Jedro

Tožnik in toženec sta vozila ponoči brez luči. Vendar toženčev del krivde bistveno zvišuje dejstvo, da je poleg tega vozil po levi strani ceste. S tem je svojo vožnjo brez luči napravil še dodatno nevarno, saj je ogrožal tudi tiste uporabnike ceste, ki so uporabljali pravilno smer. Poleg tega je vozil s težjim motorjem kot toženec. Večja masa vozila in večja moč motorja pa pomenita večjo stopnjo ogrožanja drugih, iz česar sledi tudi večja odgovornost za škodo. Zato ob enaki kršitvi predpisov obeh pravdnih strank glede vožnje brez luči, pomenita nadaljnji obravnavani okoliščini razlog za 80 odstotno odgovornost toženca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 805.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.9.1997 dalje do plačila ter znesek 34.533,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 5.8.1990, ko sta se zaletela s tožencem. Oba sta vozila ponoči brez luči, tožnik moped, toženec pa motorno kolo. Toženec je vozil po levi strani ceste in tam trčil v tožnika. Tožnik ni imel čelade. Na podlagi teh ugotovitev je določilo deleže sokrivde tako, da je tožnikov delež 30 odstotkov, toženčev pa 70 odstotkov. Tožnik je utrpel odprt prelom leve podlahtnice z izpahom koželjnice, pretres možganov in druge poškodbe, vendar odškodnine zaradi pretresa možganov ne uveljavlja. Sodišče je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT in za strah 50.000,00 SIT. Ob upoštevanju sokrivde mu je za nepremoženjsko škodo prisodilo 805.000,00 SIT.

Nadaljnji znesek 34.533,00 SIT se nanaša na premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.191.570,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Tožnikovi pritožbi je ugodilo glede sokrivde, ki jo je ugotovilo v razmerju 20 odstotnega deleža tožnika in 80 odstotnega deleža toženca, in glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je zvišalo na 800.000,00 SIT. Toženčevi pritožbi pa je ugodilo v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo tako, da je za tisti del zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odškodnino primerno zniža, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita izpodbijani sodbi to, da ni upoštevala pravnomočne zavrnitve dela tožbenega zahtevka. Navaja, da je napačna odločitev o deležih krivde vsake od strank. Meni, da je krivda obojestransko enaka. Končno meni, da priznana odškodnina presega okvir pravične odškodnine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V času med prvo sodbo z dne 25.11.1993 in ponovno prvostopno sodbo z dne 2.9.1997 so se okoliščine spremenile. Vrednost denarja je padla in tako zneski iz novembra 1993 realno niso enakovredni nominalno enakim zneskom iz septembra 1997. Pri ponovnem sojenju bi bila prekršena prepoved odločanja o pravnomočno zavrnjenem delu zahtevka, če bi bila prisojena realno višja odškodnina kot prvič. Vendar primerjava tedaj in zdaj prisojenih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo pokaže, da je bilo ob novem sojenju tožniku priznano vrednostno bistveno manj, kot ob prvem. Primerjava prisojene odškodnine s povprečnim osebnim dohodkom v istem času pokaže, da je bila tožniku prisojena odškodnina pri prvem sojenju enakovredna 24 tedanjim povprečnim neto plačam, ob drugem sojenju pa le nekaj več kot 16 povprečnim osebnim neto plačam. Možna bi bila tudi primerjava z vsakokratnimi življenjskimi stroški ali z vrednostjo katere od tujih valut, vendar je primerjava s povprečnimi neto plačami sprejeta kot pripomoček za uravnavanje sodne prakse. Ta primerjava je dovolj zanesljiva, da je mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da odškodnina, določena v novem sojenju, vrednostno ne presega prvotno prisojene odškodnine.

Prisojena odškodnina tudi sicer ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. členu ZOR. Tožnik nedvomno prestaja hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvi obeh sodb, ki temelji na izvedenskem mnenju dr. S., gre za znatno oslabelost leve nadlehti in omejeno gibljivost levega komolca, zaradi česar je njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 10 odstotkov. Tožnik je bil ob nesreči star 21 let in je fizični delavec. To so okoliščine, ki ga upravičujejo do prisojene odškodnine iz tega naslova. Ostalih dveh odškodninskih postavk tožena stranka ne osporava in sta tudi po presoji revizijskega sodišča primerni.

Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o sokrivdi. Res je tudi tožnik vozil brez luči. Vendar toženčev del krivde bistveno zvišuje dejstvo, da je poleg tega vozil po levi strani ceste. S tem je svojo vožnjo brez luči napravil še dodatno nevarno, saj je ogrožal tudi tiste uporabnike ceste, ki so uporabljali pravilno smer. Poleg tega je vozil s težjim motorjem kot toženec. Večja masa vozila in večja moč motorja pa pomenita večjo stopnjo ogrožanja drugih, iz česar sledi tudi večja odgovornost za škodo. Zato ob enaki kršitvi predpisov obeh pravdnih strank glede vožnje brez luči, pomenita nadaljnji obravnavani okoliščini razlog za bistveno večjo odgovornost toženca. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje o 80 odstotni toženčevi odgovornosti pravilna.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).