Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca tudi v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago pri prisoji tako imenovane simbolične preživnine. Pritožba pravilno opozarja, da je toženkin položaj negotov, toženka pa lahko premoženje tudi izgubi in se na njeni strani okoliščine spremenijo do take mere, da bi terjale plačevanje preživnine. Ker je torej bodoč tožničin premoženjski položaj negotov, je v konkretnem primeru podana podlaga za prisojo simbolične preživnine v znesku 1,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v točki I. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi „Preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik JR, toženki MR, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 1173/2003, z dne 19.9.2005, se z dnem vložitve te tožbe 4.2.2008, odpravi. Tožena stranka MR je dolžna tožeči stranki JR povrniti stroške postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.“ z a v r n e .

V točki II. izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: Preživnina, določena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 1173/2003, z dne 19.9.2005 se zniža tako, da je tožeča stranka JR dolžna od vložitve tožbe dalje za toženo stranko MR plačevati mesečno preživnino v višini 1,00 EUR.

Stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo preživnino, ki jo je bil dolžan plačevati tožnik na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 1173/2003 z dne 19.9.2005. Toženi stranki je sodišče naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 1.723,86 EUR z obrestmi (I. točka).

Sodišče je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na znižanje preživnine, določene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, na mesečni znesek 10,00 EUR (II. točka). Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da so pravilni zaključki sodbe, da je bila toženka lastnica več nepremičnin, kar sicer ni bilo upoštevano v pravdni zadevi opr. št. V P 1173/2003, ki se je vodila zaradi zvišanja preživnine. Tožnica je marca 2005 postala lastnica parc. št. 26/1 in 26/2 k.o. B., katero je prodala AČ, še pred tem pa je postala lastnica nepremičnin na parc. št. 883/35 k.o. B., to nepremičnino pa je podarila avgusta 2009 vnuku. Preživnino, ki je bila določena s pravnomočno sodno odločbo, je mogoče odpraviti le v primeru, če se spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Dejstvo, da je toženka nepremično premoženje podarila vnuku in drugo prodala, zato ne more predstavljati podlage za spremembo preživninske obveznosti. Okoliščina, da je toženka lastnica nepremičnin, je bila jasna že ob določitvi preživnine 19.9.2005. Odkar je bila toženki prisojena pravica do preživnine, pa sama ni pridobila nobenega novega premoženja, ne dohodkov. Toženka od 1.1.2005 dalje prejema starostno preživnino, kar ne predstavlja odločilne okoliščine, ki naj bi pomenila, da ni upravičena do preživnine. To bi bil lahko le razlog za spremembo oziroma znižanje preživnine. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da toženka lahko premoženje izgubi. Na njeni strani se lahko spremenijo okoliščine do take mere, da bi terjale plačevanje preživnine. Zato bi moralo sodišče določiti simbolično preživnino. Izpodbijana sodba v stroškovnem delu ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 64/2001 – v nadaljevanju ZZZDR), sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo nepreskrbljenega zakonca, ki nima svojih sredstev za življenje in je nesposoben za delo, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Po 82. členu ZZZDR, pa sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starša zavezanca.

V skladu s citiranim določilom torej sodišče lahko zviša, zniža ali odpravi preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (torej razmere na strani tožeče ali tožene stranke). Sodišče je ugotovilo spremenjene razmere tako na strani tožeče, kot tudi na strani tožene stranke. Zato pritožbeni očitek, da so okoliščine glede lastništva nepremičnin tožene stranke obstajale že ob določitvi preživnine, pa jih sodišče ni upštevalo, niso utemeljene. Potem, ko je sodišče ugotovilo spremenjene razmere tudi na strani tožene stranke, pa je ravnalo pravilno, ko je celovito ugotavljalo in ocenjevalo premoženjske razmere obeh pravdnih strank. Ugotovilo je, da tožnica od 1.1.2005 dalje prejema poleg preživnine tudi državno starostno pokojnino, da je tožnica bila lastnica nepremičnega premoženja večje vrednosti, ki ga je po lastni volji prodala in podarila, da je s toženo stranko solastnica skupnega premoženja, katerega predmet je stanovanjska hiša na naslovu Pot v d 28, L D, zemljišča poleg te hiše, na katerem sta dve gospodarski poslopji in kozolec ter hiše na Hrvaškem, ter da je lastnica vozila znamke Fiat Punto. Da je bila v kupoprodajni pogodbi za nepremičnino, ki jo je prodala, določena kupnina v znesku 92.928,00 EUR, vrednost te nepremičnine pa je bila ocenjena po sodnem izvedencu na znesek 223.215,00 EUR na dan prodaje, tožnica pa je bila lastnica polovice te nepremičnine. Vrednost nepremičnine, ki jo je tožnica podarila svojemu vnuku, pa je bila po sodnem izvedencu ocenjena na 145.700,00 EUR.

Glede tožene stranke je sodišče ugotovilo, da je njegova mesečna pokojnina nižja od 700,00 EUR in obremenjena s sodno izvršbo zaradi neplačevanja preživnine toženki v mesečnem znesku, ki presega 370,00 EUR. Toženec plačuje tudi 140,00 EUR za najem sobe (kar predstavlja od zadnje določene preživnine tudi spremenjeno okoliščino), kar mu preostane od pokojnine, pa porabi za hrano, obleko, obutev in nujno potrebne stroške. Po ugotovitvah sodišča, tožnica za svoje lastno preživetje lahko poskrbi. Njeni denarni prihodki niso veliki, vendar lahko razpolaga in je tudi že razpolagala s premoženjem. Po drugi strani tudi denarni dohodki toženca niso veliki. Vendar je premoženje v obliki nepremičnin brez dvoma prav tako pravnorelevantno pri presoji preživninskega temelja. Pri tem ni bistveno, ali to premoženje prinaša sadove ali ne. Bistveno je to, da ima tožnica poleg prihodkov še dodatno nepremično premoženje, s katerim lahko prosto razpolaga in je v preteklosti že razpolagala. Šlo je za nepremično premoženje večje vrednosti.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca tudi v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago pri prisoji tako imenovane simbolične preživnine. Pritožba pravilno opozarja, da je toženkin položaj negotov, toženka pa lahko premoženje tudi izgubi in se na njeni strani okoliščine spremenijo do take mere, da bi terjale plačevanje preživnine. Sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, saj je bodoč tožničin premoženjski položaj negotov, zaradi česar je podlaga za prisojo simbolične preživnine v znesku 1,00 EUR v celoti podana (358. člen ZPP).

Pravna narava zakonskih sporov onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Po določilu 413. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče v zakonskih sporih odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več – od premoženjskega stanja strank in razlogov za spor, do uspeha v pravdi. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (večje število sporov med pravdnima strankama, v katerih se izmenjavata vlogi tožeče ali tožene stranke, obstoj skupnega premoženja med njima ter višanja in nižanja preživnine) je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka 365. člena in 413. člen ZPP).