Jedro

Ker dolžnost podati zemljiškoknjižno izjavo volje, ki je navedena v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 283. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), sta toženca lastninsko pravico pridobila s pravnomočnostjo te odločbe. Zemljiškoknjižni vpis z dne 15.3.2001 tako temelji na sodni odločbi kot posrednem pravnem temelju. Ob materialnopravni pravilnosti vpisa s predmetno tožbo ni mogoče sanirati nepravilnosti ob vknjižbi v postopku popravljanja zemljiških knjig za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vpisa v zemljiško knjigo Dn 1892/2000 z dne 20.9.2000 pri nepremičninah parc. št. 1955 in 3567 vl. št. 263 k.o. ..., in sicer pri I. L. do 1/4 in M. J. do 1/4 ter odreditev izbrisa solastninskega deleža pri I. L. in M. J., vsakega do 1/4, in vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke do 1/2. Ocenilo je, da je tožeča stranka zamudila rok, v katerem bi lahko uveljavljala neveljavnost vpisa, ki je bil izveden po končanem postopku za popravo zemljiške knjige, zato tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje neveljavnosti kasnejšega zemljiškoknjižnega vpisa Dn 1892/2000, saj tožba z dne 12.11.2001 ne more sanirati nepravilnosti ob prejšnjem zemljiškoknjižnem vpisu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje in dodalo, da tožnica nima aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj ni bila oškodovana v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so pravna stališča sodišč prve in druge stopnje o pomanjkanju aktivne legitimacije in pravnega interesa ter izgubi pravice za izpodbijanje vpisa iz leta 1985 napačna. Poudarja, da v obravnavani zadevi ni izpodbijala vpisa, ki je bil izvršen v zemljiški knjigi na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 23.10.1985. Tega ji niti ni bilo treba storiti, saj sta toženca ta vpis v celoti izpodbila v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Piranu P 657/93. S sodbo, ki jo je sodišče izdalo v tej zadevi, je bilo ugotovljeno, da citirani poizvedovalni zapisnik ni pravno veljavni temelj za vpis lastninske pravice v korist A. in F. L., zaradi česar se je vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Če bi v zemljiški knjigi ob izvedbi sodbe pravilno razumeli izrek sodbe, bi morali pri spornih parcelah vpisati solastnino za tožnico do 1/2, za toženca pa do 1/4 za vsakega od njiju. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno razumeli trditve in postavljeni zahtevek tožeče stranke. Menili sta, da zahteva vzpostavitev stanja v zemljiški knjigi, ki je nastalo z vpisom na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 23.10.1985. Tožeča stranka je v resnici zahtevala, naj se izbriše vpis lastninske pravice v korist tožencev, vsakega do 1/4 , in da se njo vpiše kot solastnico do 1/2. Pravilnost takšnega izbrisa in vpisa bi temeljila na sodbi Okrajnega sodišča v Piranu P 657/93. Obe sodišči sta torej odločali o zahtevku, ki ga tožnica sploh ni postavila. Razčistiti bi bilo treba, ali sodba P 657/93 pomeni pravni temelj za vpis lastninske pravice v korist tožnice do 1/2. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče zaradi jasnosti podaja kronološki potek dogajanj v zvezi z relevantnimi zemljiškoknjižnimi vpisi za parc. št. 1955 in 3567 k.o. ...: – nepremičnini parc. št. 1955 in 3567 k.o. ...(nastali iz parc. št. 2577, 2576/1, 2576/2 in 2572 k.o. ..) sta bili predmet dedovanja po pok. I. L., dedu tožeče stranke oziroma očetu tožencev; – iz sklepa o dedovanju D 6/79 z dne 26.12.1986 izhaja, da so sporni nepremičnini dedovali tožnica do 1/2 in toženca vsak do 1/4 ; – izdan je bil ustrezen zemljiškoknjižni sklep Dn 940/87;– v postopku popravljanja zemljiških knjig za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, se je na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz 240/83 z dne 23.10.1985 pri spornih parcelah vknjižila lastninska pravica v korist A. L. in F. L., vsakega do 1/2; – toženca sta 14.12.1993 vložila tožbo, na podlagi katere je sodišče s sodbo P 657/93 z dne 25.2.2000 A. in F. L. naložilo, da morata I. L. in M. J. izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice; – na podlagi te pravnomočne sodbe je sodišče izdalo zemljiškoknjižni sklep Dn 1892/2000 z dne 15.3.2001 in vknjižilo lastninsko pravico v korist tožencev vsakega do 1/2. Dejstvo je, da so bili v postopku popravljanja zemljiških knjig za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz 240/83 z dne 23.10.1985 tožnica in oba toženca oškodovani v svojih knjižnih pravicah, saj je sodišče pri spornih parcelah vknjižilo lastninsko pravico v korist A. L. in F. L., vsakega do 1/2. Ker se v kavzalnem sistemu, ki je uveljavljen v našem stvarnem pravu, za veljaven prenos lastnine zahteva veljaven pravni posel, neveljavna vknjižba v načelu ni ustrezen pridobitni način. Pravni red pa dopušča, da postane tudi takšna neveljavna vknjižba veljavna, predvsem zaradi varstva dobre vere in pravnega prometa, če so izpolnjeni določeni pogoji. Sredstvo, s katerem se varuje knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravica nekoga drugega, zaradi česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji, je izbrisna tožba. Takšno tožbo (101. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95) sta vložila le toženca, ne pa tudi tožnica. Okrajno sodišče v Piranu je tožencema v zadevi P 657/93 z dajatveno sodbo z dne 25.2.2000 naložilo, da morata I. L. in M. J. izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na spornih parcelah. Ker dolžnost podati zemljiškoknjižno izjavo volje, ki je navedena v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 283. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), sta toženca lastninsko pravico pridobila s pravnomočnostjo te odločbe. Zemljiškoknjižni vpis Dn 1892/2000 z dne 15.3.2001 tako temelji na sodni odločbi kot posrednem pravnem temelju, s katerim je sodišče toženi stranki naložilo, da v korist tožeče stranke opravi izpolnitveno ravnanje. Če je tako, ne moremo govoriti o materialnopravno napačni vknjižbi Dn 1892/2000. Pritrditi je nosilnemu razlogu sodišča prve stopnje, da (ob materialnopravni pravilnosti vpisa Dn 1892/2000) s predmetno tožbo ni mogoče sanirati nepravilnosti ob vknjižbi v postopku popravljanja zemljiških knjig za območje tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu.

Revizijsko sodišče zavrača tudi vse druge ugovore tožeče stranke v reviziji in nanje podrobneje odgovarja: Tožeča stranka zmotno meni, da je bilo s sodbo P 657/93 odločeno o neveljavnosti vpisov, ki so bili v novi zemljiški knjigi izvršeni na podlagi poizvedovalnega zapisnika Rz 240/83 z dne 23.10.1985. Že na nižjih stopnjah sojenja je bilo pravilno pojasnjeno, da je bila tožba v tem delu zavržena.

Prav tako ne drži, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Stranka vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem meje sodnega preizkusa začrta s tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj se ugotovi, da je neveljaven vpis v zemljiško knjigo Dn 1892/2000 z dne 20.9.2000, in sicer pri I. L. do 1/4 in pri M. J. do 1/4, in izbris solastninskega deleža pri I. L. do 1/4 in pri M. J. do 1/4 ter nato vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2. O utemeljenosti tega tožbenega zahtevka je sodišče tudi odločalo, v okviru česar se je opredelilo tudi procesnega dejanja sodišča (sodbe P 657/93), s katerim je to izreklo pravno posledico in dolžnikoma naložilo, da v korist sedanjih tožencev opravita določeno izpolnitveno ravnanje.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).