Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da hramba vozila ni več ekonomsko upravičena, saj vrednost vozila (trenutno grobo ocenjena na 7.900,00 EUR) s časom stalno upada, stroški hrambe konstantno rastejo in do sedaj znašajo že 1.872,00 EUR, sodni kazenski postopek pa je v začetni fazi in zaradi zapletenosti zadeve hitrega zaključka ni pričakovati. V nekaj letih bi stroški hrambe zaseženega vozila tako lahko dosegli celotno, do tedaj že znatno upadlo vrednost vozila, s čimer bi se vrednost zaseženega vozila povsem izničila, zato se je negospodarni hrambi zaseženega vozila tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče izogniti edinole s prodajo vozila in na ta način ohraniti njegovo trenutno vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka odredilo prodajo vozila znamke Chrysler 300/3.0 CRD AUT, letnik ..., št. šasije ..., reg. št. ..., lastnice A. A., ki se hrani pri X. s.p. Pod točko II. izreka je sklenilo, da se prodaja vozila opravi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, pod točko III. pa je odločilo, da se sredstva, dobljena s prodajo, kot premoženjska korist hranijo na transakcijskem računu Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, ki zastopa tudi lastnico zaseženega predmeta, brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep "odpravi", oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v vnovično sklepanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnega gradiva ugotavlja, da je prvostopenjska odločitev o prodaji zaseženega vozila znamke Chrysler smotrna in utemeljena na določbi drugega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zato je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 6. Pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da je približno vrednost zaseženega vozila ugotavljalo na podlagi podatkov spletne strani avto.net. Pritožnikove navedbe o pomanjkljivih razlogih izpodbijanega sklepa kažejo pravzaprav na njegovo nestrinjanje s sprejeto prvostopenjsko dokazno oceno glede vrednosti vozila, kar pa kršitve procesnih pravil ne more utemeljiti.

7. Pritožnik dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o vrednosti zaseženega vozila ne more izpodbiti s posplošenim in neobrazloženim ter predvsem dokazno nepodprtim navajanjem, da je po bežnem preletu znanega spletnega portala ugotovljena vrednost vozila daleč najnižja. Trditveno in dokazno breme glede drugačne vrednosti vozila, s katerim bi lahko izpodbil s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, je namreč na njem, a mu v pritožbi s svojimi pavšalnimi navedbami in brez predložitve konkretnih dokazov ni zadostil. 8. Pravilnosti izpodbijanega sklepa nadalje ne morejo uspešno omajati pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno sklepalo glede okoliščin odsotnosti zračne blazine v vozilu, češ da razlog praznega prostora v armaturni plošči ni bil v tihotapljenju prepovedanih drog, temveč v tem, da prejšnji lastnik vozila zračnih blazni po prometni nesreči ni znova vgradil v vozilo. Pregled spisa namreč kaže, da je bilo zaseženo vozilo v fizični obliki v dokaznem postopku potrebno le za ugotovitev, da v armaturni plošči na sopotnikovi strani obstaja prazen prostor, kar je v spisovnem gradivu fotografsko dokumentirano (A2077-A2078) in kar v pritožbi priznava tudi pritožnik, ko navaja, da (prazen) "prostor za zračno blazino jasno vseeno obstaja". Nadaljnje ugotavljanje dejstev glede vzroka oziroma razloga za nastanek tega praznega prostora pa predstavlja vprašanje dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, ki ni odvisno od fizične materije zaseženega vozila, zato je za uspešnost dokaznega postopka povsem irelevantno, če se zaseženo vozilo proda.

9. Pritožnik sicer navaja, da bi bilo potrebno z izvedencem avtomobilske stroke ugotoviti okoliščine v zvezi z zračno blazino in praznim prostorom, a tak dokazni predlog na predobravnavnem naroku izrecno sploh ni bil podan, predlagan dokaz pa je tudi sicer že v temelju neprimeren za dokazovanje zatrjevanih dejstev. Izvedenec lahko namreč s pravili znanosti in stroke ugotovi le, da prazen prostor v vozilu obstaja (kar je že ugotovljeno in čemur pritožnik ne nasprotuje), ne more pa podati odgovora na vprašanje, ali je bil vzrok zanj v pasivnosti prejšnjega lastnika vozila ali pa v aktivnem ravnanju obtoženca, za katerega tožilstvo trdi, da je vozilo uporabljal za prevoz in hrambo prepovedanih drog. Ugotavljanje teh okoliščin torej ni strokovno vprašanje za izvedenca avtomobilske stroke, zato pritožnik s tosmernimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno utemeljiti pritožbene teze, da bo zaseženo vozilo potrebno kot dokazno sredstvo v nadaljnjem kazenskem postopku.

10. Pritožnik podredno navaja, da v primeru, če vozilo za kazenski postopek ne bo potrebno, ovir za njegovo vrnitev ni. To ne drži, saj se po določbi prvega odstavka 220. člena ZKP v kazenskem postopku zasežejo tudi predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, peti odstavek 186. člena KZ-1 pa izrecno predpisuje obligatoren odvzem vozila, če ima za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu posebej prirejene prostore ali če je njihov lastnik vedel ali bi bil mogel vedeti, da bodo uporabljena za tak namen. Ob upoštevanju, da pravnomočna obtožnica za B. B. na ravni utemeljenega suma izkazuje, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, doslej zbrano dokazno gradivo (zlasti fotoalbum in več poročil o tajnem opazovanju, na katera opozarja državna tožilka) pa obenem kaže, da je zaseženo vozilo uporabljal on in da je bil v praznem prostoru za zračno blazino prirejen prostor za hrambo in prevoz prepovedanih drog, razloga za vrnitev zaseženega predmeta lastnici A. A. ni. Gre pa ob tem poudariti, da bo lastnica vozila ob zaključku kazenskega postopka, če do obsodilne sodbe ne bo prišlo in podlage za odvzem vozila ne bo, upravičena do vračila denarnega zneska, dobljenega s prisilno prodajo zaseženega vozila.

11. Pritožnik prodaji zaseženega vozila nazadnje nasprotuje z navedbami, da hramba zaseženega vozila v razmerju z njegovo vrednostjo še vsaj dve do tri leta ne bo stroškovno nesorazmerna, a njegovemu naziranju ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno presodilo, da hramba vozila ni več ekonomsko upravičena, saj vrednost vozila (trenutno grobo ocenjena na 7.900,00 EUR) s časom stalno upada, stroški hrambe konstantno rastejo in do sedaj znašajo že 1.872,00 EUR, sodni kazenski postopek pa je v začetni fazi in zaradi zapletenosti zadeve hitrega zaključka ni pričakovati. V nekaj letih bi stroški hrambe zaseženega vozila tako lahko dosegli celotno, do tedaj že znatno upadlo vrednost vozila, s čimer bi se vrednost zaseženega vozila povsem izničila, zato se je negospodarni hrambi zaseženega vozila tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče izogniti edinole s prodajo vozila in na ta način ohraniti njegovo trenutno vrednost. 12. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena.