Jedro

Izpraznitvena zahtevka tožeče stranke iz prejšnje in sedanje pravde imata različno dejansko in pravno podlago: zahtevku zoper razvezano ženo sedanjega toženca je bilo v prvotni pravdi pravnomočno ugodeno zaradi njene trajne neuporabe stanovanja več kot šest mesecev, s posledičnim prenehanjem stanovanjske pravice po prejšnjem ZSR, medtem ko je bilo izpraznitvenemu zahtevku zoper toženca v tej pravdi ugodeno zaradi njegove nezakonite uporabe stanovanja po 58. členu SZ.

Kršitve določb iz prvega odstavka 274. člena ZPP toženec kot morebitnega pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena istega zakona v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal in ga zato sodišče druge stopnje kot takega tudi ni moglo preizkusiti. To pomeni, da ga tudi ni mogoče uspešno uveljavljati kot morebitnega revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora izprazniti v izreku prvostopenjske sodbe opisano stanovanje in ga praznega izročiti tožeči stranki, slednji pa povrniti tudi 71.830 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2005 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Meni namreč, da je bilo s pravnomočno sodbo, izdano v tem postopku, odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.1998, opr. št. V P 608/93 (potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.8.1998, opr. št. I Cp 1033/98). S pravkar navedeno sodbo je bilo odločeno, da je L. M. (toženčeva razvezana oziroma nekdanja žena) dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki stanovanje, ki je predmet odločanja v tej pravdi zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja. Tak izrek pravnomočne sodbe (opr. št. V P 608/93) z L. M. naloženo obveznostjo izpraznitve stanovanja pa se je nedvomno nanašal tudi na sedanjega toženca v tej pravdi. Če izvršba zoper L. M. ni bila predlagana, še ne pomeni, da sodba opr. št. V P 608/93 ni pravnomočna in da ne gre v konkretni zadevi za že razsojeno stvar, o kateri ponovno sojenje ni več mogoče. Ker je sodišče torej dvakrat odločilo o isti stvari, je po mnenju toženca podana očitana in kot revizijski razlog uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in "zavrnitev" tožbenega zahtevka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Glede zahtevka tožeče stranke za izpraznitev dvosobnega stanovanja v Ljubljani, ki mu je bilo ugodeno z že pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.1998, opr. št. V P 608/93 velja, da v postopku, v katerem je bilo odločeno o tedanjem izpraznitvenem zahtevku tožeče stranke, ni bil na pasivni strani udeležen sedanji toženec - temveč L. M.; (s procesnopravnega vidika ni pomembno, da je bil po združitvi pravd v skupno obravnavanje z isto sodbo še zavrnjen zahtevek sedanjega toženca, s katerim je terjal, da se njega določi za uporabnika spornega stanovanja ter da se zanj tožeči stranki naloži obveznost sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino po določbah Stanovanjskega zakona iz leta 1991 - v nadaljevanju: SZ). Predvsem pa imata izpraznitvena zahtevka tožeče stranke iz prejšnje in sedanje pravde različno dejansko in pravno podlago: zahtevku zoper L. M. je bilo v prvotni pravdi pravnomočno ugodeno zaradi njene trajne neuporabe stanovanja več kot šest mesecev, s posledičnim prenehanjem stanovanjske pravice po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR), medtem ko je bilo izpraznitvenemu zahtevku zoper toženca v tej pravdi ugodeno zaradi njegove nezakonite uporabe stanovanja na podlagi določbe 58. člena SZ. To pomeni, da v tej pravdi ni šlo za odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, in da revizijsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Uveljavljani revizijski razlog toženec sicer utemeljuje tudi s trditvijo, da se s pravnomočno sodbo opr. št. V P 608/93 L. M. naložena obveznost izpraznitve stanovanja nanaša tudi nanj, kar naj bi smiselno po njegovem mnenju pomenilo za tožečo stranko, ki že razpolaga z izvršilnim naslovom, procesno oviro za uveljavljanje izpraznitve istega stanovanja v pravdi z novo tožbo. Ob izpolnjenih pogojih iz 70. člena nekdanjega ZSR bi temu bilo mogoče pritrditi; vendar ne kot razlogu v oporo obstoju procesne ovire "že razsojene stvari", temveč kvečjemu kot razlogu v oporo obstoju procesne ovire pomanjkanja pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva s tožbo v pravdnem postopku (ob možnosti doseči želeni učinek neposredno v postopku izvršbe). Vendar kršitve določb iz prvega odstavka 274. člena ZPP toženec kot morebitnega pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena istega zakona v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal in ga zato sodišče druge stopnje kot takega tudi ni moglo preizkusiti. To pomeni, da ga tudi ni mogoče uspešno uveljaviti kot morebitnega revizijskega razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

Ker uveljavljani revizijski razlog procesnopravne narave ni podan, in ker je izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.