Jedro

Pri odločitvi, katere dokaze bo izvedlo, sodišče upošteva, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je ta relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, ali je dopusten, mogoč in potreben glede na stanje zadeve ob upoštevanju pravila, da je treba kazenski postopek izvesti brez nepotrebnega zavlačevanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni Z.V. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu Z.V. zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ izrečena kazen trinajst let zapora, v katero se všteje pripor od 22.7.2005 dalje in stranska kazen izgona tujca iz države za deset let ter varnostni ukrep odvzema noža. Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah prič in izvedencev ter izvedenskimi mnenji. Tako je ugotovitev sodišča, da je morilec stal pred žrtvijo ali ob njenem levem boku, v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. B.Š., da je bila žrtev napadena izza hrbta in da zato ni imela obrambnih poškodb. Za zaključek, da je obsojenec napadel oškodovanko nenadoma, ni nobenega dokaza. Ugotovitev, da je čas oškodovankine smrti med 16. uro 26.12.2004 in 14. uro naslednjega dne, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da je umrla dne 27.12.2004 in z naknadnim izvedenskim mnenjem, da je najbolj verjetno umrla ta dan, kar obsojenca izključuje kot možnega storilca. Zaključek sodišča, da je pri obsojencu izbruhnila agresija proti oškodovanki zato, ker ji je zaupal, pa ga je zavrnila, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. G.M. in izpovedbami prič, da obsojenec na žrtev ni bil v nikakršnem smislu navezan ali ji bil hvaležen, je pa tudi v nasprotju s stališčem sodišča, da ni moglo ugotoviti, kaj je sprožilo obsojenčevo agresijo. Ugotovitev, da je obsojenec odraščal v okolju z zahtevami po avtoritativni vlogi moškega, je protispisna in je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je odraščal v vzgojnih domovih. Izvedenskega mnenja psihiatra sodišče ni ocenilo celovito, ampak je upoštevalo le tiste dele, ki so za obsojenca obremenilni (da do oškodovanke ni imel čustvenega razmerja, da ni bil pod stresom, da je bil popolnoma prišteven), razbremenilnih delov (da je po naravi miren in nekonflikten) pa ni ocenilo in stališča ni obrazložilo. Iz nesprejemljivih razlogov, ki jih pri drugih pričah ni upoštevalo, ni sprejelo izpovedb B.M., R.L. in M.G., ki so v korist obsojencu, ker ga izključujejo kot storilca. V nasprotju z načelom enakopravnosti je obsojenca obsodilo, ker je Rom. Zaključek, da je bil obsojenec obupan, ker naj bi izgubil stanovanje v L., je protispisen, v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izpovedbami prič. Sodišče naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker mu ni omogočilo, da uporablja madžarščino kot njegov jezik, saj slovensko slabo razume, kar je povedal na glavni obravnavi dne 19.1.2007. V tem pogledu je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da na prevajanje v slovaščino obsojenec ni imel pripomb. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge obrambe, da se priskrbi posnetke kamer na stavbi Policijske uprave, ki snema cesto in pločnik na V. in P. ulici; da se odredi izvedenca dermatologa, ki bi ugotovil, da obsojenec ni bil opraskan po obrazu, opraskanino pa je sodišče prve stopnje štelo kot indic, da je storilec; da primerja vzorce peska v oškodovankinem avtomobilu s peskom na kraju umora, kar bi dokazalo, da obsojenec ni bil na kraju kaznivega dejanja in da zasliši novinarja, ki je že dne 6.1.2007 vedel, kako je prišlo do umora, čeprav je bil obdukcijski zapisnik izdelan šele 14 dni kasneje. Tudi sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni presodilo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo domnevo nedolžnosti in načelo in dubio pro reo in ga je obsodilo na podlagi vnaprejšnjega prepričanja, da je storilec, saj v eni uri in petnajst minut, kolikor je trajalo posvetovanje, senat ni mogel vsestransko in popolnoma pretresti dokazov o obsojenčevi krivdi. Mnenje pritožbenega sodišča, da so razpoke v lesenem ročaju noža lahko nastale zaradi vpliva vlage, je nelogično in nasprotuje splošno znanemu dejstvu, da vlaga les napne in bi razpoke kvečjemu izginile. Ni presodilo pritožbene trditve, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec odraščal v okolju z zahtevami po avtoritativni vlogi moškega ter da ni pravilno ocenilo izpovedb prič B.M., R.L. in M.G. Protispisna je trditev pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje opraskanine na obsojenčevem obrazu ni povezovalo s kaznivim dejanjem, pritožbeno navedbo o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga glede posnetkov nadzornih kamer pa je zavrnilo s pavšalnimi razlogi. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da ponavljajo trditve, ki jih je pritožba neuspešno uveljavljala za utemeljitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je že med postopkom ocenjevalo posamezne dokaze, zato „je povsem utemeljen očitek o krajšem času, ki naj bi ga porabilo za pismen odpravek sodbe“. Vrhovno sodišče razume to stališče vrhovnega državnega tožilca kot stališče, da senat za posvetovanje in glasovanje o obsojenčevi krivdi ni potreboval dalj časa zato, ker je dokaze ocenjeval sproti že med postopkom. Glede neutemeljenosti navedb o kršitvi obsojenčeve pravice do uporabe svojega jezika se sklicuje na razloge v sodbi pritožbenega sodišča. Zavrnitev pridobitve videoposnetkov kamere na križišču P. in Š. ulice v L. je ustrezno obrazložena, zahteva pa tudi ne pove, katero odločilno dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo. Ostale navedbe zahteve uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, kadar sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi popolnoma nejasni ali si nasprotujejo, ali če je o njih precejšnje nasprotje med vsebino listin in tem, kar se o njih navaja v razlogih. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na zakonite znake kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca ali je od njih odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakona.

Zahteva neutemeljeno trdi, da sodba sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih navaja drugačno vsebino izpovedb, kot to izhaja iz zapisnikov, ker da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je morilec verjetno stal pred žrtvijo ali ob njenem levem boku oziroma med tema položajema, čeprav izvedenec to izključuje in žrtev tudi ni imela obrambnih poškodb. V pisnem mnenju in v zapisnikih o zaslišanju izvedenca dr. B.Š. (ali kakšne priče) ni drugačnih vsebin, kot jih povzema sodba. Če sodišče sklepa o verjetnosti, o dokazanosti ali nedokazanosti kakšne okoliščine na podlagi presoje izvedenih dokazov, ne gre za tako kršitev postopka, ampak lahko za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče v obrazložitvi ni povzelo drugačne vsebine izvedenskega mnenja dr. B.Š., kot ta izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju in pisnega mnenja glede položaja storilca in žrtve, ampak je pravilno ugotovilo, da je izvedenec „večkrat poudaril, da je njegovo izhodišče o medsebojnem položaju storilca in O. le predvidevanje, ki ne temelji na vrsti in položaju poškodb ..., pač pa na njegovi oceni o najenostavnejši povzročitvi tovrstnih poškodb ... in je izvedenec na zasedanju 9.3.2007 eksplicitno navedel, da sta storilec in oškodovanka lahko stala tudi povsem drugače“ (tretji in četrti odstavek na 32. strani sodbe). Tak povzetek in ocena izvedenskega mnenja je ustrezna in verna: v pisnem izvedenskem mnenju izvedenec navaja, da o načinu nastanka poškodb žrtve lahko le predvideva in ne more podati niti ocene večje verjetnosti. Kot najbolj logično se mu zdi, da je storilec stal za oškodovanko, ko je zgrabil za verižico in jo močno zategnil, z nožem v desni roki pa jo dvakrat zabodel v desno stran vratu. Na glavni obravnavi dne 9.3.2007 je pojasnil, da je večjo logičnost takega položaja storilca in žrtve podal ob predpostavki, da je storilec desničar, da pa poškodbe ne izključujejo storilca levičarja in da je bil v takem primeru možen tudi katerikoli drugačen medsebojni položaj storilca in žrtve.

Ni v nasprotju z načelom, da je treba v dvomu odločiti v korist obdolženca, kot uveljavlja zahteva, če je zaključek sodbe, da pri žrtvi ni obrambnih poškodb zato, ker jo je napad presenetil, ne pa zato, ker jo je storilec napadel izza hrbta, kar bi po stališču zahteve izključilo obsojenca kot storilca, ker je levičar. Sodišče prve stopnje na 9. strani in v prvem odstavku na naslednji strani sodbe ugotavlja, da v tej zadevi izvedeni dokazi, ocenjeni v skladu z načelom o prosti presoji dokazov, brez vsakega dvoma dokazujejo, da je obsojenec umoril E.O., čeprav neposredno nihče ni videl izvršitve kaznivega dejanja in niso bili najdeni sledovi, ki bi neposredno dokazovali, da je obsojenec storilec. Zaključek sodišča, da pri žrtvi ni obrambnih poškodb ali bioloških sledov storilca za nohti žrtve zato, ker se zaradi nepričakovanega napada ni uspela upirati, je logičen in v skladu z ugotovitvijo, da je bila žrtev dalj časa v dobrih, celo intimnih odnosih z obsojencem, ga zato prepeljala z njegovimi stvarmi ponoči na dvorišče zapuščene hiše, mu je torej zaupala in je bil njegov napad popolno presenečenje. Tak dokazni zaključek sodišča je v okviru načela proste presoje dokazov po prvem odstavku 18. člena ZKP.

Glede časa smrti oškodovanke se sodišče opira na izvedensko mnenje dr. B.Š. tako, kot je bilo vsebinsko podano. Zahteva ne pojasni, katero nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izvedenskim mnenjem o tem vprašanju je podano, Vrhovno sodišče pa ga tudi ni našlo. Povzetek in analiza izvedenskega mnenja o času smrti v drugem odstavku na 19. strani do tretjega odstavka na naslednji strani sodbe sta v celoti verodostojna in skladna z mnenjem. Sodišče izrecno poudarja, da ni spregledalo, da je izvedenec v prvotnem mnenju navajal kot čas smrti 27.12.2004, ker ga je določal po najbolj enostavni metodi ohlajevanja trupla brez upoštevanja korekcijskih faktorjev in da je mnenje kasneje dopolnil z drugimi objektivnimi metodami, ki v časovno obdobje oškodovankine smrti vključujejo tudi čas med 20.30 uro in 23.00 uro dne 26.12.2004 (izvedensko mnenje na list. št. 633, zaslišanje izvedenca na list. št. 721, 1316 do 1319 in 1321).

Očitek zahteve, da je ugotovitev sodišča, da je obsojenec umoril oškodovanko v izbruhu agresije, ker ga je zavrnila, v nasprotju z mnenjem izvedenca psihiatra dr. G.M. in z izpovedbami prič, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 55. strani sodbe zatrjuje, da je ugotovilo okoliščine, navedene v tretjem odstavku na 54. strani sodbe (oškodovankina odločitev, da prekine razmerje z obsojencem, ki ji je zaupal in celo da ga izseli, da jo je obtoževal kot odgovorno za izgubo M.G., obsojenčeve značajske značilnosti, pogojene tudi z neugodnimi vplivi okolja, v katerem je odraščal), za katere izvedenec meni, da pri obsojencu lahko sprožijo agresijo. Po mnenju izvedenca dr. G.M. v 18. in 19. točki (list. št. 1498 in 1618) osebe iz obsojenčevega kulturnega okolja pogosto funkcionirajo po črnobelem principu, to je zelo čustveno, da so glede sebe zelo občutljivi, do drugih pa skrajno vdani, kar odvisni in podredljivi, če jih sprejmejo, če pa jih razočarajo oziroma izdajo, pa so lahko nepredvidljivi, impulzivni, maščevalni in nasilni celo do ekstremno agresivnega vedenja in da je pri obsojencu ugotovil več takih osebnostnih posebnosti. Izvedenec in tudi sodišče ugotavljata, da je bil obsojenec čustveno navezan na M.G. in bil do nje zaščitniški, razmerje z oškodovanko mu je godilo, ker je bila starejša in dobro situirana, ni pa bil nanjo čustveno navezan, da obsojenec po življenjskem slogu ni agresiven, da pa v stresni situaciji lahko reagira z agresijo. Sodišče tudi šteje, da vprašanje, kaj je sprožilo obsojenčev izbruh agresije, niti ni bistveno (konec tretjega odstavka na 54. strani sodbe).

Med stališčema sodišča, da je oškodovankino odrekanje gostoljubja sprožilo obsojenčevo agresijo in da povoda za agresijo ni moglo ugotoviti, da pa ta okoliščina ni bistvena, ni nasprotja: sodišče je v skladu z izvedenskim mnenjem štelo, da obsojenčeve osebnostne značilnosti v povezavi s krhanjem odnosov z oškodovanko, ki je kulminiralo z izselitvijo proti njegovi želji ter izguba M.G., za katero je krivil oškodovanko, ugotovilo, da je obstajala okoliščina, ki je pri obsojencu lahko sprožila agresijo in da se je v danem primeru to zgodilo, kaj je bil konkretni povod za izbruh pa ni moglo ugotoviti. Stališči se ne izključujeta in ne nasprotujeta zaključku, da sam povod za razsojo ni odločilnega pomena.

Za ugotovitev, da je obsojenec odraščal v okolju z zahtevami po avtoritativni vlogi moškega, je sodišče imelo podlago v točki 15 (ne pa v točki 18, na katero se sklicuje zahteva) izvedenskega mnenja dr. G.M. (ki hrani obsojenčeve avtoanamnestične podatke). To okoliščino, skupaj z odsotnostjo materinskega lika, izvedenec povezuje z obsojenčevim motenim odnosom do žensk in z njegovo negotovostjo vloge moškega. Zatrjevana protispisnost pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča, tako kot pritožbenega sodišča, ne bi bila odločilnega pomena za razsojo te zadeve.

Sodišče naj bi to kršitev postopka zagrešilo tudi s tem, da je nerazumno ocenilo, da razpoke na ročaju noža niso bile vidne ob najdbi noža, ampak naknadno zato, ker se je kasneje nož zmočil, saj se les zaradi vlage napne in bi razpoke izginile, ne pa se pokazale. V tretjem odstavku na 28. strani sodbe sodišča prve stopnje se navaja, da ob najdbi noža niso bile ugotovljene razpoke ročaja, očitno zato, ker „je bil ob najdbi ročaj moker“, da pa so „razpoke nastale po zasegu zaradi vpliva vlage na les oziroma da so se razširile“. Iz sicer ne zelo natančne formulacije je le razumljivo stališče, da so se razpoke na lesenem ročaju noža pokazale kasneje zato, ker je bil nož ob najdbi moker in zaradi vpliva vlage na les niso bile vidne, ko pa se je kasneje posušil, so se razpoke pokazale. Tako kasnejše odkritje razpok pojasnjuje tudi sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku na 6. strani. Ne gre tedaj za nerazumno, nelogično sklepanje sodišča, kot to uveljavlja zahteva.

Po določbah 8. člena ZKP ima obdolženec v kazenskem postopku pravico uporabljati svoj jezik in pravico do ustnega prevajanja. O teh pravicah mora biti poučen. Obdolženčev jezik je lahko materni jezik ali tisti, ki ga razume.

Zahteva trdi, da je bil obsojenec prikrajšan za pravico, da uporablja madžarščino kot svoj materni jezik, kar je bistvena kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenec je bil izročen slovenskim organom na podlagi sklepa v slovaškem jeziku, ki mu je bil vročen. Na prvem zaslišanju dne 20.12.2005 je izjavil, da je državljan Republike Slovaške, po narodnosti pa Madžar. Na tem zaslišanju je bila navzoča in je prevajala prevajalka za slovaški jezik J.R. Enako je bilo na zaslišanju dne 7.6.2006. Na glavni obravnavi dne 19.1.2007 je prevajala v slovaščino A.K., obsojenec sam pa je izjavil, „da govorjeno povsem razume“, med glavno obravnavo je obsojenec prosil, da se ne prevaja simultano, ker ga to moti in da brez prevajanja razume govorjeno. Predsednica senata je ugotovila, da obsojenec odgovarja na vprašanja, še preden so prevedena v slovaščino, da razume njen narek v slovenščini in da obsojenec govori mešanico slovenskega, slovaškega in srbohrvaškega jezika. Na istem naroku je zapis svoje izjave pri preiskovalnem sodniku, da je dne 27.12.2004 zjutraj klical oškodovanko, zanikal s pojasnilom, da ga morda prevajalka ni dobro razumela, sam pa da tudi ni dobro razumel slovensko. Toda po opozorilu predsednice senata, da je le malo prej trdil, da razume, kar se v slovaščini govori, odgovoril, „da vse razume“. Med nadaljnjim potekom glavne obravnave ni imel pripomb v zvezi z razumevanjem slovenščine ali slovaščine. Nikoli med postopkom ni zahteval, da se mu prevaja v madžarščino, ker da slovaščine ne razume. Sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 49. strani ter prvem in drugem odstavku na naslednji strani sodbe poudarja, da je med glavno obravnavo obdolženec razumel tudi slovenščino, nikdar ni uporabljal madžarskih besed in ni zahteval prevajalca v madžarščino. Tudi pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbeno trditev, da je bila obsojencu kršena pravica do uporabe njegovega jezika, saj so bila procesna dejanja prevedena v slovaščino, to je uradni jezik države, katere državljan je obsojenec, obsojenec pa ni trdil, da ima težave pri razumevanju ali pri prevajanju v slovaščino in ni zahteval tolmača za madžarščino (drugi odstavek na 12. strani sodbe tega sodišča). Vrhovno sodišče zato na podlagi ugotovitve, da se je obsojenec zagovarjal v svojem jeziku, ki je bil v osnovi slovaščina, da so bile izpovedbe in drugi dokazi na glavni obravnavi prevedeni v slovaščino, prav tako tudi vsa sodna pisanja, da obsojenec ni trdil, da slovaščine ne razume in zato zahteva prevajanje v madžarščino, sodi, da obsojenčeva pravica do uporabe njegove jezika ni bila prekršena.

Zahteva uveljavlja, da je sodišče nezakonito zavrnilo dokazne predloge obrambe in odločitve ni obrazložilo v sodbi, s čimer je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave ter 15., 16., 17., prvega odstavka 18., drugega odstavka 299., drugega in četrtega odstavka 329. člena ZKP ima obdolženec pravico, da predlaga dokaze, ki so mu v korist, sodišče pa mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so odločilna ali pomembna za izdajo zakonite in pravilne sodbe. Pri odločitvi, katere dokaze bo izvedlo, sodišče upošteva, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je ta relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, ali je dopusten, mogoč in potreben glede na stanje zadeve ob upoštevanju pravila, da je treba kazenski postopek izvesti brez nepotrebnega zavlačevanja. Načeloma je treba šteti dokazni predlog obrambe kot materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, razen če je očitno, da ne more biti uspešen, ker je zaradi jasnosti zadeve odveč in bi se z izvedbo dokaza postopek le zavlačeval (drugi odstavek 299. člena ZKP).

Zahteva trdi, da je obramba predlagala, da sodišče priskrbi videoposnetke „kamer na poslopju na P.“, predlog „se je nanašal na varnostno kamero na stavbi Policijske uprave“, sodišče pa tega dokaza ni pridobilo in sodba o zavrnitvi predloga nima razlogov. Zahteva ne pojasni, kdaj in kako je obramba predlagala pridobitev tega dokaza. V obsojenčevem pismu z dne 17.5.2007, za katerega je prosil, da se ga ne bere na obravnavi, se trdi, da se „kamere nahajajo na stavbi p.p. P. – od edini dovoz do garaže“, druga kamera „pokriva od p.p. proti D. domu“, tretja kamera „se nahaja na sami stavbi, kjer je B. stanovala“, vendar pa v pismu ni predloga, da sodišče pridobi posnetke, če bi obstajali. Na glavni obravnavi dne 23.5.2007 je predsednica senata poskusila z obsojencem razjasniti nekatera vprašanja v zvezi z nadzornimi kamerami, vendar je zagovornik to preprečil, ker da je vse že jasno iz obsojenčevega pisma. Tudi na tem naroku obramba ni podala predloga o pridobitvi videoposnetkov, pač pa je senat sam odločil, da opravi poizvedbe na Policijski upravi L., ali so bile nameščene kamere v bližini kraja kaznivega dejanja, kje so bile in ali je mogoče dobiti posnetke v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče je te poizvedbe opravilo, pojasnilo Policijske uprave L. pa je bilo, da je najbližja kraju kaznivega dejanja kamera na zgradbi Veleposlaništva A., da je policija že v prvi fazi zbiranja obvestil ugotovila, da ta kamera pokriva le vhod v zgradbo veleposlaništva, ne pa tudi ceste in pločnikov P. ceste in V. ulice niti širše okolice in da od veleposlaništva niso dobili posnetkov. Sodišče prve stopnje je ta dejstva pojasnilo v tretjem odstavku na peti strani sodbe pod točko Ad I/4, razloge o zavrnitvi enake pritožbene navedbe, kot jo ponavlja zahteva, pa je sodišče druge stopnje navedlo v prvem odstavku na 14. strani svoje sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej tudi v tem pogledu neutemeljena.

Sodišče je obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obsojenca in zagovornika na šesti in sedmi strani sodbe, zato ne drži trditev, da tega ni storilo. Razlogi, s katerimi je odločitve utemeljilo, so skladni s prej navedenimi kriteriji, ki razmejujejo zakonito od arbitrarne, pristranske odločitve v škodo obsojenčeve obrambe (odreditev izvedenca dermatologa za mnenje o opraskanini na obsojenčevem obrazu, ogled stavbe na K. ulici v L. in izpisi klicev z mobitela M.G. za april 2005 zaradi ugotovitve, od kje jo je obsojenec klical, so materialnopravno nerelevantni dokazi, poizvedbe o oškodovankinih dvigih in pologih denarja, ki naj bi kazali na zaupanje oškodovanke do obsojenca, rekonstrukcija izprožitve zračne blazine avtomobila za ugotovitev smeri izpuha vročega zraka in zaslišanje novinarja o tem, kdo mu je povedal, kako je bila oškodovanka umorjena, so nepotrebni, primerjava peska s kraja umora s peskom v oškodovankinem avtu pa ni mogoča, saj v avtu ni bil vzet vzorec peska). Sodišče druge stopnje je enake pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, kot jih ponavlja zahteva, zavrnilo na 13. strani in v prvem odstavku na 14. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe upravičeni, razumni in v skladu s kriteriji, ki vodijo sodišče pri odločanju o sprejemanju dokaznih predlogov, zato obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena.

Zahteva zmotno in iztrgano iz konteksta obrazložitve sodbe trdi, da je sodišče s kršitvijo načela enakopravnosti „vpletlo“ obsojenca v umor zato, ker je Rom. Sodišče v prvem odstavku na 55. strani sodbe trdi, da je ugotovilo dejstva, ki jih izvedensko mnenje dr. M. v 18. točki navaja kot okoliščine, ki lahko pri osebah s psihičnimi posebnostmi, kot jih je našlo pri obsojencu, sprožijo agresijo, ne pa da ga je „vpletlo“ v umor zato, ker je Rom.

Po stališču zahteve naj bi sodišče pristransko v škodo obsojenca ocenjevalo dokaze. S tem naj bi kršilo obsojenčevo pravico do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave, ki določa, da ima obdolženec pravico, da o obtožbi proti njemu odloča nepristransko sodišče. Kršilo naj bi tudi domnevo nedolžnosti in načelo ne bis in idem ter načelo enakopravnega obravnavanja in ocenjevanja obremenilnih in razbremenilnih prič. Po določbah 27. člena Ustave in 3. člena ZKP domneva nedolžnosti pomeni, da obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Načelo in dubio pro reo pomeni, da sodišče ne sme spoznati za krivega obdolženca, če dvomi v njegovo krivdo. S trditvami, da je sodišče kljub razbremenilnim dokazom spoznalo obsojenca za krivega, da za obsodbo ni dovolj dokazov, da ni z enakimi merili presojalo verodostojnosti in pomena dokazov v korist in v breme obsojenca, zahteva ne utemeljuje kršitve omenjenih načel kazenskega postopka, ampak skozi zatrjevanje kršitve načel uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ni more uveljavljati.

Na pristranskost sodišča in vnaprejšnje prepričanje o krivdi obsojenca naj bi po stališču zahteve kazala tudi okoliščina, da je za posvetovanje in odločitev o krivdi in o podaljšanju pripora senat potreboval le eno uro in petnajst minut. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi in iz predložitvenih poročil ni vidno, koliko časa je posvetovanje trajalo, vendar pa zgolj trajanje posvetovanja ne more biti merilo za presojo, ali je bilo sodišče pristransko. Vsekakor iz obširne obrazložitve o presoji dokazov, dokaznih zaključkih o odločilnih dejstvih, o kritični oceni dokazov, ki bi bili lahko v škodo obsojenca pa jih sodišče ni upoštevalo kot take (od 9. do 16. strani sodbe sodišča prve stopnje), o enakih kriterijih za zavrnitev dokaznih predlogov obtožbe in obrambe, o 14 celodnevnih narokih glavne obravnave, da je bila prvotna obtožnica vrnjena v dopolnitev preiskave, da je sodišče zaslišalo poleg obsojenca 31 prič, odredilo tri izvedence in prebralo veliko listinskih dokazov, ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek in odločilo pristransko v škodo obsojenca. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje so logični in ustrezno obrazloženi, obsežni in podrobni dokazni postopek je upravičil odločitev sodišča ne glede na samo trajanje posvetovanja.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena istega zakona tudi pri sodbi sodišča druge stopnje, ker da to sodišče ni presodilo pritožbenih navedb. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe presoditi (relevantne) navedbe pritožbe, ne pomeni take bistvene kršitve postopka, lahko pa pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave in prvem odstavku 366. člena ZKP ali pravice do obrambe po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, če je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ta kršitev naj bi bila podana, ker da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo domnevo nedolžnosti in načelo in dubio pro reo, ker ni pravilno ocenilo pomena dokazov v korist obsojencev; da je v nerazumno kratkem času ene ure in petnajst minut izdalo sodbo, odločilo o podaljšanju pripora in izdelalo pisni odpravek sklepa, kar da dokazuje vnaprejšnje prepričanje sodišča v obsojenčevo krivdo; da sodišče prve stopnje zmotno in protispisno ugotavlja, da je obsojenec odraščal v okolju z zahtevami po avtoritativni vlogi moškega; o nekonsistentnem ocenjevanju prič; in o zavrnitvi dokaznega predloga za pridobitev posnetkov video nadzora okolice kraja kaznivega dejanja.

Po določbi 27. člena Ustave in 3. člena ZKP domneva nedolžnosti pomeni, da obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Pritožba zagovornika je kršitev domneve nedolžnosti utemeljila s trditvijo, da je sodišče „pri vsakem razbremenilnem dokazu zapisalo, da še vedno obstoji verjetnost za teze, ki jih je navajal državni tožilec“ in na splošno z očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje po mnenju obrambe nepravilno ocenili dokaze in spoznali obsojenca za krivega, čeprav mu kaznivo dejanje ni dokazano. S tako obrazložitvijo se utemeljuje zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev domneve nedolžnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja presodilo na drugi do dvanajsti strani, tudi z gledišča objektivne ocene pomena in dokazne vrednosti posameznih dokazov in v njihovi povezavi.

Glede očitka, da sodišče ni moglo v kratkem času odločiti o obsojenčevi krivdi brez vnaprejšnjega pristranskega prepričanja, se pritožbeno sodišče ni izrečno izjasnilo, toda po oceni Vrhovnega sodišča ta pomanjkljivost iz prej povedanih razlogov ni pomembna, ker je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno, da sodišče ni bilo pristransko v škodo obsojenca in zato navedena kršitev drugega odstavka 395. člena ZKP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

Glede pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo načeli in dubio pro reo in enakopravnosti, ker da dokazi ne zadoščajo za obsodbo in sodišče ni enakopravno obravnavalo zagovora in prič v korist obsojenca v primerjavi z obremenilnimi pričami, je v drugem odstavku na deseti strani in v zadnjem odstavku na dvanajsti strani svoje sodbe sodišče druge stopnje posebej poudarilo, da je sodišče prve stopnje „izvajalo in ocenjevalo vse dokaze, tako tiste, ki so v prid, kakor v breme obdolženca ..., jih natančno in kritično vsakega posebej celovito analiziralo, analiziralo in kritično je presodilo zagovore in vsa odločilna dejstva, pravilno ugotovilo“. Torej je tudi to pritožbeno navedbo presodilo. Vrhovno sodišče še poudarja, da bi šlo za kršitev načela in dubio pro reo, če bi sodišče bilo v dvomu o krivdi obtoženca pa bi ga kljub dvomu obsodilo; v tej zadevi je sodišče večkrat poudarilo, da ne dvomi v obsojenčevo krivdo.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče ni presodilo pritožbene navedbe o nepravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje glede okolja, v katerem je obsojenec odraščal; na te navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo v zadnjem odstavku na 11. strani in prvem odstavku na 12. strani svoje sodbe.

Pritožbeno navedbo o neutemeljeni zavrnitvi predloga obrambe, da se priskrbi posnetke video nadzora okolice kraja kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje presodilo v zadnjem odstavku na 13. in prvem odstavku na naslednji strani svoje sodbe.

O neutemeljenosti trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje nelogično obrazložilo vpliv vlage na nastanek razpoke na ročaju noža, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v delu te sodbe, kjer odgovarja na enak očitek v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zahteva zagovornika obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP ga sodišče lahko oprosti plačila stroškov tega postopka, če bi bilo s plačilom ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da obsojenec glede na slabo premoženjsko stanje in trajanje zaporne kazni ne more plačati stroškov kazenskega postopka. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin, ga je tudi samo oprostilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.