Jedro

Triletni rok za oddajo vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je s sklepom št. 214-590/2014-3 (121211) z dne 31. 3. 2014 zavrgla vlogo A.A., za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjih nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da je stranka 19. 3. 2014 poslala prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki jo je organ prejel 24. 3. 2014. Ker je ZUSDDD v 8. členu določil, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena vloži v roku 3 let od uveljavitve tega zakona, to je do vključno 24. 7. 2013, in ker iz uradne evidence upravnega organa ni razvidno, da bi imela stranka vloženo, rešeno, ali nerešeno prošnjo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS), je bilo treba vlogo stranke kot nepravočasno zavreči. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo A.A., zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnil in pojasnil, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, da je prosilec prošnjo vložil po preteku 3 letnega roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pravilna. Rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 8. člena ZUSDDD-B je prekluzivni rok, zato z njegovo zamudo stranka izgubi pravico do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD.

3. Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Tožbo vlaga zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je mednarodno sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo v zvezi z nezakonitim izbrisom 37.000 neslovenskim prebivalcem in da mora Slovenija vsakomur, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in zahtevo za izdajo posebne odločbe za nazaj in ki dostavi dokaze, ugoditi. Materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, saj se ni upoštevalo, da je bil v RS odjavljen brez soglasja, odločbi očita neupoštevanje sodbe mednarodnega sodišča v Strasbourgu in kršitev 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep št. 124-590/2014-3 z dne 31. 3. 2014 odpravi.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem se je sklicevala na določbo ZUSDDD-B, katere rok je tožnik z vložitvijo svoje vloge zamudil, zato je bilo treba njegovo vlogo zavreči. Tožena stranka vztraja pri razlogih za zavrnitev pritožbe navedenih v odločbi drugostopenjskega organa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD oddal na pošto (z navadno pošto) 19. 3. 2014 in jo je pristojen prvostopenjski organ prejel dne 24. 3. 2014. Tožnik tega podatka, na katerem pravzaprav temelji izpodbijana odločitev ne izpodbija.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona (tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi), vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010 (v nadaljevanju ZUSDDD-B).

8. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 19. 3. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločila tožena stranka, ki je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnila. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče tožniku pojasnjuje, da upravna organa njegove vloge nista vsebinsko obravnavala, saj je bila zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka. Iz istega razloga, ker je bila tožnikova prošnja iz procesnih razlogov zavržena kot prepozna, se v vsebinsko presojo tožbenih navedb ni spuščalo niti sodišče. 10. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.