Jedro

Ker gre za netipična dela, kjer je že po njihovi naravi dopustna in tudi potrebna velika mera samostojnosti in neodvisnosti od navodil, je treba večjo pozornost nameniti odstopanjem, ki bi lahko kazala, da tožnik vendarle ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke (glede vsebine dela, kraja in časa opravljanja dela, razpolaganja z delovnim časom itd.), kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža t. i. direktivna oblast delodajalca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 1. 11. 2011 do 22. 5. 2014. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 nezakonita, zato je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1. 11. 2011 do 22. 5. 2014 (prenehanje delovnega razmerja po sodbi sodišča) prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, regresom za letni dopust in prijavo v zavarovanje ter mu izplača denarno povračilo na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v višini 15.590,40 EUR. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu kreativni direktor pred 1. 1. 2012, nadomestilo plače za čas pred 1. 1. 2012 nad zneskom 1.850,00 EUR, zamudne obresti od regresa za letni dopust pred 2. julijem tekočega leta ter presežek denarnega povračila). Ugotovilo je, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovršno pogodbo. Ker pa je imelo razmerje med njima vse elemente delovnega razmerja, je na podlagi 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) presodilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi in da med njima obstaja delovno razmerje. Ker je delovno razmerje obstajalo, mu ga tožena stranka na zakonit način ni mogla odpovedati tako, da mu je to sporočila ustno na razgovoru dne 31. 5. 2013. Delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe civilnega prava ni prenehalo oziroma ni prenehalo na podlagi ustnega obvestila, ampak je trajalo do odločitve sodišča, to je do 22. 5. 2014 (datum zaključka glavne obravnave). Tožniku je, upoštevajoč ZDR-1, veljaven na dan odločitve, prisodilo denarno povračilo v višini osmih mesečnih plač.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da v obravnavanem primeru med pravdnima strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, zaradi česar se domneva njegov obstoj. Tožnik, ki je za toženo stranko delal kot tekstopisec oziroma kreativni direktor, in sicer kot samostojni podjetnik najprej na podlagi delovršnih pogodb, nato pa na podlagi avtorskih pogodb, je opravljal enaka dela kot bi jih redno zaposleni delavec.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri odločitvi prezrlo prvi odstavek 22. člena ZDR-1 in 4. člen Akta o sistemizaciji in pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke glede izpolnjevanja splošnih in posebnih pogojev, določenih s sistemizacijo delovnih mest. Sklicuje se na odločitve pritožbenega in vrhovnega sodišča v zadevah Pdp 562/2011, VIII Ips 266/2009 in VIII Ips 208/2012 ter 5. člen Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 32/2014), ki vzpostavlja domnevo, da ima posameznik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, razen če ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tožnik ima srednješolsko izobrazbo in nima vozniškega izpita B kategorije, zato tožena stranka z njim ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kreativnega direktorja, ker zanj ne izpolnjuje osnovnih pogojev. Sodišče naj bi ob sklicevanju na 11. člen ZDR izpustilo povezavo z 20. in 52. členom ZDR. Očita mu tudi bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 in naslednji), ker je ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno. Tožnik je delal na podlagi podjemne pogodbe kot kreativni direktor samo do 31. 10. 2012, po avtorskih pogodbah, ki so sledile, pa je opravljal delo tekstopisca. Nadalje navaja, da ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne pomeni avtomatično tudi ugotovitve obstoja trajanja delovnega razmerja za nedoločen čas. Po 31. 5. 2013 tožnik ni opravljal za toženo stranko nobenega dela več, stranki pogodbe nista sklenili, saj so bile sklenjene za določen čas, torej za čas, da se projekt dokonča. Ne strinja se z obstojem elementov delovnega razmerja, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik delal doma, na svojem računalniku, s svojim GSM, da si je sam organiziral delo, da je bil pri delu samostojen in ni delal po navodilih direktorja. Prejemal je okvirne usmeritve, ki so za delovanje oglaševalske agencije običajne. Prezrlo je tudi okoliščino, da je tožnik v času, ko je kot samostojni podjetnik delal za toženo stranko, delal tudi za druge naročnike, se ves čas oglaševal na Facebooku in Twitterju ter se ponujal na trgu. Tožena stranka je dokaze v zvezi z delom za druge naročnike in oglaševanjem na trgu ponudila, vendar jih sodišče ni izvedlo. Zato ji je onemogočilo dokazovanje relevantnih dejstev. S tem naj bi storilo tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Prav tako očita sodišču druge stopnje, da ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb. Tožena stranka ni dobila odgovora na vprašanja, ki so relevantna v tem sporu in zato ni bila zagotovljena ustavna pravica do poštenega sojenja. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitka, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe, ni mogoče upoštevati. V reviziji ni navedeno, do katerih navedb sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča in jih ni obravnavalo. Vprašanja, ki so izpostavljena kot bistvena tudi v reviziji, so bila pred sodiščem druge stopnje obravnavana in je bilo nanje odgovorjeno.

8. Z navedbami o tem, da je sodišče zmotno odločilo o obstoju delovnega razmerja na delovnem mestu kreativni direktor po 31. 5. 2013, revizija uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. V kolikor v zvezi s tem očita sodišču tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih), pa je to neutemeljeno. Sodišče je pojasnilo, zakaj tudi za ta čas šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto kreativni direktor, ne glede na to, da so se posamezne avtorske pogodbe nanašale le na enega naročnika in je bila tudi urna postavka drugačna ali da v krajšem vmesnem času pogodbe sploh ni bilo. Izhajalo je iz vsebine dela, ki je bila enaka vsebini opisa delovnega mesta kreativni direktor. Ker je ugotovilo, da je bila vsebina dela enaka tudi v času med prvo in drugo delovršno pogodbo ter po drugi delovršni pogodbi, ko se je delo opravljalo po avtorskih pogodbah, je zaključilo, da je tudi v tem času tožnik opravljal delo kreativnega direktorja.

9. Očitek drugih bistvenih kršitev in kršitev ustavnih pravic je pavšalen. Kršitve, ki jih je tožena stranka nanizala na koncu revizije, niso konkretizirane do te mere, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti.

10. Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava glede pravočasnosti tožbe. Tudi, če bi sledili reviziji in upoštevali, da je tožnik po avtorskih pogodbah opravljal drugo delo in ne dela kreativnega direktorja, ni mogoče mimo dejstva, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja za ves čas dela na podlagi pogodb civilnega prava. Ker je razmerje, urejeno sicer na koncu z avtorskimi pogodbami, trajalo do 31. 5. 2013, je tožba, vložena v roku 30 dni po tem datumu (28. 6. 2013), pravočasna.

11. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo tekstopisca na podlagi delovršne pogodbe, ki jo je 10. 11. 2011 sklenil kot samostojni podjetnik. Drugo delovršno pogodbo je sklenil 29. 6. 2012 za delo kreativni direktor za obdobje od 1. 7. 2012 do konca leta 2012 oziroma do zaključka začetih projektov ali sklenitve nove pogodbe. Pred sklenitvijo te delovršne pogodbe je bil krajši čas brez pogodbe, po njenem izteku pa je delal na podlagi avtorskih pogodb. Tudi v tem času je opravljal naloge kreativnega direktorja. Tožena stranka ima v Aktu o sistemizaciji sistemizirani delovni mesti tekstopisca in kreativnega direktorja, ki sta povezani celo tako, da je možno z delovnega mesta tekstopisca napredovati na delovno mesto kreativnega direktorja. Dela in naloge, ki sta jih stranki določili v obeh delovršnih pogodbah in jih je tožnik dejansko opravljal, so identične nalogam po obeh opisih sistemiziranih delovnih mest. Takšno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje.

12. Po drugem odstavku 11. člena ZDR (1) se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom tega zakona. Po prvem odstavku 4. člena ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

13. V zvezi z uporabo prvega odstavka 20. člena ZDR (22. člena ZDR-1) je treba pritrditi reviziji, da je zakonska določba res taka, kot jo razlaga revidentka: delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Iz tega izhaja, da načeloma delodajalec z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ni dolžan skleniti pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa, če jo kljub tej določbi sklene, pogodba velja.

14. Po drugem odstavku 11. člena ZDR se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja poleg elementov tega razmerja tudi to, da izvajalec del (delavec) izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe, itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca (VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011, VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009). Ker pa je treba delavca, za katerega se ugotavlja obstoj delovnega razmerja, obravnavati enako, kot delavca, s katerim delodajalec kljub neustrezni izobrazbi sklene pogodbo o zaposlitvi (VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2013), je v zadevi zelo pomembno tudi vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za določen čas, ker ni imel ustrezne izobrazbe in ni izpolnjeval drugih pogojev (vozniško dovoljenje) in ali je tožena stranka tudi sicer na takih in podobnih delih zaposlovala samo delavce z ustrezno izobrazbo, ali pa je zaposlovala tudi delavce brez ustrezne izobrazbe. Ena od odločilnih okoliščin je torej enako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi.

15. Glede obstoja elementov delovnega razmerja pa ima revizija prav, da je določene okoliščine, ki jih je tožena stranka zatrjevala, sodišče druge stopnje neutemeljeno označilo za „brezpredmetne“. Zaključilo je, da je tožnik opravljal enaka dela, kot redno zaposleni delavci, osebno in nepretrgano in je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, ki je zagotavljala sredstva za delo, prostore, računalnik in prevoze. Veliko samostojnost pri delu in vezanost le na okvirna navodila je pripisalo naravi dela, ki ga je opravljal. Že samo je ugotovilo, da gre pri delovnih mestih tekstopisca in kreativnega direktorja pri delodajalcu, ki se ukvarja z oglaševanjem, za netipično skupino delavcev, zato ima revidentka prav, da bi moralo večjo pozornost nameniti odstopanjem, na katere je opozarjala. Res je značilnost teh delovnih mest večja samostojnost pri organizaciji dela in delovnega časa, vendar ni nepomembno, kakšen je bil obseg tožnikove samostojnosti oziroma v kolikšni meri je lahko vplival na dejavnike, ki jih sodišče šteje za elemente delovnega razmerja. To pomeni, da niso bili „brezpredmetni“ ugovori tožene stranke, da je tožnik delal doma, uporabljal svoj računalnik in svoj GSM, sam razpolagal z delovnim časom in določal odsotnost, da je kot s. p. delal za druge naročnike in se oglaševal na trgu. Okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo, oziroma je sodišče ugovore v zvezi z njihovim dokazovanjem štelo za nepomembne, so lahko odločilne, saj je prav zato, ker gre za netipična dela, kjer je že po njihovi naravi dopustna in tudi potrebna velika mera samostojnosti in neodvisnosti od navodil, treba večjo pozornost nameniti odstopanjem, ki bi lahko kazala, da tožnik vendarle ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke (glede vsebine dela, kraja in časa opravljanja dela, razpolaganja z delovnim časom itd.), kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža t. i. direktivna oblast delodajalca.

16. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo v zadostni meri razčiščeno in ker toženi stranki ni bilo omogočeno dokazovanje pravno relevantnih dejstev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje in izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v nakazani smeri razčisti dejansko stanje, in sicer predvsem glede tega, ali so kljub specifični naravi dela tekstopisca in kreativnega direktorja obstajale razlike, ki so ločevale pogodbeno delo od delovnega razmerja.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede na to, da so bile vse, razen zadnje pogodbe sklenjene pred uveljavitvijo ZDR-1, je treba v tej zvezi uporabiti ZDR, ki pa se glede vsebine relevantnih določb (4., 11., 16. in 20. člen) ne razlikuje od ZDR-1 (4., 13., 18. in 22. člen).