Jedro

Ugotovitev, da banka ni opravila pojasnilne dolžnosti (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo), še ne pripelje avtomatično do pravne posledice, za katero se zavzema tožnik. Treba je ugotoviti še, ali je bil pogodbeni pogoj nepošten. Nepoštenost pogoja se presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, treba je oceniti, ali je v tem trenutku izkazana dobra vera banke ter morebitno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Spremembe tečaja niso podvržene zakonitostim, ki bi omogočale vsaj približno zanesljivo napoved gibanja, temveč so odvisne od številnih dejavnikov, tako ekonomskih kot političnih, na katere toženka oz. njena pravna prednica ni imela nikakršnega vpliva. Zanesljive in natančne napovedi trenutka in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Toženka ni ravnala v slabi veri, saj ob sklepanju pogodbe ni mogla zanesljivo napovedati gibanj tečajev v prihodnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik toži na ugotovitev, da sta nična kreditna pogodba 000-000-113 z dne 23. 11. 2007 in notarski zapis z dne 29. 11. 2007, vse v zvezi s kreditom v znesku 279.053,50 CHF, ki ga je tožnik najel pri toženkini pravni prednici Banka 1 d. d. Vtožuje tudi plačilo 109.054,10 EUR s pripadki. Med drugim navaja, da kot potrošnik ni bil ustrezno poučen o posebnostih kredita v švicarskih frankih, predvsem o t. i. valutnem tveganju (možnosti, da se tečaj CHF – EUR bistveno spremeni), da sta nepoštena in zato nična pogodbeni pogoj o valutni klavzuli ter uporaba spremenljive obrestne mere pri določanju anuitete. Po sklenitvi pogodbe je tečaj CHF zrasel, zato so zrasle tudi anuitete. Ob sklenitvi pogodbe je tožnik prejel 167.037,89 EUR, kredit je predčasno poplačal leta 2018 in skupaj plačal 276.091,99 EUR, razliko med zneskoma pa sedaj terja od toženke.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da kredit v tuji valuti ni ničen, prav tako ni protipravna spremenljiva obrestna mera, pogodbeni pogoji pa niso bili nepošteni, ker so bila tožniku transparentno pojasnjena vsa tveganja kredita v tuji valuti.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih razlogov pritožuje tožnik, ki med drugim navaja, da sodišče ne pove, na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov zaključuje, da je toženka tožniku v zadostni meri pojasnila vse okoliščine, s katerimi je lahko bila sama seznanjena, in s tem svojo pojasnilno dolžnost pravilno izpolnila. Iz izpovedi bančne uslužbenke T. G. izhaja ravno obratno. Sodišče se ne opredeli do Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz junija 2005. Takšnega produkta, ki je preveč tvegan, banke sploh ne bi smele ponujati. Sodišče se zadovolji z razlago, da bi morali (povprečni) potrošniki vedeti, kakšne so lahko posledice spremembe tečaja, kar pa je napačno. Gre za obveznost banke in če je ne izpolni, se ne more šteti, da je posameznik lahko sprejel poučeno odločitev. Toženka ne dokaže, da je ocenila kreditno sposobnost tožnika v EUR. Pogodbena določba, da stranka sprejema valutno tveganje, ne zadošča. Pritožnik predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Posamezni pritožbeni argumenti bodo sproti naslovljeni še spodaj.

4. Toženka je na pritožbo obširno in argumentirano odgovorila; predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. O vprašanju kreditov v švicarskih frankih (CHF) obstaja že bogata in ustaljena sodna praksa. V sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in sodbi II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020 so pregledno in izčrpno pojasnjeni tako aktualni slovenski in evropski predpisi kot tudi judikatura in teoretična izhodišča. Iz navedenih odločb pritožbeno sodišče povzema, da je pogodbeni pogoj nedovoljen, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank (prvi odstavek 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah; v nadaljevanju Direktiva). Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo razmerja med ceno in plačilom, če so pogoji zapisani v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive), tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega pogoja izhajajo zanj.1

7. V času sklepanja sporne pogodbe (november 2007) je potrošniške kredite urejal Zakon o potrošniških kreditih,2 ki je glede kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo določal le, da mora pogodba vsebovati navedbo valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, ter opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. alineja 7. člena ZPotK), ni pa podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. Določal je le splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). Šele pozneje sprejeta Zakona o potrošniških kreditih3 sta zaostrila pogoje in določila bankam dodatne obveznosti v zvezi z informiranjem potrošnika.

8. V zvezi s pogodbami o hipotekarnem posojilu, ki so sklenjene v tuji valuti ali indeksirane v tuji valuti, je Sodišče EU pojasnilo, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita, med drugim informacijo o tem, da s posojilno pogodbo v tuji valuti prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.4

9. V skladu z drugim odstavkom 4. člena Direktive je ocena nedovoljenosti spornega pogodbenega pogoja dopustna le v primeru, če pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (če torej ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe.5 Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe.

10. Pri ocenjevanju nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je treba presoditi dvoje: 1) ali je banka ravnala v dobri veri in 2) ali obstoji znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.6 Zgolj ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, še ne pripelje do ničnosti pogodbe oziroma uspeha tožnika v pravdi.

11. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je treba opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.7

12. Pritožbene navedbe, da banke takšnih »produktov« (kreditov v CHF) sploh ne bi smele prodajati, so neutemeljene. Dejstvo je, da tovrstni krediti v spornem času niso bili prepovedani,8 zato je glede na splošno načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika9) treba šteti, da so bili dopustni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve). Enako velja za spremenljivo obrestno mero, ki tudi ni protipravna. Torej ne drži, da bi bili valutna klavzula oz. kredit v tuji valuti in spremenljiva obrestna mera nični. Tudi ne drži, da za ponujanje kreditov v tuji valuti v danem obdobju ni bilo nobenega razumnega razloga oziroma potrebe (causa); četudi se sodišče prve stopnje do tega pravnega ugovora ni posebej obrazloženo opredelilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podlaga spornega posla pridobitev posojila (causa credendi) in da taka podlaga ni nedopustna.10

13. Pritožnik večkrat navaja, da naj bi mu kredit v CHF ponudili, ker ni bil kreditno sposoben za evrski kredit. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tožnikove trditve o kreditni (ne)sposobnosti oz. omejeni sposobnosti pavšalne in neizkazane, saj tožnik ni podal nobenih trditev (še manj dokazov) o svojih dohodkih v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo razloge (18. točka obrazložitve) v zvezi s tožnikovo bistveno nižjo plačo v novi službi, ki pa je še vedno znašala cca 2000 EUR; kolikšno plačo je prejemal v času najetja kredita, ko je bil pomočnik direktorja A., tožnik ni navedel. 14. Tako se izkaže, da ni bilo pravnih ovir, da banke ne bi smele ponujati potrošnikom tudi kreditov v CHF, niti ni bilo nobene take načelne ovire v primeru tožnika.

15. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je dokazna ocena konkretnih okoliščin v zvezi z izpolnjevanjem pojasnilne dolžnosti banke šibka, deloma pomanjkljiva in nepreverljiva. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom korektne pojasnilne dolžnosti sicer (pravilno) izvajalo ustrezen dokazni postopek, nato pa v sodbi zgolj zapiše, da je bila ta dolžnost v redu opravljena in da je bil postopek sklepanja pogodbe transparenten, ne da bi sodišče to še nadrobneje utemeljilo. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vseeno pravilna. Kot je pojasnjeno zgoraj (točke 9 do 11 te sodbe), ugotovitev, da banka ni opravila pojasnilne dolžnosti (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo), še ne pripelje avtomatično do pravne posledice, za katero se zavzema tožnik. Treba je ugotoviti še, ali je bil pogodbeni pogoj nepošten. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (22. točka), da se nepoštenost pogoja presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe in da je treba oceniti, ali je v tem trenutku izkazana dobra vera banke ter morebitno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (32. in 35. točka), da je bila nenadna sprememba tečaja, ki se je zgodila več kot sedem let po sklenitvi pogodbe (začetkom leta 2015) presenečenje tudi za bančne strokovnjake na najvišjih ravneh in da takega (tako naglega, velikega) nihanja tečaja nihče ni mogel zanesljivo predvideti; toženka je vedela, da se tečaj lahko spremeni, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini.

16. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in še dodaja, da toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, četudi je strokovnjak na področju bančništva, ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti. Spremembe tečaja niso podvržene zakonitostim, ki bi omogočale vsaj približno zanesljivo napoved gibanja, temveč so odvisne od številnih dejavnikov, tako ekonomskih kot političnih, na katere toženka oz. njena pravna prednica ni imela nikakršnega vpliva. Šlo je za pristojnost nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.11 Teoretiki opozarjajo, da so ravnanja švicarske centralne banke, torej organa suverene tuje države, dejanja oblastnega organa (iure imperii), na katera poslovne banke v drugih državah ne morejo vplivati,12 prav tako pa se ne zatrjuje, da bi bile Banka Slovenije (BS) ali slovenske poslovne banke o nameravanih ukrepih švicarske centralne banke v naprej obveščene. Zanesljive in natančne napovedi trenutka in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov predvidljiv, ne morejo pa predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF.13

17. Iz povedanega izhaja, da so banke v trenutku sklepanja sporne pogodbe mogle in morale vedeti, da se tečajno razmerje EUR-CHF lahko spremeni. Ni dvoma, da je to mogel in moral vedeti tudi tožnik, saj je tudi povprečno izobraženemu potrošniku (in tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje najmanj povprečno izobražen potrošnik) znano, da se devizni tečaji lahko spreminjajo; ker je bila pogodba sklenjena za 30 let, je moralo biti skoraj gotovo, da se bo tečaj tekom odplačevanja kredita spremenil. Dejstvo (možne) spremembe tečaja je bilo torej obema pogodbenicama znano in toženka tega dejstva tožniku ni prikrivala (ker je tožniku moralo biti znano). Ni pa bilo nobeni od pogodbenic znano, kdaj in za koliko se bo tečaj spremenil. Sprememba tečaja v prihodnosti tudi ni bila tako očitna in neizbežna, kot skuša prikazati pritožnik in kot se zdi v sedanjosti iz perspektive dogodkov, ki so sledili. Nenazadnje je do (znatne) spremembe tečaja prišlo več kot sedem let po sklenitvi pogodbe in skoraj deset let po prvih priporočilih ter opozorilih BS.

18. Stranki sta predložili več dokumentov BS – npr. priloge A6-A8 in B13-B14, v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje zapiše (33. točka obrazložitve), da tožnik ni uspel dokazati, da naj bi BS komercialne banke opozarjala na dvig valute evro kot gotov dogodek v prihodnosti in da naloga BS ni skrb za zaščito kreditojemalcev pred tveganji. Tožnik je v zvezi s temi dokumenti BS navajal, kar ponavlja tudi v pritožbi, da so komercialne banke (tudi) na podlagi teh opozoril in drugih pisanj BS vedele ali vsaj morale računati z možnostjo, da bo tečaj CHF zrasel v primerjavi z EUR, in da so posledično tudi morale vedeti, kaj bo to pomenilo za obveznosti jemalcev kreditov v CHF.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba sicer zavzela stališče do teh dokumentov, vendar ni odgovorila na vse tožnikove argumente. Vendar pa gre za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi (3. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku14), saj gre le za vprašanje dokazne ocene in pravnega vrednotenja listin, torej posrednih dokazov, zato je pritožbeno sodišče glede listin v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje in glede tega podrobnejše razloge podaja v nadaljevanju.

20. Že v prejšnjih odstavkih je bilo povedano, da ne BS ne komercialne banke niso mogle z gotovostjo napovedati, kdaj in kako se bo tečaj CHF spremenil, zato ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi banke domnevno zlonamerno prikrivale informacije. Vse navedene dokumente je treba presojati v luči informacij, ki so bile na voljo v času, ko je BS te dokumente sestavila in jih posredovala poslovnim bankam, ne pa na podlagi tega, kar se je pozneje zgodilo. Tudi zapis v Poročilu o finančni stabilnosti iz leta 2005 (priloga A6), da je bil CHF leta 2005 na relativno nizkih ravneh in da je pričakovati njegovo apreciacijo, po presoji pritožbenega sodišča nima takega pomena, kot se zavzema pritožba, temveč gre le za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju. Da leta 2005 še zdaleč ni bilo samoumevno, da bo do sprememb tečaja prišlo, dokazuje nenazadnje tudi dejstvo, da je do znatne rasti tečaja CHF prišlo šele slabih deset let po izdaji Poročila.15

21. Tudi ne držijo pritožbene trditve, da je bilo tveganje morebitne uresničitve valutnih tveganj prevaljeno izključno na kreditojemalce, saj banke niso mogle utrpeti izgub, ker so bilančno izravnane (kar bi lahko bil indic za to, da so forsirale kredite v CHF). Pritožbeno sodišče se strinja z nasprotnimi navedbami toženke, da so morale tudi banke (ki poslujejo v Sloveniji in ne Švici) nekje dobiti CHF, da so jih lahko plasirale komitentom, torej so tudi banke imele obveznosti v CHF, na katere je valutno tveganje lahko vplivalo. Na to tudi posebej opozarja Poročilo BS iz junija 2005 v delu, ki ga ni predložil tožnik, temveč toženka (priloga B13), kjer je navedeno, da se z zadolževanjem (slovenskega) bančnega sektorja v tujini povečuje tudi občutljivost slovenskih bank za dogajanje na evropskem finančnem trgu.

22. Tudi iz dopisa BS z dne 4. 7. 2006 (priloga A7) izhaja, da BS opozarja poslovne banke, da je zgolj navidezno tržno tveganje v celoti preneseno na komitente. Pri tem je treba upoštevati, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da ni naloga BS, da skrbi za zaščito potrošnikov, temveč mora skrbeti za stabilnost in delovanje bančnega sistema. Dopis BS z dne 19. 12. 2007 (priloga A8) in zloženka Združenja bank Slovenije iz septembra 2008 (priloga A9) po oceni pritožbenega sodišča nista relevantna, saj sta bila izdana že po sklenitvi sporne kreditne pogodbe.

23. Navedena pisanja BS so bila predmet pravnega vrednotenja v številnih drugih postopkih v zvezi s CHF in tudi VSRS ocenjuje, da gre za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov o potrošniških kreditih (ki so povzeti v 7. točki te obrazložitve) ter iz načela vestnosti in poštenja.16 V zvezi z opozorili BS je sodišče zaslišalo tudi pričo M. K. iz BS in pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno njegove izpovedbe, da nihče ni mogel natančno napovedati, kdaj in kako se bo tečaj CHF spremenil, ker je bilo to odvisno od nepredvidljivih dejavnikov.

24. Tako se izkaže, da toženka ni ravnala v slabi veri, saj ob sklepanju pogodbe ni mogla zanesljivo napovedati gibanj tečajev v prihodnosti. Zato so neutemeljene obsežne in slikovite pritožbene primerjave z »gnilimi jabolki« in poceni zdravili, saj ni šlo za to, da bi toženka strankam ponujala (podtaknila) inherentno slab ali škodljiv kredit, temveč je šlo za kredit, ki je bil iz razlogov, ki so mogli biti razumljivi tudi povprečnemu potrošniku (da se devizni tečaji v 30 letih lahko spremenijo – navzgor ali navzdol), bolj tvegan od kredita v valuti, v kateri potrošnik prejema plačo. Ni šlo niti za izvedene finančne instrumente ali kako špekulativno naložbo, niti za v izhodišču nevzdržne (in protipravne) posle, kakršne so npr. finančne verige in piramide. Tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da so bili krediti v CHF zelo priljubljeni, da so jih potrošniki hoteli imeti in zaradi tega domnevno celo »uhajali« k drugim bankam, če v svoji banki takega kredita niso dobili, kaže na to, da ni šlo za (kot navaja pritožnik) »nov bančni produkt, ki je bil za naš prostor nenavaden in strankam tudi nepoznan, celo nerazumljiv, in ki sam po sebi ni imel prav nobenega smisla«. Če bi šlo resnično za tako čudno in nesmiselno zadevo, se potrošniki gotovo ne bi tako pogosto odločali za tovrstne kredite.

25. V zvezi z reklamnimi letaki bank X in Y, na katere se sklicuje pritožba, je sodišče prve stopnje res zapisalo le kratke razloge, da ti dokazi niso pomembni, vendar je ta ugotovitev pravilna, saj dejstvo, kaj in kako so oglaševale druge banke, še ne more dokazovati, da je enako ravnala tudi toženka. Pomembno bi bilo le, če bi tožnik dokazal, da je tudi toženka (domnevno) zavajajoče oglaševala kredite v CHF.

26. Nadalje je pri presoji morebitne ničnosti pogodbenih določil treba ugotoviti, ali obstoji znatno neravnotežje med dajatvami pogodbenih strank – in to zopet upoštevaje okoliščine, ki so obstajale ob sklepanju pogodbe. Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe le, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožnik vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR.17 Ko sta pravdni stranki sklepali sporno kreditno pogodbo, med obveznostjo tožnika in toženke ni bilo znatnega neravnotežja, saj je tožnik prejel kredit v CHF, v isti valuti ga je moral tudi vrniti (načelo denarnega nominalizma – 371. člen OZ), pogodbene obresti pa tudi niso bile oderuške. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnika je nastopilo šele pozneje, ko je narasla vrednost CHF v primerjavi z EUR, v posledici česar se je podražila tudi anuiteta v CHF. To pa, kot že pojasnjeno, ob sklepanju pogodbe ni bilo predvidljivo z zadostno stopnjo konkretnosti in zanesljivosti. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da lahko v času, za katerega se je sklepala pogodba (30 let) pride tudi do večjih sprememb oziroma nihanj valutnih tečajev. Čas nastopa teh sprememb in amplituda nihanja sta bili negotovi dejstvi tudi za toženko, zato pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama. Sprememba (dvig tečaja CHF) tudi ni nastopila takoj, temveč skoraj osem let po sklenitvi pogodbe, tečaj pa je naraščal postopoma in ni šlo za nenadno drastično spremembo.18

27. Četudi vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti v izpodbijani sodbi ni bilo celovito rešeno in dokazi v zvezi s tem ne ustrezno ocenjeni, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporni pogodbi kljub temu nista nični, saj toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala v dobri veri, niti ni izkazano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi obeh strank v trenutku sklepanja pogodbe. Ta zaključek je mogoč ne glede na to, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost ali ne, zato dokazna ocena izpovedbe priče G. niti ni bistvena za odločitev.

28. Poudariti pa velja tudi, da čeprav je varstvo potrošnikov pomembna pravna vrednota, pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.19

29. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pomanjkljivosti izpodbijane prvostopenjske sodbe glede razlogov samo odpravilo (3. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

30. Ker je tožnik s pritožbo propadel, sam krije svoje stroške v zvezi z njo, toženka pa je na pritožbo obširno in vsebinsko odgovorila, zato ji je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor (1500 točk), izdatke za stranko (25 točk), skupaj torej 1525 odvetniških točk ali 915 EUR, poleg tega pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (201,30 EUR). Priznane stroške je dolžan plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila (387. člen OZ).

1 Sodba Sodišča EU št. C-26/13 z dne 30. 4. 2014, Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt., 75. točka obrazložitve. 2 Uradni list RS, št. 77/2004 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK. 3 Uradni list RS, št. 59/2010 – ZPotK-1 in Uradni list RS, št. 77/2016 – ZPotK-2; slednji je bil sprejet že po množičnem pojavu sporov v zvezi s krediti v švicarskih frankih, kakršen je tudi pričujoči. 4 Podrobneje glej sodbo Sodišča EU št. C-186/16 z dne 20. 9. 2017, Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, (v nadaljevanju sodba Andriciuc). 5 Sodba in sklep VSRS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 6 Prav tam; primerjaj tudi sklep VSRS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. 7 Sodba in sklep VSRS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 8 O tem podrobno sklep VSRS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, točke 12 do 14; dopustnost kreditov v CHF izhaja tudi iz številnih drugih odločb VSRS. 9 Uradni list RS, št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ. 10 Sodba in sklep VSL II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018, ki je bila potrjena s sodbo VSRS II Ips 195/2018. Enako tudi sklep VSRS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, točki 15 in 16. 11 Sodba in sklep VSL II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018, potrjena s sodbo in sklepom VSRS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 12 J. Sladič, Monetarna politika Švicarske narodne banke je akt iure imperii, o katerem avstrijska sodišča ne morejo odločati, Pravna praksa 30/2017. 13 Sodba in sklep VSRS II Ips 195/2018. 14 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 15 Tako tudi sodba in sklep VSRS II Ips 195/2018. 16 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 195/2018. 17 Sodba in sklep VSL II Cp 1977/2017 v zvezi s sodbo in sklepom VSRS II Ips 195/2018. 18 Primerjaj zgoraj navedeni odločbi. 19 Sklep VSRS II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, enako sodba in sklep II Ips 195/2018 in sodba II Ips 32/2019.