uporabnine, zaradi česar o višini uporabnine ni bilo treba izvajati dokazov. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo. V zvezi z vrnitvenim zahtevkom ni postavila podrednega zahtevka, temveč zahtevek v skladu s 312. členom ZPP, o katerem pa sodišče prve stopnje napačno ni odločilo oziroma ga je napačno in neobrazloženo zavrnilo. O verzijskem zahtevku ni odločilo na podlagi določenega mesečnega zneska preživnine, kot je predlagala tožnica. Predlaganega dokaza z vpogledom v celotni postopek opr. št. IV P 81/2014, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, s katerim je tožnica dokazovala utemeljenost verzijskega zahtevka po višini, ni izvedlo. Okoliščina, da je bila v tem postopku tožencu naložena preživnina v znesku 145,00 EUR od aprila 2014 dalje, kaže na napačnost odločitve sodišča prve stopnje, po kateri mora toženec za obdobje od decembra 2013 do marca 2014 povrniti tožnici stroške preživljanja mladoletnega skupnega otroka v skupni višini 282,98 EUR, kar mesečno znese le 70,45 EUR. Potrebe otroka in zmožnosti pravdnih strank so napačno ocenjene. Ne drži, da novorojenčki ne potrebujejo igrač. Tožnica je dokazala, da je otroka hranila le s kupljenim mlekom in posebnimi prehranskimi dopolnili. Pri kolektivnih stroških ni upoštevano, da so vanje zajeti tudi stroški upravnika. Sodišče prve stopnje je napačno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. V postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. IV P 81/2014, je sodišče odločilo, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju mladoletnega skupnega otroka v višjem deležu (70%) in posledično v višjem znesku kot tožnica, vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega dokaza. Pri porazdelitvi preživninskega bremena ni upoštevalo, da je toženec prejel poleg plače tudi regres, da za razliko od tožnice ni imel stroškov najemnine ter da je imel vseskozi višje dohodke od brezposelne tožnice, ki izključno sama skrbi za mladoletnega skupnega otroka, kar ima zaradi njegovega bolezenskega stanja še poseben pomen. Poleg tega ima tudi tožnica še enega otroka, za katerega je dolžna skrbeti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati otroškega dodatka, tako pa je v celoti upoštevalo celo otroški dodatek za mesec november 2013, čeprav tožnica za ta mesec ni prejela preživnine, in otroški dodatek za mesec marec 2014, čeprav je upoštevalo le stroške preživljanja za pol meseca. Odločitev o verzijskem zahtevku ni ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve mora izhajati, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Obvezna sestavina so tudi razlogi, zakaj ni ugodilo zahtevku. Sodišče mora obrazložiti, zakaj ni upoštevalo njenih navedb, dokazov, predlogov in drugih zahtevkov. Do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska je tožnica upravičena od vložitve tožbe dalje. V zvezi s stroškovno odločitvijo navaja, da je upravičena tudi do priglašenih stroškov prihodov na narok in do nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 139,20 EUR. Nagrada po tar. št. 6002 ZOdvT ji pripada za vsako zadevo. Ker je bila oproščena plačila taks, bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naložiti takse v plačilo tožencu.

3. V odgovoru na tožničino pritožbo toženec predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da vrnitveni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici ni izročil drugega pohištva v zameno za sporno pohištvo in da je sporno pohištvo še vedno tožničina last. Sodišče prve stopnje je sledilo krivi izpovedbi tožnice, zaradi katere jo je kazensko ovadil. Njegovi izpovedbi neutemeljeno ni sledilo, češ da je vsebinsko neskladna in nelogična glede bistvenih okoliščin, konkretno datuma izročitve drugega pohištva, vendar ni upoštevalo časovne oddaljenosti dogodka. Prav tako nista utemeljena argument, da je neživljenjsko, da bi pravdni stranki opremljali dve stanovanji, in očitek, da ni predložil fotografij drugega pohištva. Fotografijo je našel, ko je bil že prekludiran, zato je sodišče prve stopnje ni sprejelo. V zvezi s stroškovno odločitvijo navaja, da zaradi pritožbe zoper procesni sklep tožnica ni upravičena do nagrade po tar. št. 3210 ZOdvT, temveč le do ene nagrade po tar. št. 3220 ZOdvT. Na priznano kilometrino ni dopustno obračunati DDV.

5. V odgovoru na toženčevo pritožbo tožnica predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

7. V obravnavanem primeru gre nedvomno za spor majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti se odloča po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). Drži, da je sodišče prve stopnje šele na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 4. 2016 seznanilo pravdni stranki, da gre za postopek v sporu majhne vrednosti, in da je opustitev pravočasnega opozorila o omejitvah, ki v njem veljajo, zaradi zagotovitve pravice do izjave saniralo tako, da je v sodbi kot pravočasne upoštevalo tudi vloge pravdnih strank, ki bi sicer veljale za prepozne. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa ne daje pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje po pravilih rednega postopka. V pravnem pouku sodbe sta bili pravdni stranki poučeni o pritožbenem roku 8 dni in omejenih pritožbenih razlogih. Pravdni stranki sta bili torej seznanjeni s pravico do pritožbe, kot jo ZPP določa v postopku v sporu majhne vrednosti.(1) Ker za krajši pritožbeni rok in omejitev pritožbenih razlogov v obravnavanem primeru obstaja zakonska podlaga, krajši pritožbeni rok in preizkus izpodbijane sodbe le z vidika dopustnih pritožbenih razlogov v postopku v sporu majhne vrednosti ne predstavljata nedopustnega posega v tožničino pravico do pravnega sredstva.

8. Pri obravnavi pritožb pravdnih strank je zato pritožbeno sodišče upoštevalo, da je mogoče sodbo, s katero je bil končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Posebej o pritožbi tožnice: Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine

9. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pravna podlaga, po kateri je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, je razvidna iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Za zavrnitev tožbenega zahtevka je navedlo dva razloga: nezadostno trditveno podlago glede obogatitve toženca in nedokazanost tožbenega zahtevka po višini. Tudi če bi držalo, da je tožnica ponudila zadostne trditve glede obogatitve toženca, je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine pravilna zaradi nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini. Gre za zaključek, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, zato njegove pravilnosti ne more preizkušati.

10. Navedbe tožnice, da ji višine vtoževane terjatve ni bilo treba dokazovati, ker ni bila sporna, in da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo, predstavljajo uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

Glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka iz naslova povračila stroškov, ki so nastali s preživljanjem skupnega otroka pravdnih strank:

11. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - v obdobju štirih mesecev po rojstvu hčerke pravdnih strank jo je tožnica v celoti sama preživljala, toženec ni prispeval k njenemu preživljanju, - v mesecu novembru 2013 tožnica ni imela posebnih stroškov s preživljanjem hčerke pravdnih strank, saj se je rodila šele 27. 11. 2013, tožnica pa je bila v porodnišnici, - v obdobju od decembra 2013 do marca 2014 so znašali stroški preživljanja hčerke pravdnih strank skupno 260 EUR mesečno, pri čemer ti stroški vključujejo stroške prehrane, otroških čajev in kapljic (60 EUR), stroške plenic, krem in šamponov (60 EUR), stroške zdravil in prehranskih dopolnil (15 EUR) stroške čistil in pranja (15 EUR), stroške oblačil (50 EUR) in stanovanjske stroške (60 EUR), - tožnica v relevantnem obdobju ni bila zaposlena, od rojstva hčerke pravdnih strank je prejemala starševsko nadomestilo v višini 360 EUR, otroški dodatek, ki je od 1. 11. 2013 do 31. 1. 2014 znašal 108,04 EUR, od 1. 2. 2014 do 31. 3. 2014 pa 125,73 EUR ter preživnino za starejšo hčerko v višini 150 EUR; za stanovanje je plačevala subvencionirano najemnino v višini 50,00 EUR, - toženec je bil v relevantnem obdobju zaposlen, pri čemer so se njegovi mesečni prejemki gibali mesečno od 600 do 800 EUR, drugega premoženja ni imel, imel pa je preživninsko obveznost do še enega otroka v višini 100 EUR.

12. Zgoraj navedene dejanske ugotovitve so ustrezno obrazložene, zato se v zvezi z njimi tožnica neutemeljeno sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodbe v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje ugotovljeni višini stroškov preživljanja hčerke pravdnih strank in ugotovljeni višini dohodkov toženca v vtoževanem obdobju (kot prenizkima).

13. V zvezi s sklicevanjem tožnice na postopek, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. IV P 81/2014, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v tistem postopku sodišče (med drugim) obravnavalo zahtevek za določitev preživnine za mladoletno hčerko pravdnih strank (105.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR),(2) v tem postopku pa je predmet obravnave verzijski zahtevek za povrnitev stroškov preživljanja za obdobje pred vložitvijo tožbe za določitev preživnine (133. člen ZZZDR). Ker gre po pojasnjenem za dva različna spora, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost višine verzijskega zahtevka izključno ob upoštevanju s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 81/2014 določenega zneska preživnine. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je v dokaznem postopku samo ugotavljalo pravno relevantna dejstva in pri tem sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 81/2014 upoštevalo le kot enega od listinskih dokazov.

14. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 81/2014, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda (pa tudi, kaj s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka).(3) Predlaganih dokazov, ki jih pravdna stranka ustrezno ne konkretizira, sodišče ni dolžno izvesti. Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do dokaza zato niso utemeljeni.

15. Sodišče prve stopnje je preživninsko breme razdelilo med pravdni stranki ob upoštevanju njunih preživninskih zmožnosti in tudi dejstva, da je v relevantnem obdobju za mladoletno hčerko pravdnih strank skrbela izključno tožnica. Razdelitev preživninskega bremena, po katerem je toženec dolžan kriti 56% izdatkov za preživljanje (tožnica pa posledično 44% izdatkov za preživljanje), je ustrezno obrazložena in materialnopravno pravilna. Okoliščine, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica (da ima stroške s plačevanjem najemnine, da mora poleg skupnega otroka pravdnih strank preživljati še eno hčerko), ne narekujejo drugačne razdelitve preživninskega bremena. Nenazadnje ne drži, da bi ga v pravdi za določitev preživnine sodišče porazdelilo drugače. Ravno nasprotno, preživninsko breme je med pravdni stranki porazdelilo enako (v praktično enakem deležu) kot sodišče prve stopnje.

16. Tožnica utemeljeno nasprotuje pristopu sodišča prve stopnje, ki je od ugotovljenih skupnih izdatkov za preživljanje mladoletne hčerke pravdnih strank (260,00 EUR mesečno) odštelo otroški dodatek, nato pa preostale izdatke za njeno preživljanje porazdelilo med pravdni stranki. V okoliščinah konkretnega primera je takšen pristop napačen, saj je prejeti otroški dodatek sodišče prve stopnje že upoštevalo kot del tožničinih materialnih zmožnosti za kritje potreb hčerke pravdnih strank (kot dejanski prejemek, ki ga zavezanec lahko po dejanski naravi namenja za zagotavljanje otrokovih potreb). Navedeno je razvidno iz 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Da otroški dodatek ne bi bil upoštevan dvakrat, je pritožbeno sodišče upoštevalo celotne izdatke za preživljanje hčerke pravdnih strank in slednje porazdelilo med pravdni stranki ob upoštevanju razporeditve preživninskega bremena, kakršnega je materialnopravno pravilno določilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju, da so v obdobju od 27. 11. 2013 do 18. 3. 2014 stroški preživljanja skupnega otroka pravdnih strank znašali skupno 910,00 EUR,(4) je toženec dolžan plačati tožnici znesek 509,60 EUR.(5)

17. Tožnica utemeljeno nasprotuje odločitvi, po kateri je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz naslova izdatkov zaradi preživljanja hčerke pravdnih strank šele od poteka roka 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Ob upoštevanju drugega odstavka 299. člena OZ zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od vložitve tožbe (17. 3. 2014). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti tako, da zakonske zamudne obresti od zgoraj navedenega zneska tečejo od 17. 3. 2014. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti vtoževanega pohištva

18. Tožničino zahtevo za plačilo vrednosti vtoževanega pohištva je sodišče prve stopnje obravnavalo kot podredni tožbeni zahtevek (za primarni tožbeni zahtevek je štelo vrnitveni tožbeni zahtevek), nato pa ga zavrnilo z utemeljitvijo, da je ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku (primerjaj 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica utemeljeno opozarja, da njena zahteva za plačilo vrednosti vtoževanega pohištva ni bila formulirana kot podredni tožbeni zahtevek.(6) V tožbi pa je tudi pojasnila, da je v skladu s 312. členom ZPP pripravljena sprejeti drugo dajatev (denarno plačilo) kot fakultativno izpolnitev prvotne dajatve (izročitev pohištva). Že iz tožbenih navedb tako izhaja, da gre pri delu tožbenega predloga, ki ga je sodišče prve stopnje napačno štelo za podredni tožbeni zahtevek, za ponudbo nadomestne izpolnitve v skladu s 312. členom ZPP. Ker jo je zaradi napačne presoje, da gre za podredni zahtevek, zavrnilo, ne da bi jo obravnavalo, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev iz 4. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka iz drugega dela 2. točke tožbenega predloga („sicer je dolžan plačati tožnici znesek 550,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti“) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Posebej o pritožbi toženca:

19. Odločitev, da je toženec dolžan tožnici vrniti v 1. točki obrazložitve predmetne odločbe navedeno pohištvo, temelji na dejanskih ugotovitvah, da se vtoževano pohištvo nahaja pri tožencu, ki ni dokazal, da je s tožnico sklenil dogovor, da z nabavo in izročitvijo drugega pohištva tožnici postane izključni lastnik vtoževanega pohištva (dokazal ni niti tega, da je kupil drugo pohištvo in ga izročil tožnici), ter da je lastnica vtoževanega pohištva (še vedno) tožnica.(7) Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Zato ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi ga toženec izpodbija in se zavzema za drugačno dokazno oceno njegove izpovedbe in izpovedbe tožnice. Posledično ni upoštevalo niti dokazov, ki jih toženec prilaga pritožbi v podkrepitev zgoraj navedenih pritožbenih navedb (ovadba zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe, fotografija). Pritožbeno sodišče še dodaja, da v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zaradi prekluzije ne dopusti predložitve fotografije, toženec konkretizirano ne uveljavlja kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

20. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici vrniti vtoževano pohištvo, je zato pravilna.

Odločitev pritožbenega sodišča:

21. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v 1. točki izreka tako, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te odločbe, in razveljavilo v 4. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 550,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti, in v 3. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Stroškovno odločitev, ki sta jo sicer napadali obe pravdni stranki, je pritožbeno sodišče razveljavilo že zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tožbeni predlog za plačilo zneska 550,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti, ob upoštevanju tožničinih navedb, da predstavlja nadomestno upravičenje po 312. členu ZPP. Pred obravnavanjem ponudbe nadomestne izpolnitve bo moralo tožnico pozvati, naj tožbeni predlog pravilno oblikuje tako, da bo formulacija tožbenega predloga ustrezala procesni facultas alternativa iz 312. člena ZPP.(8) Pri odločanju o stroških postopka bo moralo upoštevati, da nagrado za pritožbo zoper procesni sklep ureja tar. št. 3220 ZOdvT, da je stranka upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka in da je tudi stranka (in ne le njen pooblaščenec) upravičena do povračila potnih stroškov, ki jih je imela s prihodom na narok. Upoštevati bo moralo tudi, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka (prvi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1). Takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, je dolžan (v odstotku uspeha) povrniti njen nasprotnik (drugi odstavek 15. člena ZST-1), kar mu sodišče naloži po uradni dolžnosti (tretji odstavek 15. člena ZST-1).

Op. št. (1): V obravnavanem primeru torej ne gre za situacijo, ko je treba zaradi napačnega pravnega pouka, s katerim je bila pravdna stranka zavedena, pravdni stranki priznati več pravic, kot jih predvideva ZPP.

Op. št. (2): V tistem postopku je šlo torej za spor o preživljanju mladoletnega otroka.

Op. št. (3): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 279/2009 z dne 9. 9. 2010 in II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012. Op. št. (4): 260 EUR (december 2013) + 260 EUR (januar 2014) + 260 EUR (februar 2014) + 130 EUR (za mesec marec 2014 so upoštevani polovični stroški).

Op. št. (5): S takšno odločitvijo je pritožbeno sodišče ostalo v mejah verzijskega tožbenega zahtevka glede na to, da je po delnem umiku tožbe tožnica zahtevala plačilo 580,00 EUR.

Op. št. (6): Zahtevek iz 2. točke tožbenega predloga, da je toženec dolžan vrniti tožnici garderobno omaro ..., vključno s tremi belimi policami, in regal ... v paricijskemu roku 15 dni, sicer je dolžan plačati tožnici znesek 550,00 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti, ni formuliran kot primarni in podredni zahtevek.

Op. št. (7): Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je vtoževane predmete kupila tožnica in so se sprva nahajali v njenem stanovanju.

Op. št. (8): Stališča, ki so oblikovana v sodni praksi, ko je zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312. členu ZPP, so razvidna iz odločb VS RS II Ips 790/2007 z dne 18. 11. 2010, in II Ips 682/2003 z dne 23. 12. 2004. Stališča pravne teorije so razvidna iz: Ude idr., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 172, in 3. knjiga, str. 54.