Jedro

V 219. členu ZOR, oziroma v 198. členu OZ je določeno, da mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, lastniku oziroma tistemu, ki bi imel pravico do njene uporabe, nadomestiti korist. Sodišče je pravilno ugotovilo toženkino premoženjsko korist, ki jo je imela zaradi tega, ker ni plačevala stroškov uporabe in obratovanja stanovanja na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke o povprečnih najemninah stanovanj za sporna obdobja in je zelo natančno preračunalo in pojasnilo izračun toženkine koristi, pri čemer je odštelo ¼ zneskov, kolikor znaša toženkina solastnina na spornem stanovanju. Pri tem je rigorozno pazilo tudi na tek zamudnih obresti. Tožnica je pridobila solastninsko pravico do ¼ pri nakupu in vlaganjih v sporno stanovanje, zato je bil ta delež pravilno odštet za vse obdobje od razpada izvenzakonske skupnosti dalje, njen pomislek, češ da do pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi deleža ni dolžna ničesar plačevati, pa ni utemeljen, ker je sodišče ugotovilo njeno solastninsko pravico od razpada izvenzakonske skupnosti in s tem prenehanjem skupne lastnine.

V zvezi z odbitkom 10% oz. 25% od stroškov uporabnine oz. obratovanja revizija ni utemeljena, ker je za stroške sina tožnik dolžan plačevati preživnino. Pri določanju preživnine se upoštevajo vsi stroški, tudi stroški bivanja, zato ni pravne podlage za odbijanje stroškov za sinovo bivanje še pri uporabnini za stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je razsodilo o tožbenem zahtevku tožeče stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki je zahteval plačilo 7.514.514 tolarjev kot odmeno za plačilo uporabnine stanovanja in stroškov obratovanja. Upoštevalo je tudi ugovor tožene stranke (v nadaljevanju: toženka), ki je v pobot uveljavljala odškodnino zaradi dogodka 23. 5. 2005. Prav tako je odločalo o nasprotni tožbi, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v Ljubljani in da znaša delež vsake od pravdnih strank ½.

2. S prvo sodbo je sodišče prve stopnje 31. 5. 2007 ugotovilo pod točko A1, da obstoji tožnikova terjatev za obratovalne stroške na spornem stanovanju v znesku 2.266,58 €, pod. 2. je ugotovilo toženkino terjatev v znesku 450 € in pod 3. razsodilo, da mora toženka po pobotanju terjatev plačati tožniku 1.816,58 €. Pod 4. je zavrnilo presežno tožnikovo terjatev, ki se je nanašala na plačilo uporabnine za stanovanje. Pod B je sodišče odločilo tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe, tako da je ugotovilo tožničin delež do ¼ na spornem stanovanju. Pod točko C je odločilo še o pravdnih stroških. Po pritožbah tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje razveljavilo zavrnitev tožnikovega zahtevka pod A 3 in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je toženkino pritožbo zavrnilo in je tožnikov zahtevek v preostalih točkah postal pravnomočen. Pravnomočna je postala tudi odločitev o toženkinem zahtevku iz nasprotne tožbe (ugotovitev skupnega premoženja in deleža tožnika do ¾ in toženke do ¼) ter zavrnitev presežnega dela zahtevka.

3. V ponovljenem sojenju je torej sodišče prve stopnje odločalo samo še o zavrnjenem delu tožnikovega zahtevka in po dovolitvi spremembe tožbe pod 2. ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 41.918,34 €, pod 3. ugotovitev, da toženkina terjatev ne obstoji in pod 4. odločilo o tem, da mora toženka plačati tožniku 41.918,34 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Pod 5. je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pod 6. pa je odločilo še o pravdnih stroških.

4. Tožnik in toženka sta se proti tej sodbi pritožila in sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi ter sodbo v 2. in 4. točki spremenilo tako, da mora toženka plačati tožniku 46.204,38 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku te sodbe, ter odločitvi o pravdnih stroških. Sicer je pritožbo tožnika in pritožbo toženke zavrnilo.

5. Proti tej sodbi je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišči v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno oprlo sodbo na 219. člen ZOR oziroma na 198. OZ. Sklicuje se na Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, Ljubljana 1984, v kateri S. Cigoj navaja, da je treba šteti uporabo tuje stvari kot neopravičeno pridobitev tedaj, ko je kdo oškodovan, ker stvari ne more uporabljati, na drugi strani pa je kdo okoriščen, ker uporablja tujo stvar, na kateri nima pravice. Dodaja, da toženka ne uporablja tuje stvari, ker je stanovanje v Ljubljani skupno premoženje pravdnih strank, da se je tožnik prostovoljno odselil in opustil njegovo uporabo in da je toženka stanovanje uporabljala v enakem obsegu, kot pred razpadom skupnosti novembra 1998, ter ni mogla in ni bila dolžna prisiliti tožnika, naj uporablja skupno stvar. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 251/2006. Toženka se ni bila dolžna izseliti iz stanovanja in ga je z mladoletnim sinom (ki ji ga je tožnik prepustil v varstvo in vzgojo) še naprej uporabljala. Ker je dokazovala svojo lastninsko pravico na stanovanju vse do pravnomočne sodbe 9. 1. 2008, v tem času ni šlo za uporabo tuje stvari, mladoletnemu sinu pa sta bila dolžna omogočiti stanovanjske pogoje oba starša, sicer bi bilo ogroženo ustavnopravno varstvo njegovih pravic (54. člen Ustave RS). V Ustavi je res varovana lastninska pravica, toda upoštevati je treba tudi določila ZZZDR, ki v skladu s 53. in 55. členom Ustave RS varujejo zakonska razmerja in pravna razmerja otrok. Zato meni, da bi bilo treba uporabiti določila ZZZDR in ne 219. člena OZ. To je očitno priznala tudi sodna praksa, ki je začela upoštevati okoliščine na strani (bivših) zakoncev oz. partnerjev, kot so prostovoljna izselitev, uporaba skupne nepremičnine s strani skupnih otrok. Tožnica opozarja tudi na določilo 22. člena Ustave RS, zatrjuje, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic, kot drugim državljanom in sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodiščema tudi očita, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, da nista upoštevali, da se je tožnik izselil in da se toženka ni bila dolžna izseliti (ker je solastnica in ker mora skrbeti za skupnega sina). Nerazumna se ji zdi tudi odločitev, da ni pomembno, da v stanovanju živi sin pravdnih strank in da del stroškov uporabe odpade tudi nanj. Zanj morata prispevati oba starša (prvi odstavek 123. člena ZZZDR), zato bi moralo sodišče upoštevati njegove stroške bivanja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške upoštevalo v razmerju 10%, je arbitrarna, sodišče druge stopnje pa je to spremenilo celo v toženkino škodo, ne da bi odgovorilo na pritožbene navedbe in pojasnilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prosti preudarek po 216. členu ZPP. Po njenem bi moralo sodišče natančno ugotoviti, kako je bila upoštevana tožnikova dolžnost preživljanja sina in stroške enakomerno porazdeliti glede na premoženjsko stanje staršev. Če bi bila odločitev sodišč pravilna, bi smel sin uporabljati le 23 m2 stanovanja, čeprav se po ZZZDR ne smejo spremeniti bivanjski prostori mladoletnega otroka.

6. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da toženka v reviziji skuša ugotavljati nova dejstva, kar ni dovoljeno. Navajanje, da se je tožnik prostovoljno izselil, ni resnično in je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj se je tožnik izselil zaradi nemogočih življenjskih in medsebojnih razmer s toženko. Tožnik je toženki ponudil ureditev razmer pred CSD, a toženka tega ni hotela sprejeti. Njuno stanje ni primerljivo s sodbo VS RS II Ips 251/2006. Solastnina na skupnem premoženju je bila pravnomočno ugotovljena in odtlej gre tožniku pravica do ustreznega deleža uporabnine po 219. členu ZOR. Da se toženka ni bila dolžna izseliti iz stanovanja, ni predmet te pravde, dejstvo, da morata oba starša skrbeti za otroka pa je bilo upoštevano pri določitvi preživnine. Na koncu tožnik še navaja, da mu je toženka preprečila souporabo stanovanja, saj mu ne dopušča vstopa v stanovanje in je dopustila, da ga je sin brutalno pretepel, za kar je bil obsojen na kazenskem sodišču za mladoletne.

7. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Sodišči prve in druge stopnje nista storili bistvene kršitve določb ZPP. Toženka, ki se sklicuje na ustavno varstvo zakonske zveze in družine (53. člen Ustave Republike Slovenije - URS)(3), na določitev pravic in dolžnosti staršev v 54. členu URS ter na pravice, da z otrokom ostane v stanovanju, ki ga je uporabljala, po določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR)(4), ne loči med samo pravico do uporabe stanovanja in med dolžnostjo, da za to plačuje stroške v zvezi z uporabo stanovanja, kot obligacijsko pravico oziroma obveznostjo. Pri tem ni razumljivo, zakaj se sklicuje na 55. člen URS, ki opredeljuje svobodno odločanje o rojstvu otrok.

10. Tudi sklicevanje na kršitev 22. člena URS ni utemeljeno, saj ji je bilo omogočeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, kot tožencu, in tudi ne navaja, da ji ne bi bile vročene vloge ali bi bili zavrnjeni njeni ugovori. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta tudi ustrezno obrazloženi, zato ni utemeljen očitek, da sta sodišči kršili določilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeno dejansko stanje med izven zakonskima partnerjema razlagata tako sodišče prve stopnje (drugi in tretji odstavek na 4. strani sodbe), kot sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na 3. strani sodbe). Pri tem je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 8. strani še pojasnilo, da so bila med pravdnima strankam številna nesoglasja, ki so se stopnjevala od prenehanja izven zakonske skupnosti v letu 1998. Zato ni mogoče verjeti, da bi pravdni stranki lahko živeli v enem stanovanju in primerjava z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 251/2006, ni mogoča, ker je šlo tam za drugačne razmere in za stanovanjsko hišo s tremi etažami.

11. Sodba sodišča druge stopnje pravilno razlaga, da je v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(5), oziroma v 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ)(6), ki se uporablja od 1. 1. 2002, določeno, da mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, lastniku oziroma tistemu, ki bi imel pravico do njene uporabe, nadomestiti korist. Sodišče je pravilno ugotovilo toženkino premoženjsko korist, ki jo je imela zaradi tega, ker ni plačevala stroškov uporabe in obratovanja stanovanja na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke B. A. o povprečnih najemninah stanovanj za sporna obdobja in je zelo natančno preračunalo in pojasnilo izračun toženkine koristi, pri čemer je odštelo ¼ zneskov, kolikor znaša toženkina solastnina na spornem stanovanju. Pri tem je rigorozno pazilo tudi na tek zamudnih obresti. Tožnica je pridobila solastninsko pravico do ¼ pri nakupu in vlaganjih v sporno stanovanje, zato je bil ta delež pravilno odštet za vse obdobje od razpada izven zakonske skupnosti dalje, njen pomislek, češ da do pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi deleža ni dolžna ničesar plačevati, pa ni utemeljen, ker je sodišče ugotovilo njeno solastninsko pravico od trenutka razpada izven zakonske skupnost, ko je prenehala skupna lastnina.

12. Morda se toženka ne bi upirala, če bi imela pravico uporabe na stanovanju, ki bi bilo v lasti neke tretje osebe in bi ji bilo jasno, da mora za uporabo tujega stanovanja plačevati uporabnino in stroške. Dejstvo, da je toženka solastnica stanovanja z razvezanim možem, ničesar ne spremeni. Tudi v zvezi z odbitkom 10% oz. 25% od stroškov uporabnine oz. obratovanja revizija ni utemeljena, ker je za stroške sina tožnik dolžan plačevati preživnino. Tretje osebe razmerje med otroci in starši ne bi zadevalo in sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je za določitev preživnine za sina Ž. L. L. drugačna pravna podlaga. Pri določanju preživnine se upoštevajo vsi stroški, tudi stroški bivanja, zato ni pravne podlage za odbijanje stroškov za sinovo bivanje še pri uporabnini za stanovanje. Zato tudi niso utemeljeni toženkini ugovori v reviziji o arbitrarnosti sodišča prve stopnje, ker ni pravne podlage za nobeno odštevanje, ne 10% in ne 25%, kot želi.

13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo toženkino revizijo. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo tudi o pravdnih stroških. Toženkin predlog za povrnitev stroškov je zavrnilo, ker ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo, toženec pa jih ni zaznamoval. .

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/ 1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-I – 68/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 15/1996 - 101/2007. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (6): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.