Jedro

Splošni pogoji so del pogodbenega prava in zato dejstvo. Del procesnega gradiva postanejo le, če jih tja (s pravočasnimi navedbami) uvedejo stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvo in drugo toženo stranko zavezalo, da morata solidarno s T. J. tožniku plačati 4,320.000 SIT, prva tožena stranka pa solidarno s T. J. še 7,380.000 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.1998. Prvi toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 233.485 SIT, druga tožena stranka pa 152.168 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2001. Zoper to sodbo se je pritožila druga tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora druga tožena stranka solidarno s prvo toženo stranko in T. J. tožniku plačati 4,320.000 SIT ter 152.168 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2001, višji tožbeni zahtevek glede druge tožene stranke pa se zavrne. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim pojasnilo, da se druga tožena stranka šele v pritožbi (in zato prepozno) sklicuje na razbremenilne razloge, ki jih določajo splošni zavarovalni pogoji.

Zoper to sodbo je druga tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že leta 1998 sodišču predložila Pogoje za zavarovanje odgovornosti O-93, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. V pripravljalni vlogi z dne 22.6.2001 je nato pojasnila, da v primeru, če bi se izkazalo, da tožena stranka M. d.o.o. odškodninsko odgovarja po načelih krivdne odgovornosti, in sicer zaradi kršitve veljavnih predpisov ali zaradi ravnanj, ki jih ni opustila, čeprav bi morala pričakovati škodljivo posledico, zavarovalno kritje ni podano. Pritožbeno sodišče je nato ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca (prve tožene stranke), hkrati pa, da je sklicevanje na razbremenilne razloge po zavarovalnih pogojih nedovoljena pritožbena novota. To stališče je napačno, saj je tožena stranka splošne pogoje pravočasno predložila, in se med postopkom nanje tudi sklicevala. Podano je torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med predloženimi listinami.

Ta postopkovna kršitev pa je povzročila tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče ni uporabilo določb 1. in 3. točke prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti, po katerih zavarovalnica ne jamči, če zavarovanec ne opusti ravnanja, čeprav bi moral pričakovati škodljivo posledico, ali če zavarovanec zavestno krši veljavne predpise. Pri prvi toženi stranki niso ukrepali še kako drugače, kot zgolj z ustnim opozarjanjem na neprimerno uporabo cevi s stisnjenim zrakom. Tako ravnanje predstavlja grobo kršitev pravil varnega dela, kar ima za posledico izključitev zavarovalničine obveznosti.

Revizija je bila vročena tožniku (ki nanjo ni odgovoril), prvi toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena). To načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva zadolžene stranke, ter da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala (razen če gre za sum razpolaganja v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo - drugi odstavek 7. člena ZPP). V skladu s tem načelom je torej sodišče vezano na zatrjevano dejansko podlago tako v pozitivnem kot v negativnem pogledu. Ker so splošni pogoji del pogodbenega prava in zato dejstvo, za njih ne velja pravilo iura novit curia. Del procesnega gradiva postanejo le, če jih tja (s pravočasnimi navedbami) uvedejo stranke. To velja tudi za revizijsko sklicevanje na določbe 1. in 3. točke prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti O-93, po katerih zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec ne opusti ravnanja, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico in če zavarovanec zavestno krši veljavne predpise. Čeprav je tožena stranka te pogoje sodišču predložila že leta 1998, se s tem še ni razbremenila trditvenega bremena. Na omenjeno določbo splošnih pogojev se je namreč začela sklicevati šele v vlogi z dne 22.6.2001. Do takrat je sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe z dne 4.9.1998 opravilo že tri naroke za glavno obravnavo (prvega dne 28.3.2001, drugega 30.5.2001 in tretjega 20.6.2001), zapoznele navedbe (prim. nenovelirani drugi odstavek 362. člena in prvi odstavek 286. člena ZPP) pa tožena stranka ni opravičila, saj ni niti zatrjevala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe z dne 4.9.1998 (prim. nenovelirani drugi odstavek 362. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje se zato nista smeli ozirati na toženkin (prepozen) ugovor nenastanka zavarovalnih pravic. Ker tako revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).