Jedro

Prekrškovni organ ob predložitvi zahteve za sodno varstvo v pristojno reševanje sodišču prve stopnje podal obsežnejša pojasnila glede dejanskih in materialnopravnih vprašanj konkretnega prekrška, ki pa storilcu glede na razpoložljive podatke ni bil vročen pred izdajo izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da so utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ker je bila z opisanim postopanjem sodišča storilcu kršena pravica do izjave v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog cestninskega nadzora ... z dne 12. 6. 2020 in obdržalo izpodbijani plačilni nalog v veljavi ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter zaradi odločitve o sankcijah in stroških postopka (1. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijanega plačilnega naloga in ustavitev postopka o prekršku zoper njega.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil storilcu izdan plačilni nalog, s katerim prekrškovni organ storilcu očita, da je kot fizična oseba storil prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn. Ta določa, da se z globo 800,00 EUR za prekršek kaznuje posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda.

5. Iz kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov, ki je naveden v samem plačilnem nalogu, izhaja, da je storilec z vozilom reg. oznak ..., katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, dne 6. 4. 2020 ob 7.26 uri, na cestninski cesti A1 prevozil točko cestninjenja z OBU napravo registrirano na vozilo, ki ga je storilec vozil, z neustreznim cestninskim razredom glede na število osi, in sicer je imel prijavljen prvi cestninski razred, to je motorna vozila z dvema ali tremi osmi, katerih največja dovoljena masa presega 3.500,00 kg, namesto drugi cestninski razred, v katerega spadajo motorna vozila z več kakor tremi osmi, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, saj je imelo vozilo več kakor tri osi, s tem pa je kršil določila 10. alineje prvega odstavka 42. člena ZCestn. Priloga tega plačilnega naloga naj bi bilo dokazno gradivo tj. izpis cestninskih in cestninsko nadzornih portalov. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je prekrškovni organ podatke o vozniku vozila pridobil z opravo poizvedb pri lastniku vozila, s katerim je bil storjen prekršek, storilca pa pred izdajo plačilnega naloga ni pozval, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (kar pri izdaji plačilnega naloga ni potrebno).

6. Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo ugovarjal le zastaranje postopka o prekršku in z opisovanjem okoliščin, ki so privedle do napake pri cestninjenju izpodbijal odločitev o izrečeni sankciji ter predlagal izrek opomina glede na nizko stopnjo odgovornosti za storjeno kršitev, sodišče prve stopnje ni dopolnjevalo dokaznega postopka, temveč je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez storilčevega zaslišanja. Prav tako je ocenilo, da izpodbijani plačilni nalog ni obremenjen s kršitvami, na katere v skladu s 62.a členom ZP-1 sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je v okviru presoje pritožbenih očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka, ki jih storilec utemeljuje z navedbami, da mu med vodenjem postopka oziroma pred izdajo plačilnega naloga in izrekom sankcije ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter da kasneje vloženo zahtevo za sodno varstvo ne gre šteti za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška zaznanega z elektronskimi napravami pred izdajo plačilnega naloga, ugotovilo, da je taka presoja sodišča prve stopnje zmotna.

7. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je prekrškovni organ ob predložitvi zahteve za sodno varstvo v pristojno reševanje sodišču prve stopnje podal obsežnejša pojasnila glede dejanskih in materialnopravnih vprašanj konkretnega prekrška, ki pa storilcu glede na razpoložljive podatke ni bil vročen pred izdajo izpodbijane sodbe, kot sodišču nalaga peti odstavek 65. člena ZP-1. Slednji določa, da če sodišče iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, obvesti o tem storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu opis posreduje ter ga seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise, ter ga pouči po četrtem odstavku 114. člena ZP-1. Nadalje pa deveti odstavek 65. člena ZP-1 sodišču nalaga, da v primeru, ko ugotovi, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku, najprej odpravi kršitev tako, da storilcu omogoči, da poda izjavo in nato odloči o zahtevi glede na stanje stvari. Sodišče prve stopnje pa v predmetnem postopku tudi ni preverilo, ali je bila storilcu skupaj s plačilnim nalogom tudi dejansko vročena vsa dokumentacija oziroma dokazno gradivo, kot to navaja prekrškovni organ v predložitvenem poročilu, saj po preverbi pritožbenega sodišča teža dokumentacije, ki vsebuje tudi dokazno gradivo, presega težo pošiljke, ki je bila poslana storilcu, kot izhaja iz poizvednice o opravljeni vročitvi.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da so utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ker je bila z opisanim postopanjem sodišča storilcu kršena pravica do izjave v postopku. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bila storilcu dejansko poslana vsa dokumentacija tj. ali je plačilnemu nalogu priloženo dokazno gradivo, mu vročiti tudi dopis prekrškovnega organa z dne 12. 8. 2020, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo predložena sodišču prve stopnje v reševanje, mu omogočiti, da se v določenem roku izjavi o navedbah v tem dopisu ter ga po potrebi tudi zaslišati, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo.