Jedro

Stranka mora v primeru pisno izročene izjave volje svoje drugačno razumevanje pogodbe praviloma vzeti v svoj račun in nositi posledice morebitnega neskladja med voljo in izjavo, okoliščine primera pa lahko potem te skrbnosti zmanjšajo v taki meri, da je treba v posameznem primeru dati odločilno težo volji in ne (zapisani) izjavi volje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 335,98 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem se dedna izjava o odstopu oporočnega dednega deleža, ki jo je podal tožnik v zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem po umrli Z. A., opr. št. D 283/2001, na naroku dne 25. 1. 2002 razveljavi in sta toženca dolžna tožniku izdati listino, sposobno za vknjižbo v zemljiško knjigo, na podlagi katere se bo nepremičnina parc. št. 2164/6, pašnik izmere 558 m2, odpisala od vl. št. 906, k.o. ..., in vpisala v nov vložek iste k.o. ter se pri tem novo odprtem vložku vknjižila lastninska pravice na ime tožnika. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je prvotoženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je zahtevek za razveljavitev dedne izjave zavrnilo in da prvotoženec sam krije svoje pravdne stroške. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotožencu povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pritožbenem postopku. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova ustno podana izjava volje skladna z njegovo notranjo voljo, v nasprotju z njo pa je bil le finalni zapis izjave volje v zapisniku, in da je izjavil, da prvemu tožencu odstopa le svoj oporočni delež njive. Pritrdilo je tudi materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da ugotovljeno neskladje med izjavljeno voljo, vsebovano v zapisniku, in resnično voljo o predmetu pravnega posla predstavlja nesporazum. Pogodbeni stranki sta bili prepričani, da se glede predmeta odstopa dednega deleža glede na ujemanje izjav volj, danih na zapisnik, strinjata, v resnici pa med njima ni bilo soglasja: tožnik je mislil, da odstopa le svoj oporočni delež njive, prvi toženec pa je bil prepričan, da mu tožnik odstopa svoj celotni oporočni delež. Ker je bila zapuščinska obravnava opravljena hitro, zadeva pa ni bila jasna in enostavna, ker je šlo za neodplačen pravni posel in ker se je vse odvijalo pred sodiščem, ki mu pravni laiki zaupajo in zato pogosto pred podpisom zapisnika ne preverjajo vsebine, ki jo je sodišče vneslo vanj, tožniku zaradi opustitve branja zapisnika ni mogoče pripisati opustitve potrebne skrbnosti. Na podlagi navedenega je štelo, da pravni posel glede nepremičnine parc. št. 2164/6, k.o. ..., ni bil sklenjen in da je zato zahtevek za njegovo razveljavitev neutemeljen. Pravilna pa je odločitev o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za izjavo o (delni) odpovedi dediščini, ampak za izjavo o sprejemu oporočnega dednega deleža in izjavo o (delnem) odstopu dednega deleža sodediču, se pravi za pogodbo civilnega prava, določba o prepovedi delne odpovedi dediščini ne pride v poštev.

3. Prvotoženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Odločitev sodišča, s katero je bil na eni strani zavrnjen zahtevek, na drugi strani pa je štela, da je zaradi zmote tožnika potrebno pritožbo zavrniti, je nenavadna. Stališče sodišča, da je bil prvotoženec prepričan, da mu tožnik odstopa svoj celotni oporočni delež, je napačno. O tem namreč ni bil le prepričan, ampak gotov. Pri tem je treba upoštevati pravilo o strankini skrbnosti in načelo vestnosti in poštenja v prometu. Tožnik je zapisnik podpisal in ni jasno, zakaj sodišče šteje, da je bila zapuščinska obravnava opravljena hitro. Take obravnave so v praksi v resnici hitre in promptne. Stališče pritožbenega sodišča pomeni opustitev vsake skrbnosti v pripravah na obravnavo. V praksi se res pogosto zapisnik ne prebere, vendar to tožnika ne opravičuje. Tožnik je najprej podal izjavo, nato sledil nareku sodnice in ni prebral zapisnika, vse to pa pomeni vsaj trojno opustitev, ki ji ni mogoče pokloniti pravnega varstva. Dedna izjava o odpovedi dediščini je enostranski posel inter vivos, ki je nepreklicna, mogoče pa je zahtevati njeno razveljavitev, če je bila dana zaradi sile, grožnje, zvijače ali v zmoti. Stališče sodišča, da je bil tožnik v zmoti, ne vzdrži pravne presoje. Poleg tega ni navedeno, za katero zmoto gre, in tudi ne, ali sodišče šteje ugotovljeno zmoto kot opravičljivo ali ne. Ker gre za odločilna dejstva, bi se sodišče moralo do njih opredeliti, njihov izostanek pa pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zapisniku kot javni listini je jasno pisalo, da tožnik odstopa svoj dedni delež prvotožencu. Kakršnokoli sklepanje sodišča o tem, kaj je tožnik pri tem mislil, je na tem mestu, v tem primeru in glede na podane in izvedene dokaze povsem neutemeljeno in bi lahko pripeljalo do zlorabe pravic posameznikov. Skladno s teorijo volje mora tisti, ki trdi, da izjava ni izraz resnične volje, to dokazati in samo v primeru dokazanosti izjava ne ustvarja nameravanega učinka. Glede na vse doslej navedeno in glede na skope ugotovitve sodišča tožniku tega ni uspelo dokazati. Nadalje trdi, da dedna izjava ne more biti delna; v takem primeru se šteje, da dedič dedne izjave sploh ni podal. Če bi tožnik podal tako izjavo, bi ga zapuščinsko sodišče na to opozorilo. Ker ugoditev zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pomeni prav to, se pravi delno odpoved dediščini, je odločitev materialnopravno napačna. Tudi iz tega razloga je izrek obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Upoštevaje naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva je obseg revizijske presoje omejen. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08).

7. Upoštevaje opisane omejitve revizijskega preizkusa pravnomočne sodbe so prvotoženčeve navedbe o nedokazanosti trditev, da zapis izjave ni odraz resnične volje, neupoštevne. Gre namreč za zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Neupoštevne so tudi revizijske navedbe o nenavadnosti odločitve (ni namreč razvidno, kateri revizijski razlog naj bi bil s tem uveljavljan) in navedbe, ki predstavljajo revidentovo videnje zadeve, ne da bi bilo to videnje povezano z obrazloženim stališčem o določno opredeljenem bodisi procesnem bodisi materialnopravnem revizijskem razlogu.

8. Opredeljeni očitki bistvenih kršitev določb postopka so neutemeljeni. Pomanjkanje materialnopravnih argumentov za izrečeno pravno posledico ali zmotnost uporabljenega materialnega prava, s čimer revident utemeljuje te očitke, ne morejo utemeljevati kršitve določb postopka.

9. Revizija tudi ni mesto za ponavljanje očitkov, ki jih je revident navedel v pritožbi. Ker se s tem pravnim sredstvom izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), se je revident dolžan soočiti s stališči sodišča druge stopnje o razlogih, ki jih je uveljavljal v pritožbi, če teh ni, pa v tej smeri zatrjevati kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe v zvezi z neupoštevnostjo delne odpovedi dediščini, ki jih prvotoženec ponavlja v reviziji, že odgovorilo, revident pa materialnopravni pravilnosti tega odgovora ne nasprotuje. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti zadošča sklicevanje revizijskega sodišča na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

10. Drugačne odločitve od te, ki je bila sprejeta v izpodbijani sodbi, pa ne narekujejo niti ostale revizijske navedbe.

11. Na podlagi ugotovitev, da je bila tožnikova ustno podana izjava volje, dana na zapuščinski obravnavi, skladna z njegovo notranjo voljo, in da je bil v nasprotju z njo le finalni zapis izjave volje v zapisniku, po katerem mu je odstopil svoj celotni oporočni delež, je izpodbijana sodba zavzela jasno izraženo materialnopravno stališče, da ugotovljeno neskladje med izjavljeno voljo in resnično voljo o predmetu pravnega posla predstavlja nesporazum. Navedlo je, da sta bili pogodbeni stranki prepričani, da se glede predmeta odstopa dednega deleža glede na ujemanje izjav volj, danih na zapisnik, strinjata, v resnici pa med njima ni bilo soglasja: tožnik je mislil, da odstopa le svoj oporočni delež njive, prvi toženec pa je bil prepričan, da mu tožnik odstopa svoj celotni oporočni delež.

12. Jasno je podano tudi nadaljnje stališče, da je bilo tožnikovo zmotno prepričanje opravičljivo. Niti očitek neobrazloženosti tega stališča ni utemeljen. V sodbi je navedeno, da zaradi tega, (1) ker je bila zapuščinska obravnava opravljena hitro, zadeva pa ni bila jasna in enostavna, (2) ker je šlo za neodplačen pravni posel in (3) ker se je vse odvijalo pred sodiščem, ki mu pravni laiki zaupajo in zato pogosto pred podpisom zapisnika ne preverjajo vsebine, ki jo je sodišče vneslo vanj, tožniku zaradi opustitve branja zapisnika ni mogoče pripisati, da je opustil potrebno skrbnost. 13. Izpodbijana sodba je s tem sledila materialnopravni presoji revizijskega sodišča, opravljeni ob preizkusu prve pravnomočne sodbe, izdane v obravnavani zadevi, in napotkom, danim na njeni podlagi.(1) Vrhovno sodišče je tedaj zavzelo stališče, da v primeru pisno izražene pravnoposlovne izjave volje v sfero izjave volje resda sodi le besedilo zapisnika, ki ga je stranka potrdila s svojim podpisom, da pa je med skrajnostma, ki ju predstavljata izključno upoštevanje posameznikove volje na eni strani in izključno upoštevanje izjave te volje na drugi strani, treba najti vrednotno ravnovesje, in da so zakonske določbe o napakah volje v taki meri pomensko odprte, da puščajo dovolj prostora za iskanje tega ravnovesja v posameznih primerih (pri tem je izpostavilo popustljivejši odnos do izjavitelja v primeru neodplačnega pravnega posla in v primeru nepoštenosti nasprotne stranke ter institut nesporazuma).

Med preudarki, relevantnimi za presojo, ali je treba dati odločilno težo tožnikovi pravi volji ali izjavi volje, vsebovani v zapisniku zapuščinske obravnave, je navedlo: da je med ravnijo tožnikove notranje volje in finalnim zapisom izjave volje potekal proces, kjer se je izjava volje postopno oblikovala in ki prejemniku izjave, torej tudi prvotožencu, ni ostalo skrito, da je ta proces še toliko pomembnejši, ker je sporen sam predmet pravnega posla, ta tip zmote pa ZOR ureja posebej pod nadpisom nesporazum, da so v zapisniku uporabljeni pravni pojmi, stranke pa so laiki, in da je zapisnik sestavil sodnik, ki mu stranke zaupajo in ki je zato strankam dolžan ustrezno pojasniti vsebino zapisa, da gre za neodplačen pravni posel in da je strankina pomanjkljiva skrbnost lahko le eden izmed več vzrokov za neskladje med voljo in izjavo te volje in niti ni nujno, da je s tem neskladjem v vzročni zvezi.

14. Z drugimi besedami povedano je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da mora stranka v primeru pisno izražene izjave volje svoje drugačno razumevanje vsebine pogodbe praviloma vzeti v svoj račun in nositi posledice morebitnega neskladja med voljo in izjavo. Skrbnost pri sklepanju pogodb namreč zahteva, da pogodbenik zapis pogodbe prebere, preden jo podpiše. Ne glede na to lahko okoliščine primera, ki jih je Vrhovno sodišče najprej posplošeno in nato z ozirom na konkretni primer navedlo, pomen te skrbnosti zmanjšajo v taki meri, da je treba v posameznem primeru dati odločilno težo volji in ne (zapisani) izjavi volje. Navedeni preudarki, relevantni pri presoji, utemeljujejo sklep, da bodo ti primeri prej izjema kot pravilo.

15. Izpodbijana sodba je vzela v ozir vse relevantne okoliščine primera. Da ta presoja ne bi bila izvedena, revident niti ne zatrjuje. Prav tako ne zatrjuje, da bi bila kateri od okoliščin dana neustrezna teža. Iz medsebojno prepletenih procesnopravnih, materialnopravnih in dejanskih očitkov v reviziji je možno razbrati le njegovo nestrinjanje s stališčem, da ima ugotovljena prava volja tožnika sploh lahko prednost pred zapisom izjave. Da je tako stališče zmotno, je bilo navedeno že v prvi revizijski odločbi. Ker revizija ni ponudila argumentov za nov razmislek, kot odgovor na to stališče zadostuje povzetek ključnih argumentov, naveden v 13. točki obrazložitve te sodbe.

16. Revizijsko sodišče še dodaja, da zavzemanje stališča o tem, ali je šlo v obravnavanem primeru za nesporazum, ki ima za posledico nenastanek pravnega posla, ali za zmoto, ki ima za posledico neveljavnost pravnega posla, v obravnavani zadevi ni bilo potrebno. Glede na ugotovljena dejstva je odločitev o ugoditvi zahtevku za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine v vsakem primeru pravilna, za spremembo odločitve o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev dedne izjave pa tožnik nima pravnega interesa. Ta odločitev je sama za sebe v korist revidenta, odločitev o ugoditvi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa v primeru ugoditve zahtevku za razveljavitev dedne izjave tudi ne bi mogla biti drugačna. Sprememba zemljiškoknjižnega stanja z učinkom ex nunc je namreč tudi materialnopravna posledica razveljavitve pravnega posla.

17. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Ker revident ni uspel, je dolžan tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, povečan za davek na dodano vrednost, in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 176). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Gre za sklep II Ips 221/2005 z dne 28. 3. 2007.