Jedro

Priznanja terjatve v stečajnem postopku se nanaša na primere, kadar obstaja kumulativno istovetnost strank ter istovetnost terjatev. Četudi bi v okviru pritožbenih navedb obstajala istovetnost terjatve, pa ne obstaja istovetnost strank. Ker je bila v stečajnem postopku terjatev tožeče stranke priznana s strani druge družbe, z ugovorom pravnomočno razsojene stvari tožena stranka ne bi mogla uspeti.

Določba 24. člena SZ-1 ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.

Na podlagi 115. člena SPZ za obveznosti na skupnih delih odgovarja (etažni) lastnik, v obravnavanem primeru tožena stranka. Navedeno velja kljub dogovoru med toženo stranko in leasingojemalcem, da bodo ti stroški bremenili leasingojemalca. Tak dogovor je namreč mogoče šteti zgolj kot prevzem izpolnitve v smislu 434. člena OZ, ki učinkuje izključno med strankama, ne pa tudi nasproti tretjim osebam, v tej zadevi tožeči stranki.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 7.12.2016 se zavrže. II. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 182164/204 z dne 30.12.2014 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 35.818,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.01.2015 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 36,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.01.2015 dalje do plačila (I. točka izreka), citirani sklep o izvršbi v preostalem delu 1. odstavka izreka za glavnico v višini 7.121,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 29.12.2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 35.818,25 EUR do 29.12.2014 do 04.01.2015 ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 37,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.01.2015 dalje do plačila razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 466,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v zavrnilnem delu (II. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, zoper I. in III. točko izreka pa tožena stranka. Obe predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe ter zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. 7.12.2016 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila, predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Na pritožbo tožene stranke in na dopolnitev pritožbe tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni, dopolnitev pritožbe pa je prepozna.

5. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, je skladno z določbo 1. odstavka 333. člena ZPP dovoljena pritožba v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v zakonu določen kakšen drug rok. Pritožbeni rok je zakonski, strogo prekluzivni rok. Isto velja za dopolnitve pritožbe. Dopolnitev pritožbe, ki jo je tožena stranka vložila 7.12.2016, je vložena po poteku roka za vložitev pritožbe (prim. 2. odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar jo je višje sodišče na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

6. Ne glede na to, da je tožena stranka dopolnitev pritožbe vložila prepozno, višje sodišče pojasnjuje: dejstvo priznanja terjatve v stečajnem postopku se nanaša na primere, kadar obstaja kumulativno istovetnost strank ter istovetnost terjatev. Četudi bi v okviru pritožbenih navedb obstajala istovetnost terjatve, pa ne obstaja istovetnost strank. Ker je bila v stečajnem postopku terjatev tožeče stranke priznana s strani druge družbe, z ugovorom pravnomočno razsojene stvari tožena stranka ne bi mogla uspeti (prim. I Cpg 788/2014 z dne 21.1.2015).

7. Tožeča stranka na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev št. 01/2006 v obravnavanem sporu terja plačilo stroškov upravljanja in vračilo obratovalnih stroškov za skupne dele stavbe na naslovu S. po posameznih razdelilnikih, izstavljenih v obdobju med julijem 2010 in decembrom 2014. Tožena stranka ugovarja nesklepčnosti tožbenega zahtevka, pasivni legitimaciji ter zastaranju vseh terjatev, starejših od zastaralnega roka enega leta v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 in naslednji, v nadaljevanju: OZ).

8. Tožeča stranka uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje. Neutemeljeno je namreč pritožbeno sklicevanje na uporabo analogije - sklepanje od manjšega k večjemu (a minore ad maius) glede 24. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 in naslednji, v nadaljevanju: SZ-1). Po stališču pritožbe naj bi se razmerje lastnik - najemodajalec enako presojalo tudi v razmerju leasingodajalec - leasingojemalec, zaradi česar bi tudi za leasingodajalca veljala subsidiarna odgovornost. Višje sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča (11. točka obrazložitve), da določba 24. člena SZ-1 ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila. Tudi analogija, na katero se sklicuje tožeča stranka, v tem primeru ni uporabljiva, saj je določba 24. člena SZ-1 jasna, nedvoumna in ne pušča prostora za drugačno interpretacijo, še posebno upoštevajoč izrecno ločitev stanovanj in poslovnih prostorov v zakonu. Na podlagi navedenega višje sodišče ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče sporne določbe utemeljeno ni uporabilo kot podlage zahtevka, kot pravilno pa višje sodišče potrjuje tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede pretrganja zastaranja.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z njeno pasivno legitimacijo. Sklicevanje na sklep VSL II Cp 3043/2013 glede ugotovljenega pojma dejanskega lastništva je neutemeljeno. V citiranem sklepu gre za nesporno situacijo nakupa stanovanja v etažni lastnini v letu 1997, vendar se kupec v zemljiški knjigi ni vknjižil kot lastnik. Zgolj dejstvo, da se kupec ni vknjižil, ne pomeni, da ni odgovoren za plačilo vtoževanih stroškov upravljanja. V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje vpisa v zemljiško knjigo, temveč za objektivno nemožnost vpisa za leasingojemalca. Tožena stranka sama v pritožbi zatrjuje, da bi šele s plačilom zadnjega obroka leasinga leasingojemalcu izdala zemljiškoknjižno dovolilo za vpis v zemljiško knjigo. Vse do takrat je lastninska pravica izključno njena, prehod lastništva pa bodoče negotovo dejstvo, povezano z negotovostjo plačila vseh obrokov leasinga. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je leasingojemalec poravnal zadnji obrok leasinga, ki bi sploh omogočal izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in prehod lastninske pravice tudi v zemljiški knjigi, zato je v obravnavani zadevi jasno, da lastninska pravica ni prešla na leasingojemalca. Zadevi zato nista primerljivi in ugotovitve iz citirane zadeve v obravnavani ne predstavljajo utemeljenega razloga, da bi moral leasingojemalec kot "dejanski lastnik" poravnavati stroške upravljanja.

10. Na podlagi 115. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 in naslednji, v nadaljevanju SPZ) za obveznosti na skupnih delih (kamor spadajo tudi stroški iz naslova upravljanja in obratovanja stavbe) odgovarja (etažni) lastnik (prim. I Cpg 109/2016 z dne 4.4.2017), v obravnavanem primeru tožena stranka. Navedeno velja kljub dogovoru med toženo stranko in leasingojemalcem, da bodo ti stroški bremenili leasingojemalca. Tak dogovor je namreč mogoče šteti zgolj kot prevzem izpolnitve v smislu 434. člena OZ, ki učinkuje izključno med strankama, ne pa tudi nasproti tretjim osebam, v tej zadevi tožeči stranki (prim. II Cpg 1659/2015 z dne 1.2.2016). Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da zaveze leasingojemalca po leasing pogodbi ni mogoče šteti kot dogovor o prevzemu dolga po 1. odstavku 427. člena OZ. Prav tako ni mogoče šteti, da je tožeča stranka privolila v prevzem dolga, glede na pomanjkanje izrecne privolitve, ki naj bi navedbah tožene stranke izhajala iz obvestila leasingodajalca z dne 20.03.2009. Na podlagi navedenega ni mogoče šteti, da je prevzem dolga dejansko nastopil ter da je dolžnik - tožena stranka prost obveznosti po 1. odstavku 429. člena OZ, kot to pravilno zaključuje že prvostopenjsko sodišče (12. točka obrazložitve).

11. V tej zadevi ni sporno, da je bila tožena stranka v obravnavanem obdobju še vedno lastnik nepremičnin. V kolikor bi držale navedbe tožene stranke o prenosu lastništva, bi moral po 17. členu SZ-1 etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, upravnika obvestiti o spremembi lastninske pravice. V dokaz mora predložiti kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku. Zakon na to obvestilo veže posledico iz 3. odstavka 30. člena SZ-1: etažni lastnik po tem, ko je upravnika obvestil o spremembi lastninske pravice, ne odgovarja več za stroške upravljanja ter druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe (prim. II Cpg 1275/2016 z dne 3.1.2017). Nič od navedenega tožena stranka ni storila, saj se nenazadnje ni odrekla svoji lastninski pravici na nepremičnini, dokler leasingojemalec ne bi odplačal leasinga. Tega tudi ne zanika, navedeno pa pomeni, da je kot lastnik pasivno legitimirana za obravnavani zahtevek.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodna praksa jasno in nedvoumno določa, da v primeru poslovnih prostorov določba 6. točke prvega 355. člena OZ ni uporabljiva, saj se slednja uporablja le za terjatve upravnika stanovanjske poslovne stavbe, ki jih ima zoper lastnika stanovanja, ne pa tudi za terjatve, ki jih ima zoper lastnika poslovnega prostora (prim. III Ips 120/2015 z dne 7.3.2017). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo pravno podlago po bodisi 349. členu OZ, ki določa triletni zastaralni rok, kadar gre za terjatve iz naslova gospodarske pogodbe (prim. II Cpg 1825/2014 z dne 5.2.2015), ki je v obravnavani zadevi nesporna, bodisi v skladu z določbo 347. člena OZ, ker gre v obravnavanih terjatvah za občasne terjatve (II Cpg 1697/2015 z dne 12.2.2016), v okviru katerih je prav tako določen triletni zastaralni rok, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V sodni praksi je jasno oblikovano stališče, da morajo stranke v okviru sklepčnega zahtevka navesti stroške, ki se vtožujejo, obdobje, za katero se vtožujejo in način delitve stroškov med etažne lastnike (prim II Cpg 712/2016 z dne 16.8.2016 in II Cpg 900/2016 z dne 30.9.2016). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožeča stranka omenjene predpostavke izkazala (18. točka obrazložitve), saj je izkazala in dokazala stroške spornega dela nepremičnine, ki se vtožujejo na podlagi navedenih razdelilnikov, iz katerih izhajajo posamezne postavke storitev, opredelila je obdobje, za katero se stroški vtožujejo in tudi ključe delitve posameznih stroškov, ki so razvidni iz pripravljalne vloge z dne 25.3.2015. Višje sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je imela tožena stranka možnost, da nasprotuje posameznim postavkam po posameznih razdelilnikih, ki jih je tožeča stranka navedla, tako da bi jim lahko argumentirano ugovarjala, pa tega ni storila. Namesto tega tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbi navaja pavšalne ugovore o nemožnosti ugotovitve ključa delitve, ali so bile storitve sploh opravljene, kaj predstavlja enota/oseba, po kateri poteka delitev ipd. Ne drži pa niti očitek, da se je tožeča stranka zgolj sklicevala na vsebino dokaznih listin, saj je ključna dejstva navajala v sami trditveni podlagi, kjer so podatki dovolj jasno in pregledno navedeni ter preverljivi.

14. Ne drži niti pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno štelo, da je tožeča stranka dokazala, da je vtoževana sredstva plačala oziroma založila iz lastnih sredstev. V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da je tožeča stranka predložila račune in izpiske, iz katerih je razvidno, da je bilo plačilo opravljeno. Pri tem iz vseh računov sicer ni razvidno, iz katerega transakcijskega računa je bilo plačilo izvedeno, vendar pa je bil ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili računi plačani iz njenih sredstev, prepavšalen, da bi sodišče od tožeče stranke zahtevalo še dodatne dokaze, da je šlo res za njena lastna sredstva. Tožena stranka namreč ni trdila, da računi niso bili plačani, pač pa (le), da tožeča stranka ni dokazala, da jih je plačala iz lastnih sredstev. V kolikor jih ni plačala iz lastnih sredstev, potem ni jasno, iz katerih sredstev so bila plačila izvedena, saj tožena stranka v tej smeri ni podala nobenih navedb (niti dokazov). Povezava trditvenega in dokaznega bremena je povsem jasna in nedvoumna: stranka mora za svoje navedbe predložiti tudi dokaze, ki navedbe potrjujejo; v konkretnem primeru dokaze, da iz izkazanih plačanih računov izhaja dejstvo, da jih je poravnal nekdo drug in ne upravnik. Dejstvo, da tožena stranka po njenih trditvah ni bila uporabnik prostora in ni mogla biti seznanjena z opravljenimi storitvami, je v tem delu brezpredmetno, saj 115. člen SPZ odgovornost plačevanja stroškov upravljanja nalaga lastniku, ne glede na to, ali je posamezno storitev uporabljal ali ne (I Cpg 326/2016 z dne 31.1.2017).

15. Prav tako navedbe v izpodbijani sodbi niso v nasprotju same s sabo, kot to navaja tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožeča stranka razumno izkazala in dokazala svoje navedbe, da je plačala in založila vtoževana sredstva, plačilo je razvidno iz računov, le transakcijski račun tožeče stranke ni razviden, kar pa glede na zgoraj navedeno niti ni bistveno. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, kdo, če ne tožeča stranka, naj bi obveznosti poravnal, saj so le-te bile poravnane. Zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni, prav tako ne obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in zatrjevanimi absolutno bistvenimi kršitvami postopka.

16. Do preostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj te navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi ni kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker nobena od strank ni uspela s svojo pritožbo, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato višje sodišče teh stroškov toženi stranki ni priznalo.