Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakonska določba, katere presojo ustavnosti in zakonitosti želi tožnik, to je tretji in šesti odstavek 308. člena KZ-1, nima neposrednega učinka na tožnikov pravni položaj. Navedena zakonska določba namreč velja za del splošnega akta, to je KZ-1, in kot taka ne more imeti neposrednega učinka, ker je splošna in abstraktna določba, ki se šele v konkretnem dejanskem stanu uresniči in nastane historični dogodek, ki ga kazensko sodišče obravnava na podlagi katerega presodi, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Sodna odločba pa je konkreten in posamičen akt. Ustavno sodišče je tudi zavzelo jasno stališče, da tisti del kazenske norme, s katerim je predpisana kazen, ne učinkuje neposredno na pravice, pravne interese ali na pravni položaj pobudnika. Glede na navedeno tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 9. 2. 2022. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Toženka uvodoma ugotavlja, da je tožnik istega dne kot prošnjo pri Ustavnem sodišču vložil tudi pobudo za začetek ustavnosti, iz katere sicer izhaja, da je datirana prej kot prošnja za BPP, kar bi lahko pomenilo, da je v skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prepozna. Ker pa toženka konkretnega podatka o dnevu vložitve ni imela, je v skladu s 24. členom ZBPP prošnjo presojala tudi po vsebinskem kriteriju, to je ali je prošnja tožnika za dodelitev BPP očitno nerazumna ali ne oziroma ima vsaj verjetne izglede za uspeh. Iz ustaljene prakse izhaja, da Ustavno sodišče v primeru vloženih pobud za začetek postopka presoje ustavnosti zahteva, da vlagatelj pobude izkaže, da je za pobudnika ustavno sporna določba neposredno posegla v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. V obravnavanem primeru želi tožnik izpodbijati tretji in šesti odstavek 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej del kazenske norme, v kateri je določena kazen, kazen pa se izreka s posamičnim aktom, tj. obsodilno sodbo sodišča. To pomeni, da pobudnik ni izkazal, da izpodbijana zakonska norma učinkuje neposredno na njegov pravni položaj (sklep U-I-828/21). Ker je Ustavno sodišče v takih primerih že večkrat izreklo, da je treba za obravnavanje pobude izčrpati vsa pravna sredstva, je toženka opravila poizvedbo, na podlagi katere ji je Ustavno sodišče sporočilo, da tožnikove ustavne pritožbe ni prejelo, zato je toženka zaključila, da vsebinski kriterij za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ni izkazan in prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila.
3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da ima pravni interes za odobritev BPP za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, tj. 308. člena KZ-1, po katerem je bil pravnomočno obsojen na kazen enega leta in devetih mesecev zapora ter stransko denarno kazen, za plačilo zagovornika pa nima finančnih sredstev. Ne strinja se, da navedena določba nanj ne učinkuje neposredno, zato je pogoj, da bi moral pred vložitvijo pobude izčrpati vsa pravna sredstva zoper posamični akt, vključno z ustavno pritožbo, brezpredmeten. Za izrek kazni je predvidena izdaja posamičnega oblastnega akta – obsodilne sodbe, ta sodba pa je prav neposredna posledica zakonske določbe, na katero sodišče opre svojo odločitev. To pomeni, da neposredno vpliva na obsojeno osebo. Izpodbijana odločba o kazni je v konkretnem primeru neposredno učinkovala na pravni položaj tožnika, kar je izkazal s predložitvijo posamičnega akta k prošnji za BPP. Bolj neposrednega učinka sploh ne bi moglo biti. Poleg tega odločitev toženke odstopa od sodne prakse, saj so organi za BPP v ostalih enakih primerih, ki jih je pooblaščenec vložil pri drugih krajevno pristojnih sodiščih, BPP odobrili. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prošnji za BPP ugodi, in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.
4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe na seji, brez izvedbe glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni sporno, tožnik pa o tem, ali splošni akt neposredno vpliva na njegov pravni položaj, ne more izpovedati ničesar. Vztraja, da je določba 308. člena KZ-1 del splošnega akta in kot taka ne more imeti neposrednega učinka. Šele obsodba kazenskega sodišča je tista, ki neposredno vpliva na pravice, pravne interese oziroma položaj obsojene osebe. Temu pritrjuje tudi serija sklepov Ustavnega sodišča, ki je edino pristojno, da o tem vzpostavi sodno prakso. Če je bila pooblaščencu tožnika v taki zadevi odobrena BPP, je to lahko le zaradi malomarnosti organa za BPP. Ker Ustavno sodišče takšne pobude zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ne bi presojalo vsebinsko, pa je očitno, da so tožnikovi izgledi za uspeh nični.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.
7. Tožnik bi moral torej za dodelitev BPP izkazati, da ima s postopkom pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti vsaj verjeten izgled za uspeh oziroma da njegova zadeva ni očitno nerazumna.
8. Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi toženka pravilno ugotovila, da teh izgledov nima že zaradi procesnih razlogov, to je, ker izpodbijani predpis nima neposrednega učinka na tožnikov pravni položaj oziroma ker ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni bila vložena.
9. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da zakonska določba, katere presojo ustavnosti in zakonitosti želi tožnik, to je tretji in šesti odstavek 308. člena KZ-1, nima neposrednega učinka na tožnikov pravni položaj. Navedena zakonska določba namreč velja za del splošnega akta, to je KZ-1, in kot taka ne more imeti neposrednega učinka, ker je splošna in abstraktna določba, ki se šele v konkretnem dejanskem stanu uresniči in nastane historični dogodek, ki ga kazensko sodišče obravnava na podlagi katerega presodi, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Sodna odločba pa je konkreten in posamičen akt. Ustavno sodišče je tudi zavzelo jasno stališče, da tisti del kazenske norme, s katerim je predpisana kazen, ne učinkuje neposredno na pravice, pravne interese ali na pravni položaj pobudnika.1
10. V primerih, ko pobudnik ne izkaže neposrednega učinkovanja izpodbijane zakonske določbe na njegov pravni položaj, pa je Ustavno sodišče že večkrat reklo, da se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa.2 Sodišče zato dodaja, da pogoj, da bi moral vlagatelj pred vložitvijo pobude izčrpati vsa pravna sredstva zoper posamični akt, nikakor ni brezpredmeten, ampak je odraz dejstva, da bi le na tak način lahko izboljšal svoj pravni položaj. Kot tožnik sam navaja, je ta položaj določen s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero mu je bila izrečena kazen. Četudi bi Ustavno sodišče pobudo obravnavalo in zakon razveljavilo, bi v tem primeru nastopila posledica, kot jo določa tretji odstavek 45. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po katerem razveljavitev učinkuje _za naprej_ od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga določi Ustavno sodišče. Ker ne učinkuje za nazaj, to je od sprejema zakona dalje, pa tudi ne more imeti vpliva na pravnomočno razsojene zadeve. Zato tedaj, kadar je bilo o vlagateljevem pravnem razmerju že pravnomočno odločeno, vlagatelj pobude za oceno ustavnosti predpisa ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, ki iz te, pravnomočne sodbe izhaja.3 Dosegel bi ga lahko le, če bi Ustavno sodišče ugodilo njegovi ustavni pritožbi in pravnomočno sodbo razveljavilo (59. člen ZUstS). Ustavna pritožba pa v obravnavani zadevi ni bila vložena.
11. Ob tem se izkaže, da tožbeni ugovor, kako organi za BPP odločajo v podobnih primerih, ni relevanten, tožnik pa ga tudi sicer ni niti konkretiziral niti ni svojih tozadevnih navedb v ničemer izkazal. 12. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.4
13. Sodišče je kljub temu, da je tožnik predlagal svoje zaslišanje in vpogled v kazenski spis odločilo brez glavne obravnave. Tožnik v tožbi ne ugovarja, da naj bi toženka zmotno ugotovila relevantno dejansko stanje, to je, da je zoper sodbo, s katero mu je bila izrečena kazenska sankcija na podlagi 308. člena KZ -1, vložil ustavno pritožbo. Tega ni uveljavljal niti kasneje, pri čemer je razloge za tožbo dopustno uveljavljati le v roku 30 dni od prejema izpodbijanega akta.5 Sporno je bilo izključno pravno vprašanje, to je, ali je zahteva za BPP očitno nerazumna oziroma prosilec s pobudo za oceno ustavnosti 308. člena KZ -1 nima verjetnih izgledov za uspeh, ker zoper sodbo ni vložil ustavne pritožbe. Da bi jo vložil, tožnik ni nikoli zatrjeval. 14. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-828/21 z dne 20. 12. 2021. 2 Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-41/22 z dne 2. 2. 2022 in druge. 3 O učinkih razveljavitve zakona glej tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 161/2002 z dne 5. 2. 2003. 4 Odločitev je bila sprejeta tudi ob upoštevanju že zavzetih stališč v predhodni odločitvi tega sodišča v zadevi I U 302/2022, v kateri je šlo za istovrstno zadevo tako glede dejanskega stanja, kot tudi glede materialnopravne podlage. 5 Stališče, da uveljavljenje novega tožbenega razloga po poteku 30. dnevnega roka ni upoštevno, je v sodbi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 že zavzelo Vrhovno sodišče.