Jedro

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljeno uveljavlja z navedbami, da je pravnomočna sodba v bistvenih elementih neobrazložena, razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, o odločilnih dejstvih pa je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 7. 12. 2015 spoznalo A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 6. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 280,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 7. 10. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in zaradi kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in kršitve 248. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo, oziroma v celoti ali delno razveljavi sodbo prve in druge stopnje, ali pa samo sodbo druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka B. B. v odgovoru na zahtevo, podanem dne 28. 10. 2016, navaja, da je očitek o kršitvi kazenskega zakona neutemeljen, ker izrek vsebuje konkretizacijo znakov očitanega kaznivega dejanja. Tudi očitek o nasprotovanju razlogov sodbe sodišča prve stopnje z listinami v spisu ne drži, sodišče je izvedensko mnenje izvedenke T. povzelo v točkah 60 do 70, nato pa v 89. točki ocenilo, da tako iz mnenja druge izvedenke kot iz mnenja izvedenke dr. T. izhaja, da je šlo pri oškodovanki za svežo travmatiziranost. Neutemeljen je očitek, da sodbi nimata razlogov v zvezi z izpovedbami prič, ki so izpovedale, da jim o nasilju obsojenca ni nič znanega in da ga niso zaznale, ker gre za priče, ki ob nasilju niso bile prisotne. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedbe povzelo, ocenilo je izpovedbe tistih, ki so o obravnavanih dogodkih lahko vedeli največ, to pa so oškodovanka, njena mama in stari starši. Neutemeljen je tudi očitek o nerazumljivosti zaključka sodišča o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, saj gre za oceno sodišča, s katero se zagovornik ne strinja in ne za nerazumljivost stališča sodišča. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena dne 7. 11. 2016. B.

4. Kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Sodišče je obsojenca z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ker je hudo kršil svoje dolžnosti do otroka s tem, da je od avgusta 2007 do maja 2011 v navzočnosti mladoletne pastorke (rojene 20. 2. 1998) nad ženo izvajal fizično in psihično nasilje in pastorko najmanj enkrat močno stisnil za roko, da so se ji poznale modrice, zaradi česar je bila prestrašena, se je jokala in se ga izogibala, z opisanim ravnanjem pa pri njej povzročil travmatiziranost ter akutno izraženo prizadetost za katero je pričakovati posledice kot nezaupljivost ali kot konfliktnost pri poznejšem navezovanju stikov in odnosov z nasprotnim spolom. Ker so v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje konkretizirani vsi znaki obsojencu očitanega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, so neutemeljene navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi kazenskega zakona.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni sledilo zagovoru obsojenca, ki je fizično nasilje nad ženo in pastorko zanikal. Svojo dokazno oceno glede obsojencu v izreku sodbe očitanega kaznivega dejanja je oprlo na izpovedbo mladoletne oškodovanke, katere izpovedbo je ocenilo kot ves čas postopka smiselno enako, in izpovedbo njene matere. Njuni izpovedbi je, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca dr. A. (o splošnih osebnostnih značilnostih mladoletne oškodovanke in kako le te vplivajo na njeno izpoved) in izvedenke dr. R. (o vplivu zdravstvenega stanja oškodovankine matere - čustvene neuravnovešene osebnostne motnje, na njeno dojemanje realnosti), ocenilo kot verodostojni in potrjeni z izpovedbama M. in F. T. (starih staršev mladoletne oškodovanke).

6. Utemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je pravnomočna sodba v bistvenih elementih neobrazložena, razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, o odločilnih dejstvih, pa je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno povzelo izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. Z. F. o mladoletni oškodovanki (točke 51 do 58 sodbe) in izvedensko mnenje dr. M. T. - Komisije za fakultetna izvedenska mnenja o mladoletni oškodovanki (točka 62 do 70 sodbe) in o njeni materi (točki 60 in 61 sodbe). Navedeni mnenji se o travmatiziranosti mladoletne oškodovanke (kot posledici ravnanja obsojenca) razlikujeta, kot pravilno to izpostavlja zagovornik v zahtevi. Izvedenka dr. F. ugotavlja svežo travmatiziranost kot posledico ravnanja obsojenca, izvedenka dr. T. pa ugotavlja splošno travmatiziranost pri mladoletnici kot posledico neugodnega prepletanja več dejavnikov: čustvene prikrajšanosti v zgodnjem otroštvu, disfunkcionalne družinske skupnosti, številne selitve, menjave šol, vrstniške navezave, spremembe v načinu življenja pri starih starših, pri mami, pri skupnosti mame in očima v občutljivih fazah razvoja, pretiranem istovetenju oškodovanke z materjo ter oškodovankino posredno travmatiziranost preko svoje matere, ki je bila v partnerskem odnosu z obsojencem napeta, nezadovoljna, počutila se je kot žrtev, različne oblike pritiskov s strani svojega partnerja pa doživljala subjektivno in v to posredno vključevala tudi svojo hčerko. Kljub navedenim razhajanjem v izvedenskih mnenjih pa je sodišče prve stopnje zaključilo (točka 89. sodbe), da sta obe izvedenki „potrjevali, da je pri mladoletni oškodovanki zaznati svežo travmatiziranost“ in da „navedene travmatiziranosti nobena izmed izvedenk ni pripisala drugim razlogom oziroma vzrokom iz oškodovankine mladosti“, s tem pa so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih (travmatiziranosti mladoletne oškodovanke) v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju (s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), enaka kršitev pa je po presoji Vrhovnega sodišča podana tudi v sodbi sodišča druge stopnje, ki je v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka povsem pavšalno zavrnilo (točka 10 sodbe). Utemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja tudi v zvezi z obrazložitvijo krivde v sodbi sodišča prve stopnje. Pritrditi je navedbam, da obrazložitev sodišča prve stopnje o krivdi (naklepu) obsojenca (točka 91 sodbe) vsebuje le golo zakonsko navedbo o krivdi, ne pa tudi razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja in posledice (pri tem pa je očitek posledice v katero je obsojenec privolil v nasprotju z očitkom iz opisa dejanja v izreku sodbe), povsem neobrazložena oziroma pavšalna pa je zavrnitev pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika o pomanjkljivi obrazložitvi krivde v sodbi sodišča druge stopnje (točka 10 sodbe sodišča druge stopnje).

8. Kot utemeljeno navaja zagovornik v zahtevi, da sodišče prve stopnje mnogih ostalih izvedenih dokazov (izpovedb zaslišanih prič, ki obsojenčevega nasilja nad ženo in pastorko niso zaznale, osebnosti obsojenčeve žene, njenih SMS sporočil obsojencu) v sodbi sploh ni ocenilo. Tako sodišče prve stopnje kljub obširno izvedenem dokaznem postopku v nasprotju z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP ni opravilo presoje verodostojnosti protislovnih dokazov, kar pa je vplivalo na zakonitost sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, temveč, da je ocenjevalo le dokaze, ki so bili obsojencu v škodo, zavrnilo z obrazložitvijo, da „pritožba, ki se sklicuje na izpovedbe prič, za katere navaja, da pri oškodovankah niso videle niti zaznale nasilja ali posledic nasilja, ne more biti uspešna“ (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje), saj sodišče druge stopnje prezre, da nasilja in posledic nasilja nad obsojenčevo ženo in pastorko tudi oškodovankini stari starši niso videli niti osebno zaznali. Ker je bila ovadba zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 s sklepom državnega tožilstva zavržena in je zoper obsojenca tekel le kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (na škodo mladoletne oškodovanke) pa so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje o ravnanju obsojenca na škodo dveh oškodovank (točki 9 in 10 sodbe sodišča druge stopnje) nerazumljivi. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni le bistveno prekršilo določbe kazenskega postopka, temveč tudi obsojenčevo pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave, ki je lahko učinkovita le, če je odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom (426. člen ZKP).