Jedro

Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine v Republiki Srbiji, ki je pri priznanju pravice in tudi pri odmeri pokojnine upoštevala pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri invalidske pokojnine, v konkretnem primeru v Republiki Srbiji, pri toženi stranki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se isto obdobje lahko šteje v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 8. 9. 2010 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je invalidska komisija zmotno ugotovila, da pri njem ni invalidnosti. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da nima pravice do invalidske pokojnine, ker je že upokojen v Republiki Srbiji, ki je že upoštevala pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji in sicer pri odmeri pokojnine. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na novo odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2013. Sodišču predlaga, da upošteva določila 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna pravico do invalidske pokojnine in sicer od datuma, ko je prvič vložil zahtevo oziroma od tedaj, ko je postal invalid II. kategorije invalidnosti. Odločitev o višini in izplačilu pokojnine pa naj naloži toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 9. 2010. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 11. 8. 2008 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011). Tožnik je v Republiki Sloveniji s prekinitvami dopolnil 14 let 3 mesece in 2 dni pokojninske dobe. V BIH ima dopolnjeno eno leto in 6 mesecev. Tožniku pa je že bila priznana tudi pravica do invalidske pokojnine s strani srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja z odločbo št. ... z dne 15. 7. 2002. Pokojnina je bila odmerjena ob upoštevanju skupne pokojninske dobe 21 let 8 mesecev in 24 dni. Pri odmeri je bila upoštevana tudi doba dopolnjena v BIH, kar vse je razvidno iz priloge k odločbi Srbskega nosilca zavarovanja št. ... z dne 15. 7. 2002, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Srbski nosilec zavarovanja je na podlagi 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS - MP, št. 5/2010), toženi stranki posredoval zahtevo za ponovno odmero pokojnine. O tej zahtevi očitno do sedaj še ni bilo odločeno.

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje te pravice, kot so določeni v 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). Poleg izpolnjevanja navedenih pogojev pa je tudi odločilno, ali tožnik na podlagi pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji že prejema pokojnino, torej ali je bila ista zavarovalna doba že upoštevana pri priznanju pravice do pokojnine.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje razčiščevalo tudi vprašanje, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, pri čemer se ni opredelilo do vprašanja, ali tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti v času izdaje prvostopenjske odločbe glede na dopolnjeno starost že izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa omenjeno za rešitev v sporni zadevi ni odločilno. Bistvena je namreč že ugotovitev, da je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine v Republiki Srbiji, ki je pri priznanju pravice in tudi pri odmeri pokojnine upoštevala tudi pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Iz sodbe VIII Ips 89/2014 z dne 22. 9. 2014 izhaja, da po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri invalidske pokojnine, v konkretnem primeru v Republiki Srbiji, pri toženi stranki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se isto obdobje lahko šteje v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Bo pa tožena stranka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na podlagi 38. člena Sporazuma, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo odločila o sorazmernem delu invalidske oziroma starostne pokojnine, saj je tožnik v času vložitve zahteve pri Srbskem nosilcu zavarovanja (23. 9. 2013) že dopolnil starost 65 let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.