Jedro

Tožnik v predlogu ni opredelil, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, saj ni navedel, kolikšna je po njegovem mnenju pravična denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi strahu. S takšnim ravnanjem je onemogočil presojo o izpolnjevanju pogoja iz navedene zakonske določbe, česar v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče odpraviti. Tožnik sicer v celoti izpodbija zavrnitev zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.200,00 EUR, kar ne presega praga za dovoljenost predloga za dopustitev revizije po četrtem odstavku 367. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik (star 21 mesecev) je dne 1. 9. 2000 utrpel poškodbe v varstvu pri toženki v skupini otrok v starosti od 1 do 3 let, ko ga je ogrizel drug mladoletnik. Zato je od toženke zahteval povrnitev utrpele nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je za prestane telesne bolečine (od zahtevanih 3.000,00 EUR) odmerilo denarno odškodnino v višini 500,00 EUR in za strah (od zahtevanih 2.800,00 EUR) denarno odškodnino v višini 500,00 EUR, zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.200,00 EUR pa je v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarne odškodnine (1.000,00 EUR) zvišalo za 700,00 EUR in zvišalo prisojene pravdne stroške, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pritožbene stroške. Zaključilo je, da močan strah ob škodnem dogodku (upravičen glede na številne ugrize) in dlje časa trajajoče porušeno duševno ravnovesje narekujeta prisojo višje denarne odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zvišalo odškodnino za 700,00 €.

4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede pravnih vprašanj, in sicer, koliko povprečnih mesečnih plač v RS znašajo primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, primerna denarna odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu in primerna denarna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vse tri za škodo, ki jo utrpi 21 mesečni otrok zaradi ugrizov vrstnikov v isti skupini vrtca, kjer je zaupan v varstvo? Navaja, da v obravnavani zadevi ni neposredno primerljive sodne prakse, sodna praksa Vrhovnega sodišča in višjih sodišč se namreč nanaša zgolj na ugrize psov/živali, ki so napadli ljudi in ne pozna primera, ko je do ugrizov, ki jih je utrpel otrok, prišlo zaradi ugrizov njegovih vrstnikov. Prisojena denarna odškodnina je sicer odmerjena prenizko, saj otroci v tožnikovi starosti (21 mesecev) težje prenašajo bolečine in bi sodišči morali večjo težo nameniti subjektivnemu načelu. Ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč. Sodišči bi morali drugače interpretirani okoliščine, da je tožnik ponovno pričel z obiskovanjem vrtca šele šest mesecev po samem škodnem dogodku in da je imel težave pri navezovanju stikov z vrstniki (bolj je bil zadržan, bojazljiv, nerad se je zadrževal v bližini večje skupine otrok, zaradi česar je bil tudi napadalen in se tudi ni znal igrati z drugimi, s čimer je bil stigmatiziran pred svojimi vrstniki). Trajno namreč ne pomeni zgolj tiste trajnosti, ki pri oškodovancu pomeni celo življenje, temveč gre za neko daljše obdobje, v katerem je oškodovanec v svojih dnevnih aktivnostih prikrajšan. V predmetni zadevi je to obdobje trajalo šest mesecev, kar je dovolj dolgo obdobje, da tožniku pripada tudi denarna odškodnina iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

5. Predlog ni popoln.

6. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizije ni, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. Če revizija že po zakonu ni dovoljena, je tudi Vrhovno sodišče ne more dopustiti. Zato navedeni znesek pomeni tudi prag za dovoljenost predloga za dopustitev revizije. Tožnik pa v predlogu ni opredelil, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, saj ni navedel, kolikšna je po njegovem mnenju pravična denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi strahu. S takšnim ravnanjem je onemogočil presojo o izpolnjevanju pogoja iz navedene zakonske določbe, česar v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče odpraviti (primerjaj razloge pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s 26. 6. 2002; tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II DoR 102/2009, itd.). Tožnik sicer v celoti izpodbija zavrnitev zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.200,00 EUR, kar ne presega praga za dovoljenost predloga za dopustitev revizije po četrtem odstavku 367. člena ZPP.

7. Vrhovno sodišče je zato zavrglo tožnikov nepopoln predlog za dopustitev revizije.