Jedro

Po določilih 1. in 5. odstavka 88. člena KZ-1 sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je kot prvi pogoj predvsem določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Tožena stranka je odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker ni še prestal polovice kazni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi določb 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1) na prošnjo tožnika izdala odločbo, s katero je njegovo prošnjo za pogojni odpust zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik prestaja kazen 10 let zapora, ki mu jo je izreklo Okrožno sodišče v A. s sodbo ... z dne 19. 6. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v B. št. Kp ... z dne 22. 6. 2004. Tožena stranka je na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti, saj ne izpolnjuje kriterijev za pogojni odpust iz 1. odstavka 88. člena KZ-1 (ni še prestal polovice kazni), poleg tega pa ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja.

Tožnik, ki se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), saj meni, da pri izdaji izpodbijanega akta zakon (KZ-1) ni bil pravilno uporabljen in da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, oziroma, da je bil napravljen nepravilen in napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da je bil obsojen na kazen 10 let zapora, da ima prestane že več kot 1/3 navedene kazni in da je bil dne 30. 1. 2008 z odločbo Generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij za stalno premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora B.(v nadaljevanju: Zavod). Tožnik v tožbi med drugim navaja, da se je v vseh svojih vlogah skliceval na zdravstvene težave, posebne okoliščine pa kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, predvsem pozitivni vedenjski odnos in vzorno vedenje med prestajanjem zaporne kazni, ter kažejo tudi na to, da je sposoben za vključitev v življenje na prostosti. Tožnik poudarja, da je z vlogo z dne 23. 10. 2009 z dopolnitvama z dne 20. 11. 2009 in 22. 12. 2009 na podlagi novih zdravniških razlogov in dokazil ves čas prosil za izredni pogojni odpust, njegovo prošnjo pa je tožena stranka zavrnila zgolj z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje kriterijev za pogojni odpust iz 99. (pravilno: 88 člena) KZ-1, ker še ni prestal polovice kazni in ker ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, s čimer je bil po tožnikovem mnenju napačno uporabljen zakon, in sicer 88. člen KZ-1, ker tožena stranka ni uporabila 6. odstavka 88. člena, ki bi ga morala, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Dodatno meni, da je nezakonita tudi zato, ker se je ne da preizkusiti, njen izrek pa nasprotuje razlogom v obrazložitvi oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, saj se do tožnikovih razlogov glede njegovega zdravstvenega stanja ter pozitivnega in posebnega odnosa ter sposobnosti za vključitev v življenje na prostosti tožena stranka sploh ni opredelila in odločba o tem nima razlogov, čeprav zakon določa, kdaj se obsojenca lahko izjemno pogojno odpusti in za to določa tudi pogoje, tožnik pa meni, da navedene pogoje izpolnjuje. V zvezi z „nekritičnim“ odnosom do storjenega kaznivega dejanja pa tožnik navaja enako, kot v vseh svojih dosedanjih vlogah, in sicer, da zoper njega nikoli niso bili v kazenskem postopku najdeni materialni dokazi, pač pa obsodba temelji na izjavah dveh prič, ki sta naknadno svoji izjavi spremenili, zaradi česar bo zaradi suma kaznivega dejanja krive izpovedbe v kratkem zoper njiju sprožen kazenski postopek oziroma bo podana kazenska ovadba. Čeprav je tožnik prepričan v svojo nedolžnost, to še ne pomeni, da ima nekritičen odnos do kaznivega dejanja, saj ima na podlagi Ustave pravico, da verjame v svojo nesporno nedolžnost. Kolikor pa tožena stranka pod izrazom „nekritičnost“ pojmuje zahtevo po priznanju kaznivega dejanja , tožnik izjavlja, da take izjave ne more dati, saj dejanja nikoli ni storil, kljub temu pa spoštuje pravnomočno odločitev sodišča. Pogoj „nekritičnosti“, ki ga v izpodbijani odločbi postavlja tožena stranka, je po mnenju tožnika nezakonit in nesprejemljiv. Nadalje tožnik meni, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ker se tožena stranka do dejstev glede zdravstvenega stanja tožnika ni opredelila, čeprav ji je tožnik predložil dokaze, mnenja različnih zdravnikov specialistov, ki za tožnika izrecno priporočajo domačo oskrbo, ker je nadaljevanje prestajanja zaporne kazni zanj nevarno. Tudi kolikor bi sodišče pri presoji uporabilo določbe o prostem preudarku po 40. členu ZUS-1 tožnik meni, da je za zakonito odločanje potrebno voditi zakonit postopek in ugotoviti obstoj zakonskih pogojev iz 88. člena KZ-1, ki daje toženi stranki pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj v nasprotnem primeru njeno odločanje po prostem preudarku ni zakonito in pravilno, izpodbijana odločba pa je tudi iz tega razloga po mnenju tožnika nezakonita. Tožnik nezakonitost izpodbijane odločbe dodatno zatrjuje tudi v zvezi z datumom njene izdaje, to je dne 10. 12. 2009, medtem ko je bila njena vročitev opravljena šele 13. 1. 2010, kar je več kot mesec dni pozneje. To pa še zlasti ob dejstvu, da je tožnik dne 22. 12. 2009 vložil, hkrati s prošnjo za podaljšanje prekinitve prestajanja zaporne kazni, tudi dopolnitev prošnje za izjemni pogojni odpust, po tem pa se je še dne 8. 1. 2010 po telefonu ustno pozanimal pri toženi stranki, kako je z njegovo vlogo zaradi morebitne obveznosti vrnitve tožnika v Zavod. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji hkrati naloži povrnitev tožnikovih strokov tega postopka, ki jih tudi specificira.

Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetni upravni spis in v danem roku podala tudi odgovor na tožbo, v katerem obširno prereka vse navedbe tožnika v tožbi, razen kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Med drugim navaja, da v konkretnem primeru že zakonski pogoji za uporabo prostega preudarka iz 1. odstavka 88. člena KZ-1 niso bili izpolnjeni, zato tudi ni uporabila zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2010 podaja odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, v katerem izrecno vztraja pri svojih navedbah v tožbi. Dodatno še navaja, da je prepričan, da izpolnjuje vse pogoje za izjemni pogojni odpust, do katerega je po lastnem mnenju upravičen, še toliko bolj pa zaradi psihofizičnih težav, ki jih izkazuje s številnimi zdravniškimi specialističnimi mnenji.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni.

Zakonodajalec je institut pogojnega odpusta prestajanja kazni uredil z določili 88. člena KZ-1. Po določilih 1. in 5. odstavka navedenega člena sta določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, in sicer je kot prvi pogoj predvsem določena minimalna doba prestane kazni zapora, na drugem mestu pa je zakonodajalec določil kot pogoj utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, pa se po določbi 5. odstavka 88. člena KZ-1 med drugim upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker ni še prestal polovice kazni, poleg tega pa ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da je Zavod dne 17. 11. 2009 izdelal poročilo v zvezi s tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz tega poročila med drugim izhaja, kar tožnik izrecno navaja tudi v tožbi, da tožnik ni še prestal polovico desetletne zaporne kazni, pač pa je prestal več kot 1/3 (oz. 37, 8%) kazni zapora v navedenem trajanju.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, ki je na podlagi podatkov in listin predmetnega upravnega spisa navedenega poročila pravilno ocenila, da ima tožnik nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Po mnenju sodišča je tožena stranka zato pravilno uporabila zakonska določila ZIKS-1 in KZ-1, pravilno pa je tudi njeno stališče glede uporabe prostega preudarka, tako meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek pa ni bil uporabljen na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1), zato tovrstne tožbene očitke sodišče zavrača kot neutemeljene. Sodišče se namreč lahko v celoti strinja s stališči tožene stranke glede uporabe materialnega in procesnega prava, vključno s presojo uporabe prostega preudarka, ki jih je obširneje obrazložila v svojem odgovoru na tožbo in ki jih tožnik, niti v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2010 z zgolj posplošenim nasprotovanjem navedenim argumentiranim razlogom ob le posplošenem sklicevanju na svoje predhodne navedbe v tožbi in predhodnih vlogah, ni v ničemer izpodbil, pri čemer pa med strankama ni sporno dejansko stanje glede odločilnih pravno relevantnih okoliščin, da je, tožnik v času odločanja tožene stranke še ni prestal polovice pravnomočno izrečene kazni zapora, temveč zgolj približno eno tretjino (oz. 37, 8%) ter da ima, tudi po presoji sodišča, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, kot je nenazadnje razvidno iz tožnikovih navedb v tožbi, da “ ima na podlagi Ustave pravico, da verjame v svojo nesporno nedolžnost“.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela po predhodni proučitvi vloge tožnika z dopolnitvijo in drugih podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, vključno z navedenim poročilom Zavoda, v katerih so navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine. Kolikor pa tožnik v tožbi implicitno (smiselno) zatrjuje, da bi bilo z izdano odločbo tožene stranke poseženo v njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, pa sodišče navedeni implicitni trditvi ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ne more slediti, ker v tem delu tovrstne implicitne trditve niso z ničemer konkretizirane, temveč le implicitno izhajajo iz preostalih tožbenih navedb.

Sodišče je po navedenem ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. in 5. odstavek v zvezi s 6. odstavkom 88. člena KZ-1) ter da pri njeni izdaji tožena stranka tudi ni prekoračila (instrukcijskih) rokov, ki jih za izdajo upravnega akta določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se na podlagi 1. odstavka 8. člena ZIKS-1 subsidiarno uporablja pri odločanju v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana sporna zadeva. Zato je sodišče podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožbi vključuje tudi odločitev glede tožnikovega zahtevka za povrnitev stroškov tega upravnega spora ob upoštevanju 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, ko sodišče tožbo zavrne, kot tudi, če jo zavrže ali če postopek ustavi.