Jedro

Tožnikovo sklicevanje na določbo 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s toženo stranko je brezpredmetno, saj ta (tako kot 25. člen istega zakona) ureja postopanje „zgolj“ zoper Banko Slovenije. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (ki se nanaša »le« na ne-dovolitev spremembe tožbe/načina uveljavljanja zahtevka zoper toženo stranko) je zato relevanten samo 185. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe z dne 15. 7. 2020 ne dovoli.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in odloči, da je sprememba tožbe dopustna, podrejeno pa, da ga razveljavi in ugotovi, da je postopek na podlagi 6. točke 205. člena ZPP prekinjen. Poudarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče ugotavljalo dejansko stanje glede vložene tožbe, na podlagi katerega bi se lahko opredelilo do pravilne uporabe zakona. Ugotovitev, ki štejejo za povzetek njegovih navedb v 1. točki izpodbijanega sklepa, ni mogoče šteti za ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča. Odvzeti sta mu bili pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki ju zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšno naj bi bilo v predmetni zadevi dejansko stanje (in sicer kot naj bi izhajalo iz tožbe in spremembe tožbe na podlagi 45. člena ZPSVIKOB). Dne 15. 7. 2020 je na podlagi tretjega in petega odstavka 45. člena ZSPVIKOB spremenil tožbo, pri čemer pojasnjuje vsebino te spremembe. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Nedvomno je vložil tožbo, za katero se je uporabljal ZPSVIKOB, na kar kaže tudi sklep sodišča prve stopnje III P 2830/2016 z dne 19. 12. 2019. Pritožba izpostavlja, kaj določata prvi in tretji odstavek 45. člena ZSPVIKOB. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo 45. člen ZPSVIKOB temveč ZPP. ZPSVIKOB je lex specialis v razmerju do ZPP. Na to kaže že odločitev sodišča v obravnavani zadevi, ki je solidarni zahtevek razdelilo na dva dela, česar ZPP ne omogoča. Izpodbijani sklep o tem, zakaj naj se v obravnavani zadevi uporabi 185. člen ZPP, nima nobene obrazložitve. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Po pritožnikovem mnenju ga 45. člen ZPSVIKOB ne omejuje v tem, da spremeni tožbo na način, da škodo od drugo tožene stranke terja podredno. Zato je upravičeno vložil spremembo tožbe na podlagi omenjenega člena, ki bi jo sodišče moralo dopustiti. ZPSVIKOB je spremenil pravila vodenja postopka potem, ko je bila tožba že vložena. Po tožnikovem mnenju v tem primeru ne gre za pravni položaj, ko bi se procesna pravila spremenila za naprej, pač pa za protiustavni poseg v že pridobljene procesne pravice. Ustavno sodišče naj bi sprejelo stališče, da je zakonodajalec omejen z ustavno zahtevo prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene procesne pravice. Prepričan je, da sta njegova pravica do vložitve tožbe pod pogoji, ki jih je določal tedaj veljavni zakon (ZPP in 350. člen ZBan-1) in tudi ustalitev pristojnosti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani njegovi pridobljeni procesni pravici. V nadaljevanju pritožba izpostavlja 155. člen Ustave in pojasnjuje smisel ustavne prepovedi posega v pridobljene pravice. Čeprav je začel ZPSVIKOB veljati po objavi v Uradnem listu, določba prvega odstavka 45. člena nedvomno posega v tožnikove pridobljene pravice. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je prepoved retroaktivnega poseganje v pridobljene pravice v bistvu tisti del vsake od (pridobljenih) pravic, ki ima ustavno naravo. Pritožba se sklicuje na ustavno sodno presojo v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Tudi sicer naj bi bila utemeljitev sodišča v izpodbijanem sklepu v zvezi z uporabo 185. člena ZPP materialnopravna zmotna v delu, v katerem navaja, da sprememba tožbe ni smotrna, ker bi se o zahtevku zoper Banko A., d. d., odločalo šele, ko bi bil zahtevek zoper Banko Slovenije v celoti pravnomočno zavrnjen. Tožnik pripominja, da je prav tako ali še manj smotrno z vidika njegove pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave (ki jo je zapovedalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016), da se namesto enega sedaj vodita dva pravdna postopka, eden v Mariboru in drugi v Ljubljani. Poudarja, da je kot fizična oseba in vlagatelj že v temelju v šibkejšem pravnem položaju kot poslovna banka, kakor tudi, da od leta 2016 čaka na svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sprememba tožbe je dopustna tudi iz razloga, ker je bilo za obe toženki ob vložitvi tožbe pristojno sodišče v Ljubljani. Naknadno naj bi se zaradi procesnih pravil spremenila pristojnost za prvo toženo stranko na Okrožno sodišče v Mariboru po 9. členu ZPSVIKOB, zaradi pripojitve pa tudi zoper drugo toženko.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožnikove spremembe tožbe z dne 15. 7. 2020 ne dovoli, utemeljilo z ugotovitvijo, da ta ne bi bila smotrna, kar sicer kot pogoj za takšno dopustitev (s strani sodišča) predvideva prvi odstavek 185. člena ZPP;1 vse skupaj je pa tudi konkretno in jasno obrazložilo. Ker je šlo v tem pogledu „zgolj“ za presojo smotrnosti dovolitve spremembe tožbe (zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama), je posplošeno pritožnikovo navajanje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja z vidika uporabe prvega odstavka 185. člena ZPP (vsaj) neustrezno pojasnjeno, s tem navajanjem povezani očitki o kršitvah 22. in 25. člena Ustave RS pa neutemeljeni. Posledično je tudi njegovo pojasnjevanje, da izhaja dejansko stanje iz (njegove) tožbe (kot tudi, kaj se je v postopku do sedaj zgodilo), brezpredmetno za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. Enako velja za njegovo nadaljnje pojasnilo, zakaj je prvotno „priredno“ (hkrati) zoper toženo stranko postavljen zahtevek spremenil v „podrednega“ (oziroma ga postavil za primer, če bi bil tožbeni zahtevek zoper Banko Slovenije v celoti pravnomočno zavrnjen; torej je, kot je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje, uporabil institut eventualnega sosporništva), in poudarjanje, da je tožbo spremenil na podlagi tretjega in petega odstavka 45. člena ZPSVIKOB.2 Tožnikovo sklicevanje na določbo 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s toženo stranko je namreč brezpredmetno, saj ta (tako kot 25. člen istega zakona) ureja postopanje „zgolj“ zoper Banko Slovenije.3 Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (ki se nanaša »le« na ne-dovolitev spremembe tožbe/načina uveljavljanja zahtevka zoper toženo stranko) je zato relevanten samo 185. člen ZPP, kot ga je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Kot je bilo poudarjeno, je tožnikovo (tudi sicer posplošeno) sklicevanje na prvi, tretji in peti odstavek 45. člena ZPSVIKOB v zvezi s pogoji za spremembo tožbe brezpredmetno. Te določbe urejajo „zgolj“ tovrstno (procesno) postopanje v sodnih postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo omenjenega zakona zoper Banko Slovenije (postopki zoper Banko Slovenijo začeti na podlagi 350.a člena ZBan-14, 5), in ne v sodnih postopkih zoper komercialno banko (kot je to toženka - Banka A., d. d.).6 Iz teh istih razlogov je pritožbeno pojasnjevanje, da predstavlja ZPSVIKOB v razmerju do ZPP lex specialis (vsaj kar se tiče tožene stranke) nebistveno. To velja tudi za očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je uporabilo 185. člen ZPP7 in ne 45. člena ZPSVIKOB. Zgolj tožnikovo (zmotno) naziranje, da spremembo tožbe v razmerju do komercialne banke (tožene stranke) vlaga na podlagi 45. člena ZPSVIKOB, namreč še ne pomeni, da je za presojo nastale procesne situacije (veljavnosti spremembe tožbe) omenjeni zakon res tudi potrebno uporabiti. Sodišču prve stopnje odločitve za uporabo relevantnih procesnih določb (ZPP) zato posebej niti ne bi bilo potrebno pojasnjevati; tudi sicer pa so takšni razlogi dovolj jasno razvidni iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa (v kateri je med drugim pravilno ugotovljeno, da je bila obravnavana sprememba tožbe podana v trenutku, ko je kot edina tožena stranka v postopku „ostala“ pravna prednica Banke A., d. d.). Posledično so obširni pritožbeni očitki o neobrazloženosti (sodne odločbe)8 in kršitvah tožnikovih ustavnih pravic neutemeljeni. Prav tako iz teh istih razlogov sodišču prve stopnje predmetnega postopka ni bilo potrebno prekinjati do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavnosti ZPSVIKOB; za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (ki se nanaša zgolj na način uveljavljanja tožbenega zahtevka zoper toženo stranko) pa je nebistveno tako pritožbeno zatrjevanje protiustavnosti 45. člena ZPSVIKOB, neutemeljeno pa tudi (vsaj kar se tiče uveljavljanja tožbenega zahtevka zoper toženko - komercialno banko) obširno pojasnjevanje, kako naj bi prej omenjeni zakon posegel v tožnikove pridobljene procesne pravice. Enako brezpredmetno je tudi pritožnikovo sklicevanje na institut ustalitve pristojnosti (ki naj bi po pritožbenem mnenju predstavljala z njegove strani pridobljeno procesno pravico), opozarjanje na protiustavnost posega v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS), na v zvezi s tem obstoječo sodno prakso (iz katere naj bi izhajali pogoji za tak poseg) Ustavnega sodišča RS kot tudi na 45. člen ZPSVIKOB.9

6. Kot je bilo uvodoma poudarjeno, je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da (upoštevaje 185. člen ZPP) dovolitev spremembe tožbe v predmetni zadevi ne bi bila smotrna, konkretno (prepričljivo) obrazložilo. Pritožnik tem razlogom oporeka s sklicevanjem na svojo pravico do učinkovitega sodnega varstva (in v tej zvezi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016), z vidika katere naj bi bilo (po njegovem mnenju) še manj smotrno, da se namesto enega sedaj vodita dva postopka, in sicer eden v Mariboru in drugi v Ljubljani (pri čemer očitno meri na odločitev sodišča prve stopnje (glej sklep z dne 19. 12. 2019), da ni pristojno za odločanje zahtevku zoper Banko Slovenije). Vendar v tem oziru ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi bila ta okoliščina (morebitnega) vodenja postopka zoper Banko Slovenije pred drugim sodiščem (kakorkoli) relevantna za presojo pritožbeno izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe (na podlagi ocene, da to ne bi bilo smotrno) zoper toženko (Banka A., d. d.) ne dovoli. Nobenih pomislekov ne poraja niti njegovo posplošeno sklicevanje na svoj šibkejši pravni položaj nasproti poslovne banke, na okoliščino, da že od leta 2016 uveljavlja/čaka na (učinkovito) sodno varstvo, oziroma da naj mu ne bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo (dostop do podatkov). Ustrezno (konkretno) namreč ne pojasni, zakaj naj bi bil njegov pravni položaj oziroma pravice v sodnem postopku zoper toženko (komercialno banko), bolj varovane v primeru, če bi se ta začel šele po (pravnomočni) zavrnitvi zahtevka (koncu postopka) zoper Banko Slovenije (kot je bilo to v spremembi tožbe predlagano). Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe v obliki „podrednega“ (eventualnega) uveljavljanja zahtevka zoper toženko ne dovoli, tožniku (v predmetnem postopku zoper toženko) ni bila odvzeta nobena, in sicer ne materialna in ne procesna pravica. Podobno nejasno (glede povezave med okoliščino smotrnosti dovolitve spremembe tožbe in krajevno pristojnostjo) je pritožbeno navajanje, da naj bi bila dovolitev spremembe tožbe smotrna, ker naj bi se pristojnost spremenila najprej za Banko Slovenijo in sedaj zaradi pripojitve tudi za toženko. Ob tem, da tožnik vprašanja krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje za odločanje o zahtevku zoper toženo stranko ustrezno (konkretno) v postopku na prvi stopnji niti ni problematiziral, „zgolj“ kasnejša sprememba toženkinega sedeža10 na pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi sicer ne vpliva (tretji odstavek 17. člena ZPP).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP) obravnavano pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo o stroških tega pritožbenega postopka (ki so del nadaljnjih pravdnih stroškov) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Uradni list RS, št. 72/19, 19/20 - odl. US. 3 Kar vse je v 4. točki obrazložitve sklepa z dne 6. 10. 2020 pojasnilo že sodišče prve stopnje. 4 Glej Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 99/10, s kasnejšimi spremembami. 5 Iz 350.a ZBan-1 je jasno razvidno, da ureja odškodninsko varstvo delničarjev, upnikov in drugih oseb, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, „le“ zoper Banko Slovenije, in ne (tudi) zoper komercialne banke (kot je tožena stranka). 6 Posledično je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno tudi pojasnjevanje, da 45. člen ZPSVIKOB tožnika ne omejuje, da toženko toži „podredno“. Kot rečeno, omenjeni zakon ureja „zgolj“ postopanje zoper Banko Slovenije, poleg tega sodišče prve stopnje nikjer ne pravi (to namreč ni bil razlog za sprejem izpodbijane odločitve), da tožnik toženke ne bi smel tožiti „podredno“ (v smislu eventualnega sosporništva). 7 Sama pritožbena trditev, da omenjeni zakon (torej ZPP) ne omogoča razdružitve postopkov („razdelitve zahtevka na dva dela“) v primeru solidarnih dolžnikov (solidarno toženih strank), pa očitno zmotna. Ta okoliščina (način solidarnega uveljavljanja terjatve) bi pomenila „le“ to, da je (tožbena) zahtevka zoper toženki kot navadna sospornika (v skladu s 191. členom ZPP) dopustno (moč) obravnavati v istem postopku (ju torej skupaj tožiti), ne pa tudi, da bi bilo to (iz razloga, ker gre v skladu s 196. členom ZPP za enotno sosporništvo) obvezno (Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 260, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 353/2005 z dne 18. 4. 2007 ter odločbe tega sodišča II Ip 4427/2014 z dne 11. 2. 2015 in III Ip 2237/2014 z dne 9.7. 2014). 8 In pomenu njene obrazloženosti. 9 Ki (kot rečeno) ureja „zgolj“ postopanje zoper Banko Slovenije. Upoštevaje navedeno je (pritožbeno) naziranje, da ima tožnik na podlagi petega odstavka 45. člena omenjenega zakona pravico spremeniti tožbo zoper toženo stranko; navajanje, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni več pristojno za vodenje predmetnega postopka ter da bi moralo tožbo glede „podrednega“ zahtevka odstopiti Okrožnemu sodišču v Mariboru, pa neprepričljivo (tožnik namreč sklepa z dne 19. 12. 2019, s katerim se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje „zgolj“ glede zahtevka zoper Banko Slovenijo, pritožbeno ni izpodbijal, niti ni v nadaljevanju ustrezno/jasno ugovarjal pristojnosti sodišča prve stopnje za odločanje o zahtevku zoper toženko/komercialno banko). 10 Do katere naj bi prišlo zaradi pripojitve prvotno tožene Banke B., d. d. Banki A., d. d.