Jedro

Zaradi umika izvršilnega predloga, umik pa je nepreklicen, in posledične ustavitve izvršilnega postopka prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje ni imelo več podlage za meritorno odločanje o utemeljenosti kasneje vloženega ugovora dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 712/2014 z dne 3. 11. 2014 (1. točka izreka). Ugovor zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 712/2014 z dne 3. 11. 2014 je zavrglo (2. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek dolžnika za povrnitev ugovornih stroškov z dne 13. 11. 2014 (3. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge, v okviru bistvene kršitve procesnih določb konkretno kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izpostavlja, da sta stranki, še preden je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi, sklenili poravnavo, na kar je dolžnik prvostopno sodišče izrecno opozoril v ugovoru. Z njeno sklenitvijo, in ne šele z njeno izvršitvijo, sta stranki postali prosti vseh obveznosti druga nasproti druge, razen tistih, ki izhajajo iz poravnave. Ko je dolžnik znotraj med strankama dogovorjenega 8-dnevnega roka dne 7. 11. 2014 izpolnil svojo obveznost iz 2. člena poravnave, je prenehala terjatev upnika iz poravnave, ne pa terjatev, ki je bila predmet izvršilnega postopka. Glede slednje je dolžnik prvostopno sodišče opozoril, da upnik nima niti materialnopravne pravice niti pravnega interesa za izvršbo. Prvostopno sodišče naj bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je upnikovo terjatev po izvršilnem predlogu izenačilo z njegovo terjatvijo po poravnavi. Posledično naj bi prvostopno sodišče dolžniku neutemeljeno odreklo pravni interes za vložitev ugovora, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Prvostopno sodišče je dolžnika šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa seznanilo s tem, da je upnik podal predlog za ustavitev izvršilnega postopka, ki ga do izdaje izpodbijanega sklepa sploh ni vročilo dolžniku. Da bi zavaroval svoj pravni položaj in pravni interes je dolžnik moral vložiti ugovor, saj se z dejstvom, ali je sodišče do izteka roka za ugovor prejelo umik upnika, vse do vložitve ugovora ni mogel seznaniti. Prvostopno sodišče je tako dolžnika z opustitvijo vročitve (upnikovega umika) pustilo v prepričanju, da upnik ni ravnal v skladu s poravnavo, v posledici česar je imel dolžnik pravni interes za ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nepravilno zavrglo. Po prepričanju dolžnika bi lahko upnik s pravočasnim umikom predloga za izvršbo preprečil nastanek ugovornih stroškov, prvostopno sodišče pa je tudi prezrlo dejstvo, da je bila izvršba vložena preuranjeno. Poleg tega ni upoštevalo dolžnikovih (ugovornih) opozoril na pravilno uporabo materialnega prava, da je upnik z izvršbo neupravičeno uveljavljal plačilo razlike med prisojenim (bruto) zneskom odškodnin in dejansko nakazanim (neto) zneskom, saj je bil dolžnik po veljavni sodni praksi dolžan upniku izplačati le slednjega. Pritožnik se primarno smiselno zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na ustavitev izvršbe in zavrženje ugovora, ter predlaga zavrnitev predloga za izvršbo z ustrezno stroškovno posledico za upnika in povrnitev ugovornih stroškov dolžniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnik predlaga zavrženje oz. podredno zavrnitev pritožbe dolžnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je upnik po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova z dne 3. 11. 2014, ki sta ga obe stranki prejeli 6. 11. 2014, z vlogo z dne 11. 11. 2014, torej še v ugovornem roku, smiselno umaknil predlog za izvršbo oz. predlagal ustavitev izvršilnega postopka, pri čemer je pojasnil, da je dolžnik po izdaji sklepa o izvršbi v celoti poravnal terjatev, ki je predmet izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZIZ izvršilni postopek z izpodbijanim (deklaratornim) sklepom z dne 17. 11. 2014 (1. točka izreka) ustavilo in posledično (v 2. točki izreka) zavrglo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je le-ta vložil dne 13. 11. 2014, torej po podanem upnikovem umiku predloga za izvršbo.

7. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZIZ lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo, v primeru umika sodišče postopek ustavi. V sodni praksi je sicer res že uveljavljeno stališče, da 43. člen ZIZ ne rešuje vseh situacij, v katerih upnik umakne predlog za izvršbo(1), vendar se to stališče nanaša na postopek po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V tem postopku sklep o izvršbi poleg dovolilnega dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo izterjevane terjatve, vsebuje tudi t. i. kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v osmih (oziroma v treh) dneh poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (tretji odstavek 44. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi sodišče v takšnem primeru torej ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Zato je treba v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v primeru upnikove izjave o umiku predloga izhajati ne le iz 43. člena ZIZ, temveč je treba (skladno s 15. členom ZIZ) smiselno upoštevati tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga. Obravnavana zadeva pa je v bistvenem drugačna, saj je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, v takih primerih sklep o izvršbi kondemnatornega dela ne vsebuje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo le iz določbe 43. člena ZIZ in na podlagi upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo postopek ustavilo. Zaradi umika izvršilnega predloga, umik pa je nepreklicen, in posledične ustavitve izvršilnega postopka prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje ni imelo več podlage za meritorno odločanje o utemeljenosti kasneje vloženega ugovora dolžnika(2).

8. Umik izvršilnega predloga pomeni konec postopka in procesnopravnega razmerja, ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku, in je sklep sodišča prve stopnje deklaratorne narave. Sodišče po tem, ko je upnik umaknil predlog za izvršbo, ni bilo več upravičeno obravnavati utemeljenosti ugovora dolžnika(3), zato ga je po presoji sodišča druge stopnje v 2. točki izpodbijanega sklepa povsem utemeljeno zavrglo. V skladu z ustavnosodno prakso(4) je namreč dolžno sodišče o vloženih (rednih in izrednih) pravnih sredstvih dolžnika kljub ustavitvi izvršbe zaradi upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru je dolžniku odvzeta možnost, da se seznani z razlogi za stališče sodišča, da v takšnem primeru o pravnih sredstvih ne more več odločati, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo, kar bi pomenilo kršitev ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 25. člen Ustave. Navedeno pa po presoji sodišča druge stopnje ne narekuje meritorne odločitve o vloženem pravnem sredstvu, temveč zadostuje tudi odločitev procesne narave, v obravnavani zadevi glede na vse zgoraj obrazloženo zavrženje dolžnikovega ugovora, o katerem sodišče prve stopnje glede na umik predloga za izvršbo in posledično pomanjkanje pravnega interesa dolžnika ni moglo več vsebinsko odločati. Upoštevaje vse obrazloženo sodišče prve stopnje dolžniku v 3. točki izreka tudi utemeljeno ni priznalo povrnitve ugovornih stroškov (čeprav je taka odločitev smiselno zajeta že v samem zavrženju ugovora, v katerem so bili ti stroški priglašeni).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi z dolžnikovo izpolnitvijo obveznosti dne 7. 11. 2014 (torej po izdaji sklepa o izvršbi z dne 3. 11. 2014, vročenega strankam dne 6. 11. 2014) prenehala terjatev upnika iz z dolžnikom sklenjene poravnave in ne terjatev, ki je bila predmet izvršilnega postopka, sodišče druge stopnje pripominja, da izpostavljena okoliščina v obravnavani zadevi niti ni odločilna. Upnik je s prejemom navedenega zneska od dolžnika po izdaji sklepa o izvršbi očitno štel, da je njegova terjatev, uveljavljana v izvršilnem postopku, poravnana, zaradi česar nima več pravnega interesa za izvršbo, kar je izrazil s podanim predlogom na ustavitev izvršilnega postopka (oz. umikom predloga za izvršbo). S tem se glede na pritožbena izvajanja očitno strinja tudi dolžnik, ko izpostavlja, da upnik po tem, ko je dolžnik dne 7. 11. 2014 izpolnil svojo obveznost (iz poravnave), „nima materialnopravne pravice niti pravnega interesa za izvršbo“.

10. Glede pritožbene graje, da je prvostopno sodišče šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (torej smiselno prepozno) dolžnika seznanilo s tem, da je upnik podal predlog za ustavitev izvršilnega postopka, ki ga sodišče do izdaje navedenega sklepa sploh ni vročilo dolžniku, sodišče druge stopnje pripominja, da v določbah ZIZ ni zakonske podlage za stališče, da bi moralo sodišče takoj po prejemu umika predloga za izvršbo in še pred izdajo deklaratornega sklepa o ustavitvi postopka nasprotno stranko z umikom seznaniti. Šteje se namreč, da je umik predloga za izvršbo in posledična ustavitev izvršilnega postopka vsaj v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršilnega naslova(5), dolžniku (vedno) v korist. Tudi v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za izjemo od navedenega stališča. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je moral zaradi neseznanjenosti z umikom predloga za izvršbo za zavarovanje svojega pravnega interesa vložiti ugovor. Prvostopno sodišče naj bi ga namreč pustilo v prepričanju, da upnik ni ravnal v skladu s poravnavo, v posledici česar je imel dolžnik pravni interes za ugovor. Že iz pritožbenih navedb tako smiselno izhaja, da sta bili stranki za umik predloga za izvršbo dogovorjeni v (kasneje sklenjeni) poravnavi. Po presoji sodišča druge stopnje je bila tako na dolžniku dolžnost, da pri sodišču preveri, ali je upnik potem, ko je dolžnik poravnal terjatev, svojo zavezo (umik predloga za izvršbo) spoštoval. Ker dolžnik tega ni preveril, je nase prevzel riziko stroškov vloženega ugovora, ki se je glede na predhodno podani umik predloga za izvršbo pokazal za nepotrebnega. Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja, da naj bi bila „izvršba vložena preuranjeno“, kar naj bi sodišče prve stopnje spregledalo. Glede na podatke v spisu je namreč dolžnik šele po izdaji sklepa o izvršbi in njegovi vročitvi strankam izpolnil svojo obveznost, torej je bil predlog za izvršbo vendarle potreben oziroma utemeljeno vložen.

11. Vse obrazloženo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

12. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka. Upnik v odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar, kar bi bistveno prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma ni doprinesel k odločitvi o pritožbi, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za postopek potrebnih stroškov, do povračila katerih bi bil upnik upravičen (peti odstavek 38. člena ZIZ), posledično jih krije upnik sam.

Op. št. (1): Tako npr. Sklep VS RS III Ips 200/2008 z dne 22. 9. 2009, tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008. Op. št. (2): Tako tudi VSC Sklep I Ip 524/2007 z dne 10. 5. 2007. Op. št. (3): Tako tudi VSL Sklep III Cp 378/2007 z dne 8. 3. 2007. Op. št. (4): Odločba Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008. Op. št. (5): V katerem sklep o izvršbi ne vsebuje kondemnatornega dela, kot je bilo obrazloženo zgoraj.