Jedro

Pri presoji, ali projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjuje pogoje lokacijskega dovoljenja, je treba upoštevati celoten objekt (in ne le njegov del), saj le objekt v celoti služi proizvodni dejavnosti, ki se vrši v njem.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije je bil v 1. točki izreka odpravljen I. odstavek izreka gradbenega dovoljenja Upravne enote Slovenj Gradec št. 351-35/2006-74 z dne 23. 6. 2009, z 2. točko izreka pa je bila zavrnjena zahteva investitorice A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo spremembe namembnosti in rekonstrukcijo gospodarskega poslopja v delavnico za termično in strojno obdelavo kovin in za legalizacijo gradnje aneksa za pisarne na zemljišču s parc. št. 15 S, k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ investitorici dovolil gradnjo objekta, navedenega v izreku odločbe, a se je nato zoper I. odstavek gradbenega dovoljenja pritožil B.B., ki navaja, da je izdano gradbeno dovoljenje v nasprotju s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem št. 35102-235/01-125 z dne 14. 7. 2004, s katerim je bila A.A. dovoljena gradnja, rekonstrukcija in sprememba namembnosti obstoječega gospodarskega poslopja (hleva) v delavnico za termično in strojno obdelavo kovin in za legalizacijo tega objekta. Kot pojasnjuje ministrstvo, je izpodbijano gradbeno dovoljenje prvostopni organ izdal v ponovnem postopku, v katerem je bilo treba v skladu z napotili pritožbenega organa ugotoviti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja skladen s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja z dne 14. 7. 2004. V ponovnem postopku je investitorica predložila dopolnitev projektne dokumentacije št. ..., ki je bila sestavljena maja 2009, za katero ministrstvo ugotavlja, da spreminja prvotni projekt PGD št. ..., ki ga je izdelal C.C. s.p. in ki med drugim vsebuje tudi prikaz obravnavanega objekta, ki je zgrajen brez predpisanega dovoljenja. Iz projektne dokumentacije, natančneje iz priloge 1 tehnološkega načrta št. ..., ki ga je v oktobru 2007 izdelal D. d.o.o., je razvidno, da se v osrednjem delu hale nahaja prostor s tehnološko jamo dimenzij 34,2 m2, v kateri se nahaja tehnološka oprema (dve kalilni peči, oljni bazen, pralni stroj in popuščna peč), ob steni pa je še odsesovalni sistem s filtrom ter krmilno regulacijske omare ter žerjav, na skrajnem delu hale pa je vrisana tudi transportna pot. Po podatkih tehnološkega načrta znaša bruto površina tehnološke opreme 39,36 m2 in zajema posluževalne tehnološke površine (34,2 m2) ter površine pomožnih naprav, filtrov in krmilnih naprav (5,16 m2). Po ugotovitvi pritožbenega organa pa med navedeno površino 39,36 m2 ni bila všteta površina, ki je potrebna za žerjav oz. za transport materiala, upoštevane pa tudi niso bile potrebne manipulacijske površine za proizvodne delavce. V projektni dokumentaciji pa tudi ni grafično prikazana in všteta v bruto površino tehnološke opreme površina, na kateri se nahajajo stroji za strojno obdelavo kovin. Na omenjeno pomanjkljivost je bila investitorica opozorjena in pozvana k dopolnitvi projekta z dopisom z dne 16. 12. 2008. Tožnici je bilo naročeno, da naj dopolni projekt in prikaže vse površine v objektu, ki so potrebne za dejavnost toplotne in strojne obdelave kovin, površine za skladiščenje in za druge poslovne namene. Po ugotovitvi pritožbenega organa dopolnjena projektna dokumentacija ne vsebuje zahtevanih izkazov površin, pač pa navaja le, da se del tehnološke opreme odstrani iz proizvodno skladiščne hale in da se ukinejo nekateri postopki, ostanejo pa le peč za kaljenje, popuščanje in oljni bazen, v katerih se bodo izvajali postopki toplotne obdelave kovin na površini 40 m2, med tem ko ostale površine predstavljajo skladiščne prostore za izdelke, ki jih kupci storitev pripeljejo v delavnico z namenom, da se toplotno obdelajo. V dopolnjeni projektni dokumentaciji je predvidena tudi drugačna lokacija tehnološke opreme in fizična ločitev proizvodnega ter skladiščnega dela hale s kovinsko konstrukcijo s pojasnilom, da se dejavnost strojne obdelave kovin opravlja v drugi delavnici na zemljišču s parc. št. 909, k.o. ... in ni predmet obravnavanega projekta. Po preučitvi zadeve pritožbeni organ ugotavlja, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni skladen z izdanim pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 41. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS, št. 34/1984 s spremembami; v nadaljevanju: ZGO), po katerem je treba skladno s prvim odstavkom 191. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2009; v nadaljevanju: ZGO-1) končati konkretni postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ker temelji na lokacijskem dovoljenju, izdanem na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/1984 s spremembami; v nadaljevanju: ZUN). Ker gre v obravnavanem primeru za legalizacijo že izvedene spremembe namembnosti, rekonstrukcije obstoječega objekta in gradnje aneksa, je po mnenju pritožbenega organa bistveno, ali je projekt za že izvedeno spremembo namembnosti in rekonstrukcijo ter gradnjo objekta za vgrajeno tehnološko opremo skladen z izdanim lokacijskim dovoljenjem. Zato v tem postopku ni mogoče upoštevati šele predvidenih sprememb, kakršna je nameravana premestitev tehnološke opreme v drug objekt ter premestitev ter drugačna vgradnja ostale tehnološke opreme v obravnavanem objektu ter predvideno zmanjšanje proizvodnje na tej lokaciji, pač pa je treba upoštevati obstoječe stanje predmetnega objekta, vključno z že vgrajeno tehnološko opremo. Po mnenju ministrstva s predloženim projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi ni dokazano, da površine proizvodne dejavnosti ne presegajo 40 m2, kar predstavlja enega od pogojev izdanega lokacijskega dovoljenja, s katerim bi moral biti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja skladen. Iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pa tudi ni razvidno, da se v predmetnem objektu izvaja strojna obdelava kovin, navedeno pa tudi ni, v katerem delu predmetne hale se strojna obdelava kovin izvaja, čeprav je bilo lokacijsko dovoljenje izdano tudi za delavnico za strojno obdelavo kovin. Na podlagi navedenega ministrstvo ugotavlja, da vlogi predložen projekt ni skladen s pogoji lokacijskega dovoljenja tudi glede namena uporabe objekta. Ker je prvostopni organ napačno ugotovil, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s pogoji iz lokacijskega dovoljenja, je bilo treba I. odstavek izreka gradbenega dovoljenja odpraviti in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

V tožbi tožnica izpodbijani odločbi nasprotuje ter navaja, da je njena obrazložitev nerazumljiva, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je sama s sabo v nasprotju in da so dejstva, navedena v obrazložitvi, v nasprotju z listinskimi dokazili. Kot pojasnjuje tožnica, je bil projekt tehnologije objekta dopolnjen in predložen prvostopnemu upravnemu organu maja 2009. V njem je pooblaščeni projektant ugotovil in logično ter pregledno prikazal, da proizvodna površina v objektu ne presega 40 m2, ves preostali del hale pa je namenjen za skladiščne prostore, v upravnem aneksu pa se nahaja merilnica, predprostor, WC prostori in pisarna s tajništvom. Proizvodni del hale je fizično ločen od preostalega neproizvodnega dela. Upravni organ na prvi stopnji je na podlagi dokaznega postopka v ponovljenem postopku pravilno ugotovil, da tožnica v objektu, ki je predmet legalizacije, ne opravlja dejavnosti strojne obdelave kovin, saj to dejavnost opravlja v drugem objektu na zemljišču s parc. št. 909, k.o. ..., kamor so preseljeni vsi stroji, ki jih ministrstvo omenja v izpodbijani odločbi. V obravnavanem objektu se tako opravlja le še termična obdelava kovin, pa še ta v omejenem obsegu. Organ na prvi stopnji je v obrazložitvi odločbe pravilno ugotovil, da bo tožeča stranka v prihodnosti celotno proizvodno termične obdelave kovin preselila na drugo lokacijo, sedaj pa se termična obdelava kovin izvaja v obravnavanem objektu na površini, ki ne presega 40 m2 in ki je fizično ločena od preostale površine hale. Na površini 38,22 m2 tako stoji tehnološka oprema za termično obdelavo kovin, površina za žerjav oz. transport materiala in površina za proizvodne delavce. Trditvi pritožbenega organa, da v postopku ni dokazano, da proizvodne površine ne presegajo 40 m2 in da se bo proizvodnja v prihodnosti šele selila, sta zato v nasprotju s podatki spisa. Ker vsak zahtevek zajema tudi zahtevek za manj pravic, kot jih terja stranka (načelo kar je več, je tudi manj), bi moral upravni organ, kolikor je menil, da se v objektu ne izvaja strojna obdelava kovin (kar med strankama niti ni sporno), zavrniti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja le v delu, ki se nanaša na strojno obdelavo kovin. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, spremeni izpodbijano odločbo ter potrdi prvostopno odločitev. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Janez Zorman kot prizadeta stranka v postopku v odgovoru navaja, da je tožnica z zahtevkom za legalizacijo spremembe namembnosti želela sanirati obstoječe stanje in urediti status objekta v nasprotju z pravnimi predpisi ter brez vsakršnih dovoljenj ter soglasij. Kot pojasnjuje, je tožnica že leta 1994 porušila tri stene gospodarskega poslopja ter jih nadomestila z novimi, obstoječo steno je nadzidala ter razširila gabarite prejšnjega gospodarskega poslopja, ne da bi pri tem upoštevala minimalne odmike objekta od parcelnih meja sosednjih zemljišč. Na spremembo v velikosti objekta pred letom 1994 in po tem letu kaže tudi primerjava geodetskih posnetkov. Oprema, ki jo uporablja tožnica v objektu, je domače izdelave brez ustreznih A testov in certifikatov ter povzroča vibracije, tresljanje in turbulenco. Lokacijsko dovoljenje pa je tožnica pridobila na osnovi netočnih in zavajajočih podatkov, ki jih je predložila upravnemu organu z namenom, da bi sanirala deset let trajajoče nezakonito stanje. Površina proizvodnih in drugih proizvodnji namenjenih prostorov objekta namreč bistveno presega površine, ki so za proizvodno dejavnost po prostorsko ureditvenih pogojih Mestne občine Slovenj Gradec predvideni in dovoljeni v Turiški vasi. Sosedi tožnice imajo pravico do zdravega in mirnega okolja, pravico do dnevnega in tedenskega počitka ter pravico do nedotakljivosti stanovanja, kamor tožnica posega s hrupom in smradom. V objektu, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja, tožnica izvaja dejavnost termične obdelave kovin predvsem ponoči med 22. in 6. uro, kar dokazuje poraba električne energije. Omenjeni objekt predstavlja potencialno nevarnost za okolje in okolico, saj pri kaljenju prihaja do hlapov in plinov, ki neposredno uhajajo v ozračje ter kvarno vplivajo na okolje in zdravje okoliških prebivalcev. Ob izvajanju dejavnosti pa prihaja tudi do pogostih požarov. Tudi glede emisij objekt ni skladen s pogoji Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Mestne občine Slovenj Gradec. Objekt stoji neposredno ob vaški cesti, ki jo tovornjak ob dostavi ali ob odpremi materiala popolnoma zapre. Prav tako ni rešeno in omogočeno parkiranje vozil zaposlenih. Glede na obrazloženo prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti obstoječega gospodarskega poslopja (hleva) v delavnico za termično in strojno obdelavo kovin ni v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja Upravne enote Slovenj Gradec št. 35102-235/01-125, ki je bilo dne 14. 7. 2004 izdano tožnici kot investitorici objekta. Skladnost projekta s pogoji lokacijskega dovoljenja pa je po določbi 41. člena ZGO, ki predstavlja materialnopravno podlago za odločitev, eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, za katerega je zaprosila tožnica.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 12. 5. 2006 pri prvostopnem upravnem organu vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za poslovni objekt – proizvodno halo na zemljišču s parc. št. 15 S, k.o. ..., zahtevi pa je v skladu z določbo 2. alineje 36. člena ZGO priložila tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje Upravne enote Slovenj Gradec št. 35102-235/01-125 z dne 14. 7. 2004, katerega veljavnost je bila z odločbo Upravne enote Slovenj Gradec št. 351-64/2005-2 z dne 17. 7. 2005 podaljšana za eno leto. V lokacijskem dovoljenju so določeni pogoji, ki jih je dolžna tožnica upoštevati pri gradnji, rekonstrukciji in spremembi namembnosti gospodarskega poslopja v delavnico za termično in strojno obdelavo kovin. Eden izmed pogojev lokacijskega dovoljenja je, da proizvodna dejavnost objekta po površini ne sme presegati 40 m2. Takšen pogoj je namreč za območje, na katerem se nahaja objekt, določal v času izdaje lokacijskega dovoljenja veljaven občinski odlok o prostorsko ureditvenih pogojih Mestne občine Slovenj Gradec.

Iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je bil nazadnje dopolnjen maja 2009, pa v nasprotju z navedenim pogojem lokacijskega dovoljenja izhaja, da znaša površina objekta (delavnice za obdelavo kovin) skupaj 197,56 m2, pri čemer naj bi proizvodnji namenjen del delavnice zajemal 38,22 m2, preostali (neproizvodni) del delavnice pa naj bi služil za namene skladiščenja ter garažiranja za potrebe proizvodnje dejavnosti.

Ker skupna površina objekta, ki je predmet legalizacije in ki ga tožnica želi uporabljati za namen proizvodnje (obdelave kovin), presega 40 m2, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni v skladu z zahtevo lokacijskega dovoljenja glede maksimalne možne površine proizvodne dejavnosti objekta. Pri presoji, ali projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjuje pogoje lokacijskega dovoljenja, je namreč treba upoštevati celoten objekt (in ne le del objekta površine 38,22 m2, v katerem se nahaja proizvodna oprema s prostori za delavce), saj le objekt v celoti (vključno s skladiščnim in garažnim delom) služi proizvodni dejavnosti, ki se vrši v njem.

Ker je bil glede na obrazloženo zahtevek tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja pravilno zavrnjen, se sodišče s preostalimi ugovori v postopku ni ukvarjalo in je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.