Jedro

Pravna ureditev organu ne daje podlage, da bi pri odločanju ne upošteval dokaza, ki ga je stranka predložila po izteku postavljenega roka, temveč mu zgolj omogoča, da po izteku roka odloči brez nadaljnjega zavlačevanja postopka oziroma čakanja na to, ali bo stranka predložila zahtevani dokaz. Povedano drugače: opisana ureditev ne pomeni izjeme od temeljnih načel materialne resnice in proste presoje dokazov, zato mora organ ob odločanju upoštevati vse dokaze, s katerimi razpolaga v času sprejema odločitve, čeprav jih je stranka predložila po izteku postavljenega roka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3631-2460/9553/2016 (3103) z dne 22. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 385 točk ter se s tem številom točk uvrstil na 1041. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci, glede na dohodek gospodinjstva, niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine – lista A1. Stanovanja bodo zagotovljena udeležencem, uvrščenim na prednostno listo A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 625 točk, pod pogojem, da se stanovanjske, premoženjske ali druge razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo. Tistim, ki so dosegli manjše število točk, stanovanje ne bo dodeljeno.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana 24. 9. 2016 objavil 17. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Razpis). Na ta razpis se je prijavil tudi tožnik, prvostopenjski organ pa v nadaljevanju obrazložitve navaja, katere stanovanjske, socialne in zdravstvene razmere je v skladu z razpisom upošteval pri sestavi prednostne liste za dodelitev stanovanj. Ena od točkovalnih kategorij so tudi zdravstvene razmere, ki so se točkovale, če je prosilec predložil izvid osebnega zdravnika, iz katerega je razvidno, da prosilec sam ali kateri od ožjih družinskih članov boleha za kronično boleznijo gornjih dihal ali astmo, ob pogoju, da je v prostoru, kjer prebiva, prisotna vlaga, izhajajoča iz lastnosti stanovanja in ne kot posledica ravnanja stanovalcev. Prisotnost vlage se ugotavlja na podlagi zapisnika o točkovanju stanovanja, če so v njem upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago, ali če je predloženo dokazilo pristojnega izvedenca, ali če to ugotovi komisija z ogledom. Tožnik v tej kategoriji ni dobil nobenih točk. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da je tožnik v svoji vlogi uveljavljal tudi točke za postavko "kronična bolezen zgornjih dihal ali astma mladoletnih otrok" za dva otroka in "kronična bolezen zgornjih dihal ali astma odraslega družinskega člana" za dve osebi. Ponavlja prej navedene pogoje za priznanje točk v teh kategorijah in navaja, da tožnik ni predložil zapisnika o točkovanju svojega stanovanja ali dokazila pristojnega izvedenca, zato je stanje njegovega prebivališča ugotavljala komisija. Na ogledu je bila osebno prisotna tožnikova žena, pridružil pa se je tudi tožnik, ki na zapisnik o ogledu ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Ugotovitev komisije je bila, da v stanovanju ni prisotne vlage, tej ugotovitvi pa sledita tudi prvostopenjski in drugostopenjski organ.

4. Tožnik je 15. 3. 2016 sicer vložil pritožbo na delo komisije, ki ji je priložil izvedensko poročilo o prisotnosti vlage v njegovem bivališču, ki so mu priložene tudi fotografije stanovanja, ter zapisnik o točkovanju, iz katerega je razvidno, da so odbite točke za vidno vlago v stanovanju. Ne glede na to drugostopenjski organ ocenjuje, da je komisija svojo nalogo opravila strokovno in v celoti sledi njenim ugotovitvam, poleg tega pa, da je imel po določbah pravilnika možnost in dolžnost, da vlago v stanovanju sam izkaže na dva načina, bodisi s predložitvijo točkovalnega zapisnika, ali pa z dokazilom pristojnega izvedenca, če tega ne bo storil pa bo vlago ugotavljala komisija. Meni, da je bila tožnikova dolžnost, da zatrjevane okoliščine dokaže že ob oddaji vloge, oziroma najkasneje v postavljenem roku za dopolnitev vloge, česar ni storil. Ugotovitvi, da v stanovanju ni vlage, je namreč nasprotoval šele s pritožbo na delo komisije, pri tem pa je treba upoštevati, da gre pri predmetnem postopku za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o tožnikovi pravici, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Ključno je, da so vsi, ki so se prijavili na razpis, obravnavani enako, prvostopenjski organ pa je ravnal pravilno, ko je za ugotovitev tožnikovih stanovanjskih razmer opravil ogled. To mu omogoča pravilnik, ki določa enakovredne, alternativne načine ugotavljanja vlage.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ob prijavi na razpis vložil vso potrebno dokumentacijo, vendar toženka ni upoštevala potrdil o obolenjih gornjih dihal družinskih članov. Na ogled je prišla komisija, ki je napisala zapisnik, iz katerega izhaja, da ni vidne vlage, kljub dejstvu, da je vlaga jasno vidna. V zakonitem roku je vložil pritožbo, skupaj z izvedenskim poročilom sodnega izvedenca ter točkovalnim zapisnikom, vendar na to pritožbo ni prejel odgovora. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov upravni postopek.

6. Toženka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, dodaja pa še, da tožnik izvedenskega poročila o prisotnosti vlage ter zapisnika o točkovanju stanovanja ni predložil v roku, ki mu je bil postavljen za dopolnitev vloge, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko mu na podlagi teh dokazil ni dodelil točk. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po petem odstavku 20. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 87. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in na katerega se sklicuje tudi toženka, se za vodenje razpisnega postopka v zadevah, kot je obravnavana, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku; ZUP). Enako izhaja tudi iz 4. člena ZUP, po katerem se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po drugem členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Tako ima toženka sicer prav, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno, temveč za "drugo javnopravno stvar", vendar pa je treba v skladu z opisano pravno ureditvijo tudi pri odločanju o tej stvari uporabiti določbe ZUP.

9. Med temeljna načela upravnega postopka spadata tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki se med drugim odražata tudi v določbi prvega odstavka 139. člena istega zakona, po katerih uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe (…). Stranka mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti (drugi odstavek 140. člena ZUP). Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek, vendar če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve, temveč mora postopek nadaljevati in skladno s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o zadevi (tretji odstavek 140. člena ZUP).

10. Navedena pravna ureditev organu ne daje podlage, da bi pri odločanju ne upošteval dokaza, ki ga je stranka predložila po izteku postavljenega roka, temveč mu zgolj omogoča, da po izteku roka odloči brez nadaljnjega zavlačevanja postopka oziroma čakanja na to, ali bo stranka predložila zahtevani dokaz. Povedano drugače: opisana ureditev ne pomeni izjeme od temeljnih načel materialne resnice in proste presoje dokazov, zato mora organ ob odločanju upoštevati vse dokaze, s katerimi razpolaga v času sprejema odločitve, čeprav jih je stranka predložila po izteku postavljenega roka. Izjemo od tega pomenijo le dokazila, ki jih zakon ali drug predpis določa kot sestavine popolne vloge (drugi odstavek 66. člena ZUP).

11. Po določbah Razpisa je bilo treba skupaj z vlogo predložiti listine, če je prosilec na njihovi podlagi uveljavljal dodatne točke. V nasprotnem primeru je bil prosilec pozvan k dopolnitvi, če vloge ni dopolnil pa je bila ta vloga obravnavana, kot da dodatnih točk ni uveljavljal (točka 6.4. Razpisa, predložitev listinskih dokazil).

12. Taka ureditev v bistvu povzema prej opisano ureditev po ZUP, saj toženki v primeru, če stranka ne predloži dokazov, na katere se sklicuje, nalaga, da stranko k temu pozove in jih postavi primeren rok, če stranka v tem roku ne predloži dokazov pa lahko odloči brez njih. Med strankama ni sporno, da je toženka tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, niti to, da tožnik v postavljenem roku svoje vloge ni dopolnil. Po povedanem bi toženka v takem primeru lahko odločila na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagala, vendar pa se je kljub temu odločila za ogled tožnikovega stanovanja v skladu z drugim in tretjim odstavkom 22. člena Pravilnika.

13. Tožnik se z ugotovitvami tega ogleda ni strinjal, zato je toženki predložil še nadaljnje dokaze, namreč izvedensko mnenje o obstoju vlage v stanovanju in točkovalni zapisnik. Toženka kot prvi razlog, zakaj ta dokaza nista vplivala na njeno odločitev, navaja, da sta ji bila predložena po izteku roka, ki ga je za to postavila.

14. Kot je bilo obrazloženo, toženka za tako stališče nima podlage ne v ureditvi po ZUP, ne v določbah Razpisa. Kot namreč izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe – med strankama pa ta okoliščina tudi sicer ni sporna –, je toženka ta dokaza prejela pred izdajo prvostopenjske odločbe, zato bi ju morala upoštevati pri odločanju oziroma se do njiju opredeliti. Kot prav tako izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je to glede izvedenskega mnenja tudi storila, vendar se je pri tem omejila na ugotovitev, da je komisija ogled tožnikovega stanovanja opravila strokovno, zato bo upoštevala njene ugotovitve. Iz take obrazložitve ni mogoče niti posredno sklepati o razlogih, iz katerih je očitno v celoti zavrnila diametralno nasprotne ugotovitve izvedenskega mnenja, ki ga je predložil tožnik. Pri tem iz navedb obeh strank, pa tudi iz podatkov v upravnem spisu izhaja najmanj to, da je to izvedensko mnenje izdelala ustrezno kvalificirana izvedenka gradbene stroke, kar po mnenju sodišča že samo po sebi pomeni, da tega mnenja ni mogoče brez nadaljnje obrazložitve šteti za brezpredmetno.

15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede razlogov, ki utegnejo biti bistvenega pomena za odločitev, namreč glede ugotovitve toženke, da v tožnikovem stanovanju ni vlage in glede podatkov, ki izhajajo iz točkovalnega zapisnika. Če se odločbe ne da preizkusiti, se to po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ v ponovljenem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

16. Razlogi, na katerih temelji odločitev, se nanašajo izključno na razlago določb upravnega postopka, saj (procesno) dejansko stanje med strankama niti ni bilo sporno. To pomeni, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.